tesnoba

[buljo13]

večer vsem,

nevem kaj bi začel....
vseskozi se sprašujem ali je možno da tesnoba oz.anksioznost za vselej izgine? če primerjam sedaj in prej vsekakor čutim izboljšave,a vendar....tu in tam se zopet prikaže... zakaj le?
naj se kdo javi da se je pozdravil 100%??? sicer bom težko verjel da se da pozdraviti za vedno.

moja velika zmaga je, da znam obvladati panično motnjo, ampak vseeno me živcira in me skrbi za mojega srčka... pred kratkim sem bil na pregledu srca, vse bp, ampak vseeno, če pa me tolikokrat srce preskakuje oz. neredno bitje, pa bolečina v prsih... vse skupaj vpliva pri športu kar me živcira.

kmalu sem naročen drugič pri psihiatru, moram pri njem prositi za psihoterapevta ali kaj?

pozdrav vsem 

[Arwen]

kmalu sem naročen drugič pri psihiatru, moram pri njem prositi za psihoterapevta ali kaj?

poiščeš si ga sam; lahko pa seveda psihiatra vprašaš za mnenje, če koga priporoča

[jan24]

buljo 13 meni je zginla tesnoba in anksa sama od sebe ne vem pa razloga zakaj mi je zginla. Niti me ne zanima zakaj, glavno je da je ni več. Zgleda, da pr men je tko "kako došlo tako prošlo". Spet uživam življenje in sem srečen.                        lp

[jan24]

Razmišljam, da mi je anksa in depra mogoče zginla zato, ker sem spoznal eno fajn punco in pa en biznis mi je uspel in sem zaslužil ogromno denarja.

[trzinka]

 :oki:sprememba v življenju in to pozitivna

[buljo13]

jan24, koliko časa si imel tesnobo? tebi svaka čast da si uspel, meni pa ostalo še potrpljenja...

[jan24]

Kakšnih pet let sem se ukvarjal s to kalvarijo. buljo ti si me pohvalil, da sem uspel, jaz pa resnično ne vem če sem imel kaj pr tem da je šla ta tesnoba proč. Sej še sam ne morem verjet, da se mi je življenje samo od sebe zrihtal v pozitivno smer.   želim ti vse dobro, trzinka tebi tud vse dobro.     

[buljo13]

5 let? uh... potem si imel pač srečo 

si imel tudi kaj težav s srcem, recimo, tiščanje, preskakovanje itd..?

[jan24]

Srečo bi imel če bi trajala samo dve leti, hehe. Pet let je absolutno preveč, za deset pa nedaj bože. Z srcem nisem mel težav. Moj problem je bil, da sem se ful bal da se mi bo zrolal, hehe. Drgač sem se pa zlo tesnobno počutil med ljudmi, res grozen feeling, zato sem se ful folka izogibal. Hvala bogu, bilo pa prošlo, pa nikad više došlo. buljo če je men zginla tesnoba, ni vrag da ne bo tud teb in to čimprej.     lp

[martinca]

 Jaz sem tud tak primer, ki sem hudo obliko panične motnje pred 13 leti prestajala čisto sama brez zdravljenja. Začasno zelo hudo, trajno pa ozdravitev. Po vsem tem času se mi je letos ponovno pojavila zaradi odtegnitve xanaxa, (jemala zarad nespečnosti), vendar sem tokrat takoj šla na začasni samo nekaj mesečni AD in preprečila njen razvoj, tako da sm danes brez zdravil.

 Odpravila se mi je takrat dolgo nazaj brez vsake pomoči šele v 3 letih,  ataki so bili vedno redkejši in vedno šibkejši, dokler jih naposled ni bilo več. Mine lahko tudi samo od sebe tekom več mesecev ali let. Spoznaš vse ukane, s katerimi si zadevo olajšaš, edini cilj mi je bil vsakič samo ali vsaj ohraniti razum, tega sem se namreč bala izgubiti. Da vsaj ne bi kričala, znorela in sem vse to prikrila pred okolico in vsemi, sem pa po prestanem od šoka velikokrat jokala, ker je bil preskok iz paničnega napada v normalno stanje taka sreča. Vzrok za skrivanje pa nerazumevanje drugih celo od splošne zdravnice.

