Tudi anksioznost je v genih

[Lost]

Odkrivanje človekovega dednega zapisa
Vsak četrti človek podeduje nagnjenost k živčnosti. V prihodnosti bo pri zdravljenju anksioznosti mogoče predpisati pravo količino pravega zdravila, odvisno od genskega zapisa pacienta.Odkar so znanstveniki v celoti prebrali človeški genom, se nenehno pojavljajo nova dognanja s področja genetike. Človek dobi vtis, da je skoraj vse, kar počnemo in kar nas doleti v življenju, povezano z našimi geni.

Več na naslednji povezavi --->>>

[Onix]

Znimivo

Sam že skos trdim, da si z anksioznostjo pač rojen in je nisi naučen.

[alexx]

Hvala Lost.

Na žalost tudi jaz tako mislim. V bistvu sem vedno tako mislila. Pametna...ni kaj.

V življenju sem poskusila nekaj AD-jev. Mislim, da pomagajo pri depresiji (ne vem). Pri anksioznosti pa zelo malo. Pomagal mi je samo Lexaurin.

Še tisti moj izpad nekaj mesecev nazaj je bil splet okoliščin. Sploh ne depresija. Trenutno se nagibam k KVT. Kako se naučiti omiliti anksioznost.

Preden bodo do konca raziskali genom, bom jaz stara baba.

[Aslan]

Tudi jaz od nekdaj verjamem, da je delno genetika, delno širše okolje - družba,
delno ožje okolje - družina .... včasih pa tudi življenje samo prinese preveč stresa in telo se odzove.

Nekdo, ki ima predispozije v genih bo prej anxiozen ob stresnih dogodkih, kot nekdo ki tega nima.

[Madhurii]

Jaz tudi že skozi to trdim, pa kjerkoli pri zdravnikih oz. psihiatrih to omenim, je očitno za njih postranskega pomena. Jaz trpim za anksioznostjo že od otroštva, pa lahko rečem, da sem odraščala v ljubeči družini in da kot 7 leten otrok nisem imela nekih slabih izkušenj, da bi zaradi tega lahko postala anksiozna. Je pa to v družini. Moj oče in tudi njegova mama (moja babica). IN TO NI POSTRANSKEGA POMENA. To in pa potem še vzgoja-pretirano so se bali zame (kako pa naj bi me vzgajali, če sta z mano živela kar dva anksiozna človeka?). Nikogar ne krivim za to, tudi onadva nista kriva, vzgajali so me kot so vedeli in znali, vendar če ne bi bilo tega že v genih, tudi takšne preddispozicije za anksioznost ne bi imela. Že vse življenje se s tem borim (ne vdam se kar tako v usodo) in vem kako je, vsekakor pa je to pri nekomu, ki ima anksioznost že v genih in trpi za njo že praktično celo življenje (ko se je pri meni začelo videti, da je nekaj narobe in to je bilo pred približno 39 leti, sploh niso imeli pojma, za kaj gre. Samo zasmehovanje s strani učiteljev in nič se ni naredilo v tej smeri) bolj trdovraten oreh kot pa pri nekomu, ki zboli recimo za anksioznostjo kot mlajši odrasli. Pri nas, ki imamo to že v genih, se da anksioznost z različnimi pristopi kar precej omiliti (v mojem življenju so bila zelo, zelo dobra obdobja), popolnoma odpraviti (tako, da bi čisto izginila za celo življenje) pa se je ne da in kadar pride kakšen stresen moment ali kaj podobnega (recimo hormonske spremembe), se psihično ravnovesje pri nas, ki smo nagnjeni k temu, kaj hitro lahko poruši.

[Anchi]

To, da je nekaj v genih, ne pomeni, da smo proti temu nemočni ali da nimamo druge izbire kot biti anksiozni celo življenje. To pomeni, da se moramo naučiti stvari, ki se jih drugim ni treba. Recimo, kako se učinkovito sproščati. Bolj moramo paziti, da se ne prepustimo negativnemu razmišljanju. Naučiti se moramo realnega (bolj pozitivnega) razmišljanja in učinkovitega spoprijemanja z vsakdanjim stresom. In do ene mere sprejeti, da smo bolj občutljivi. Že samo sprejemanje anksioznosti jo opazno zmanjša. Torej, to da ima nekdo v genih nagnjenje k anksioznosti ne pomeni, da bo moral celo življenje zaradi nje trpeti.

[matheu__]

Človek dobi vtis, da je skoraj vse, kar počnemo in kar nas doleti v življenju, povezano z našimi geni.

Neumnost. Gre za grdo poenostavljanje, preprosto zarad tega, ker je "motnjo" tako lažje razumeti. Pojma nimam zakaj rabimo - tako pacienti kot psihiatri - izenačit zlomljeno nogo in duševno motnjo. Zdi se, da jo na "pozitivni" ravni lažje opravičujemo. Kar se mene tiče se večina, tudi težjih psihičnih bolezni, ne bi zgodila v enem ljubečem spodbudnem okolju in vzgoji, ki te zadostno opremi za spopadanje s stresom.
Genetika pa, se odziva - približno kot Mcdonalds z novo ponudbo bio kromprička - na želje trga.

[vesnav]

Dobra pripopomba.

Določena doza tesnobe je po mojem videnju in dojemanju sveta absolutno dobrodošla. Je ne menjam. Brez nje in občutljivosti, ki jo zaznavam, odkar vem zase, jaz nisem jaz in drugačna ne bi želela živeti.
Problem je, ko, če gre čez.

[alexx]

Nekdo, ki ima predispozije v genih bo prej anxiozen ob stresnih dogodkih, kot nekdo ki tega nima.

To sem mislila.

[cvetka]

In kdo bo nam, takorekoč prirojeno anksioznim pomagal? Depresivni imajo na voljo celo paleto antidepresivov, mi pa samo pomirjevala - saj vemo, kako gre potem ta zgodba naprej . . . povečevanje doze, odvisnost ...
Kot pravijo, da se depresije ne da ozdraviti z voljo, tako človek samega sebe ne more prepričati, naj se neha sekirati.
Ma danes imam slab dan, počutim se takorekoč neozdravljivo bolna . .

Držite se,
Cvetka

[Anchi]

Antidepresivi zdravijo tudi anksioznost, Cvetka. Ponavadi se predpisujejo celo v večjih dozah kot za depresijo. Naj te ne zavede ime anti-depresiv. Prvotno (precej desetletij nazaj) so bili pač mišljeni za depresijo, ampak se je izkazalo, da delujejo tudi pri anksioznosti in se za zdravljenje le-te uporabljajo že kar dolgo.