Psihiatri vedno navijajo za AD in ne za anksiolitike, ker lahko včasih zaradi nezdravljenja pride do nadaljevanega zapletanja življenja  kot so socialna anksioznost, fobije, celo psihotičnost v enih primerih. Nič pa ni nujno, ampak ' za vsak primer' ... 
Če misliš, da je najbolje iti na AD, greš pač nazaj nanje in tako lahko kemija zate dela ali namesto tebe vse tvoje življenje. Vsak se mora sam odločiti. Včasih ne gre brez zdravil, toda ko začneš z AD ali anksiolitiki, se jih v živlejnju težko losaš !

Ti pa se le skuliraj doma, čuj ti, tolko pa le glej, da ne bo od tebe edina korist ta, da bodo morali otročki pazit pri igri , da "se očka ne boš razburil" . Mi je sumljivo to tvoje besedičenje, da te znata spravit ob živce, raje se sprosti z ženo, ker ta je odrasla in ti bo že pokazala nazaj, če kaj ni vredu, da te ne bo potipala socialna.

[buljo13]

draga martinca, raje se bom držal brez ad-ja.
socialna? dajte no... pretiravaš malo

[martinca]

Ok Buljo. Če boš brez AD, potem je dobro bit tud brez anksiolitika (apaurin in podobno). Nisem ti upala tega napisat, da ne bi (baje) slabo vplivala : sem si tud sama mislila, da, če ni prehudo in če to  zmoreš, pojdi skozi to bolezen sam. Iti skozi viharje sam je pametno zaradi nekaj več možnosti svobode od zdravil za psiho kasneje, posebno zato , ker je verjetno največji del prestanega že za teboj , ta najhujši del in se ti splača v primeru, da opažaš vse redkejše težave - čeprav točno te težave in tudi ti manjši napadi lahko čez čas povzročajo padec v depresijo . Ampak tudi to je po moje odgovor psihe na prestano, enostavno se mora spočiti, mirovati, objokat vse, zato, da se lahko končno rodi v nov svoboden dan in znova začuti lepoto brez slabih spominov na ankso.

Tvoja moč pa se zbira. Iz sebe jo črpaš. In to nespremenjen.   AD nekako ošibijo lastne moči v tem smislu, da človek ne more živet sam brez njih -  pozor to je moje osebno mnenje,laična ocena na podlagi lastne izkušnje.
Ampak, če gledaš tudi druge ljudi, ki so ob rahli anksioznosti šli na AD, vidiš, da se se še vedno niso  spravili dol, saj ob ukinitvi pride do povečanja anksioznih simptomov in vračanja nazaj vsega ali pa do zapadenja v nepoznano depresijo (se depra in anksa včasih izmenjujeta v življenju).

Tako pa, če boš sam preko, boš nemara ob koncu nekoliko drugačen, bolj previden v življenju, pa tudi trmast, morda imel posledično po vsem hudem jeznorite izpade (ampak to ni nevarno, če nisi po naravi sprijen človek -oprosti za tisto socialno ), ampak boš močan . To ti napovedujem 

 Napovedujem tudi to : če se ti potem, ko boš povsem zdrav, ko se niti spomnil ne bioš več tega, zgodi v živlejnju večji stres (primer je tožarjenje na sodišču, kjer te vsak trenutek sodnica zaustavlja, kriči nate, ti polaga besede v usta in jih daje zapisat, ki jih sam nisi izrekel - hehe pustimo to, da je ena taka prejšnji mesec izgubila sodniško funkcijo-, dalje let z letalom in turbulenca,)  kdaj v življenju zgodi ponovitev paničnega napada (meni se je po 13 letih), jo boš pri odstranitvi stresnih dejavnikov (konec tožbe, nič več letala) znal sam zavreti zaradi osebne izkušnje tako kot si jo v prvič in to veliko hitreje.

Zaradi izkušenosti in večje brihtnosti, prilagoditve tistemu trenutku tvojega obnašanja na najbolj optimalno, ki ti zagotavlja samo-nadzor, takojšnje nepanično sprejemanje takšnih aktivnosti, ki ti stvar v trenutku ublažijo,  znal boš vse to zadržati, da se ne bo znova razpaslo iz tebe in imelo premoč.

 In če pa bi blo res kaj hudega in bi  videl, da sam ne moreš zmagat in da nimaš nadzora, pa ti bo morda pomagalo celo samo 2 meseca kakšnega Cipralexa - dovolj, da se ti vzpostavi močan mir, nakar s postopnim prenehanjem ukinit.
 Nakar s pridobljeno samozavestjo zlahka svoje ravnovesje obdržiš tudi vnaprej !

Tole ni strokovno kar jaz tu govorim , veljalo je zame. In veljalo bi za marsikoga, če bi poskusil, čeprav je zelo težko.

Kdor pa ostane dolgo na AD, pa težko zaživi brez.     

V stanju zdravja ali anksiozne motnje paziti se anksiolitika, (sme se ga jemati vedno edino skupaj z AD, če se odločiš za terapijo) , paziti se posebno nerednega jemanja (recimo najmanjša doza pred spanjem tudi v  veliko letih po menju dr. Tetičkoviča ne povzroči odvisnosti - morda pa danes misli drugače, moram vprašat -  posebno Helex ali Xanax je v primeru samostojnega jemanja zaradi nespečnosti ali dnevnega stresa "strup", katerega odtegnitev zlahka povzroči  ponovitev hude panične motnje.

Sem srečna, ker ti bo uspelo. NImaš ničesar, ampak po moje boš izven. Povej kako je, povej drugo leto in veseli se, privošči si življenje, ampak zaenkrat se ne silit v stiske namerno, počakaj še, da se ojačaš, saj bo, čas bo ven potegnil... Zmaguješ    Sem skoraj 100%.

[vista66]

Meni je rekel psihoterapevt, da bi morala hoditi k njemu trikrat na teden, če bi se želela izogniti tabletam. Tablete sploh niso problematične, ker nisi zadet po njih, niti ni drugih slabosti. So različni stranski učinki, a tablete se da menjat...pa recimo po ospenu imaš tudi lahko kake probleme, pa vendar ga vsi pridno jemljemo, če želimo ozdraveti...ne? Morda je malo strašljiv vidik vnašanja kemije v telo...a če bi bilo to kaj strašno nevarnega, jih ne bi predpisovali in bi navadni smrtniki že vedeli, da bomo dobili raka ali kaj podobnega...mene ni tega prav nič strah.

[martinca]

Vista, ti pozabljaš, da se z Amoksiklavom naredi ena kura in je konc ! AD-ji pa lahko za vedno, ko začneš, saj so vmes hudi padci, sploh pa po ukinitvah v roku leta ali 2, lahko pride nazaj, seveda pa ne vedno ! Ampak redko kdo se na AD do konca pozdravi in depresija je vedno rebound, še huje, tako da si prisiljen iti na AD !
 In poleg tega AD-ji spreminjajo človeka, tako da je bolj brezbrižen in posebno brez psihoterapije zelo težko spreminja svoj um, itak pa v tej umetni brezbrižnosti ne more osebno napredovati kaj bistveno.  Hkrati mine anksioznost, a cena pa je izguba globljega doživljanja življenja, saj je človeku vse ravno", verjame in sliši samo tisto, kar hoče, ne pozna realnega dvoma, vse gre po liniji najmanjšega odpora itd.
 In zato je dobro premisliti, ali korist odtehta škodo.
V hudih težavah so AD zakon ! Sama bi šla nanje le v primeru ponovitve panične motnje ali res hude depresije. Sem že šla letos za zelo kratko, le toliko da sem se zgrabila za svojo moč, da sem se je zavedla in črpala iz nje tudi kasneje, dejansko sem postala močna že v 2 mesecih jemanja AD, ampak mislim, da mi je AD tako dobro prijel le zato, ker sem v hudo anksioznost padla že izkušena in sem že poznala vse ukane in sem vedela, da ne morem od tega umreti in da se moram tudi sama izredno truditi imeti nadzor in verjeti vase, da mi ni treba trpeti in da tokrat pa ne dovolim, AD mi je pomagal. AMPAK TO V ČLOVKEU VEDNO SPI. 
Izredno dobro prijel samo zato, ker nisem pred tem bila nikoli na AD in ker sem že imela izkušnje s panično motnjo, pa sem bila že sama po sebi v drugo močnejša.

Poglej pubertetnike, pa da vidiš, punca gre narazen s fantom ali je nesrečno zaljubljena pri 16 in ker se sekira zaradi nekaj kil preveč in trdi, da se ne počuti sprejeto pri vrstnikih, evo jo, takoj dobi AD Zoloft (ki je popularen pri današnjih psihiatrih posebno za predpisovanje najstnikom, čeprav je izredno močnega vpliva! - in kaj bo potem, ko ne prime več??) in kaj se zgodi?
Rastla je na Zoloftu, evo pri 18 letih ima izpade jeze in žalosti, izmenjujoče se s strahom pred ljudmi, čuti odsotnost, čuti da je odljudna, brezbrižna, sicer psihoze nima, ampak to je to.
Evo se srečamo čez čas, pri njenih dopolnjenih 20 letih mi prizna, da je še vedno na tabletah, da je dobila Cipralex, da je sicer sprobala tudi Paroxat, a se ji je poslabšalo, pa da vsa leta mora vzeti zvečer tudi lexaurin 1'5 mg (halo?? tako mlada), da je vmes nekaj časa bila tud na Prozacu in da je vmes imela zaradi lexaurina začasno Risperdal IN ZARADI RISPERDALA IMELA 3 MESECE V ŠOLI SAME ENKE, ker ji niti en cel stavek ni v glavi ostal in komaj izdelala... KDO JE ODGOVOREN ? Če dr. Kaničeva ni bila niti za smrt, je še bolj perverzno pričakovati, da bi bila beseda in pravica duševnega bolnika do tea, da se mu NE UNIČUJE KVALITETE življenja, VREDNA pozornosti !
In sedaj mi pove, da ji je zdravnica rekla, da ne ve več, kaj bi ji dala in da so nekateri AD samo za odrasle in za tiste, ki jim nič ne prime več in da ima deklica kljub vsemu ŠE VEDNO SIMPTOME ankse, a če opusti AD, pa preide v paniko. Pa čeprav panike ni poznala pred samim jemanjem AD !!!!!!!

Vse to kaže, da ji je življenje na AD že v času razvoja osebnosti pustilo take posledice, da se v resnici ni nikdar mogla sama spoprijeti s težavami in črpati moči iz sebe same, saj zaradi doze AD ni mogla biti v resničnem stiku s pravo seboj z vsemi svojimi težavami in NJEN UM V TEM POL-SPANJU NI SAM ISKAL OJAČANJA ! IN TO JE BISTVENI PROBLEM DOGOLETNEGA JEMANJA AD 
Tudi NI IMELA PSIHOTERAPIJE (pa tudi REALNA POMOČ PSIHOTERAPIJE  SE POKAŽE ŠELE OB PREKINITVI Z AD-ji, hehe kar počakte). In tako njena osebnost ni mogla zoreti tako kot osebnost drugih 15 ali 17 letnic in se pri 20 letih spopada še vedno s težavami izpred nekaj let. Življenje pa teče mimo nje in ker je zgodaj začela z zdravili, bo na njih vse življenje.

Vista, to je tipičen primer uničenja mladega življenja z antidepresivi in antipsihotiki. Deklica ni imela samomorilnega vedenja, le depresijo, žalost, značilno za nesrečno najstniško ljubezen !! Ampak to je del življenja in ni noben argument, da se jo za večno spravilo na odvisnost od kemije - po toliko letih, ko je še v centimetre rastla na AD in AP, je pač težko kdaj iti dol, a moči pa nima od nikoder, da bi nehala z AD, ker bolezni ni nikoli premagala - njena zdravnica pa ji je rekla, da ne ve več, kaj ji naj da 
 Če bi bila jaz njena mati, bi jo pustila zjokat, ne pa da sem jo pripeljala k psihiatru, menda pa se je že katera deklica kdaj v pubereti razjokala zarad ljubezni 

Zdaj lahko rečeš v bran psihiatrom in njihovi sladostrastnem dajanju visokih doz ne vem česa vsega, da je 100% vedel, kaj dela, češ da je on strokovnjak in da laično mnenje nima nobene teže in da uničenja življneja deklici ni bilo moč predvideti. Toda zdravniki so itak vsi strokovnjaki in itak "nikoli ne delajo napak" in nihče ne more dokazovati na občutljivem področju duševnosti, kaj je bilo in kaj ni bilo. Nič jim ne moreš, ker PSIHIATROVO ZAZNAVANJE IN ODLOČANJE POTEKA NA PODLAGI NJEGOVEGA OSEBNEGA MNENJA IN DVA PSIHIATRA PREDPIŠETA RAZLIČNO TERAPIJO, ALI PA JE TAKO KOT V MOJEM PRIMERU LETOS, KO SEM LETOS PRI ENEM PSIHIATRU DOBILA AD Z ZAHTEVO PO AP ZVEČER, PRI DRUGEM PA OBČASNI ANKSIOLITIK, NATO SEM OBEMA POVEDALA, DA HODIM K DVEMA STROKOVNJAKOMA IN ZDAJ EN ZA DRUGEGA VESTA, A KLJUB TEMU VZTRAJATA VSAK PRI SVOJEM MNENJU GLEDE ZDRAVLJENJA, KLJUB TEMU DA POZNATA MOJO DIAGNOZO ! 

[martinca]

Meni je rekel psihoterapevt, da bi morala hoditi k njemu trikrat na teden, če bi se želela izogniti tabletam.

Meni tudi to rekel...

V glavnem sem kar zapustila OBA psihiatra. K enemu še pridem na kontrolo, drugemu sem že napisala po mailu, da sem kul in sem vredu in hvala lepa in oprostite ker sem vas motila  Nazadnje sta mi napisala anksiolitik za hudo stisko, vendar sem se stabilizirala in sem vesela, da jima lahko povem,da ne rabim več nič.
Svoje težave brezčutnosti, življenja na dnu družbe, življenja brez ljubezni drugega, no, tega pa mi zdravila ne morejo dati, čepravm rada bi bila znova zadeta na AD, ampak če bom šla nannje, bom šla na najmočnejše, recimo Amyzol ali drug pomurjujoč, ki bi moje življenje znova naredil BARVITO, RADOSTNO, MIRNO, USTVARJALNO. Zdaj sm namreč prazna in brez vsakega odnosa do česarkoli in me sprošča samo klepetanje. Za psihoterapijo nimam denarja, vendar je še drug problem: ne morem se jaz dati v roke neki ženski ali moškemu kar tako in bit ranljiva, nemogoče mi je sebe zaupat, lahko sicer klepetam kar tako, nikakor pa da bi pred njim dajala ven svoja čustva - zato sploh nisem tip, primeren za psihoterapijo, poleg tega pa bi mogoče hotela vedet za vsak terapevtov korak in lastnost, nekako znorela za njo ali njim, ker bi v njej ali njem našla nadomestilo za odsotnost bližnjih srčnih, prijateljskih, družabnih odnosov. Ne dam si dopovedat, da ne smem ali da moram, z mano je težka. In me pustijo na miru, pol pa bodi taka, kot si, edino prav, ker to sem jaz. Saj ko bom v službi med ljudmi, pa bo vse dobro. 

[buljo13]

martinca, pa brez zamere, sploh nisem bral tvoj post, sorry, predolg je in me ne zanima...
zaupam svoj šesti čut, nekajkrat mi je bilo težko pa sem se boril in to brez ad-ji...

pozdrav

[martinca]

Nič ne zamerim, pol pa ne brat, saj redkokdo take traktate bere. Glavno da se zase zanimaš 

[Kiwi]

martinca, pa brez zamere, sploh nisem bral tvoj post, sorry, predolg je in me ne zanima...
zaupam svoj šesti čut, nekajkrat mi je bilo težko pa sem se boril in to brez ad-ji...

pozdrav

Kako OGABNO nesramen odgovor martinci!

Kaj sploh pišeš, če se ti zdi za malo brat odgovore na svoj lasten post???
Bereš samo do 3 stavke in več ne gre al kaj?
In ti napiše: predolgo, sori, me ne zanima.

Najboljše da zaupaš svojemu šestemu čutu in kot je rekla martinca: GLAVNO DA SE ZASE ZANIMAŠ.

ti si res ful si mačo.

kivi

[trzinka]

Kiwi,

Buljo se je opravičil Martinci in je to lepo sprejela . Nesmiselno se mi zdi brati tudi tvoj nesramni komentar.
Nekateri pač ne moremo brati tako dolgih zapisov. Če imaš tudi ti zdravstvene težave, ker si tukaj na forumu in nas bereš, bi pač moral to razumeti ali se malce zadržati, se ti na zdi???


s spoštovanjem

[martinca]

Trzinka, fino da si 'razumela' tako kot sva midva z Buljom to javno opravila    Kot ponavadi si v pomoč prihitela, (nazadnje Painu, osebno vpletena ali nevpletena ne vem), tako da je njegova pojava iz foruma za vedno izvisela. 
Nič hudega ni tukaj nihče nikomur rekel ali naredil - jaz vidim po tvoje, po moje, po Buljovo, po kiwijevo - vse strani so mi jasne. In vsak ima po svoje prav. za povedat pa ima kdo vedno kaj, največ seveda tisti, se preprosto rad pogovarja, bori za nekaj čeprav skozi prepir, tožarjenje ali hvaljenje. Pa smo vsi na istem glede tega.   MIRNE praznike vsem 

Kiwi,    ta Buljev odgovor je bil tak tud zato, ker sem mu rekla v enem prejšnjem postu med vsemi opisi samopomoči tudi, da pa naj glede na svojo živčnost do otrok, (po njegovih besedah ga znata spraviti ob živce), le toliko pazi, da jih ne bo v zvezi s tem obiskala socialna. Pa je zameril in to je vse.
V zvezi s tem se mi ne zdi vredno nič meniti, vem pa, da se strah in jeza izmnjujeta posebej pri nezdravljenih in on ni zdravljen    Ne bi sploh tega takrat rekla, če me ne bi k temu napeljala čisto slučajna vest o moji dragi prijateljcii, katere mama je bila nezdravljeni psihični bolnik in je bila deklica žrtev njenih izpadov, paranoje, živčnosti, a ženska ni bila nikdar psihotična, da bi jo odpeljali pod prisilo na zdravljenje. Pa če se Buljo ne zaveda, da svojci trpijo z  bolnikom doma, pa se sama toliko bolj, imam slabe dni in dobre dni in potem pa tak halo. Jaz pač  NE bom olepševala stvari, povem kar mislim, čeprav ga nisme konkretno obsodila ničesar, sem rekla samo, naj "pa tolk le gleda, da ne bo..." Ker vem da otroci duševnih bolnikov včasih trpijo.