Povratnica

[Arwen]

imam pa grozljiv strah pred piskanjem...

kako to? ker ni obvladljiv? ker nanj nimaš vpliva? ....

[vesnav]

Tudi otrok bo.
V to sem prepričana.

Ronja, ti pošiljam še eno sončno misel, da boš verjela vase, zaupala, zavedala, da pride mir, le dovoli mu..
NE BOJ SE, pikica, vse bo lepo in prav.

Drži se,

Vesna

[Ronja]

Hvala, hvala, vesnav. Kako dobro denejo take besede.

Arwen, res ti ne vem povedati, zakaj. Še sama ne vem, zakaj. Morda tudi zato, ker ga nimam pod kontrolo. Pa še nekaj. Ko sem pri sebi prvič odkrila pisk, sem o tem marsikaj prebrala na internetu. In našla sem stvari, kot: neozdravljiv, ostane do konca življenja, kvaliteta življenja se bistveno zniža, ne moreš spati, ne moreš delati, depresija, anksioznost, zdravila ni (so neki blaževi žegni, ki ne pomagajo), do konca življenja, nikoli ne gre stran, se poslabša, življenje postane samo še životarjenje, življenje izgubi smisel, samomori, samomori, samomori, ....
Tinitus, tinitus, tinitus.... beseda, ki mi je uničila življenje.

[ton]

Lej, Ronja, kako pa po tvojem pogledajo ljudje, ki jim povejo, da imajo raka? Misliš, da jih tista dobra polovica, ki bolezen premaga, z motnimi očkami obupa in čaka na neizogibno? Kje pa. Težave so za to, da jih rešimo.

Pripis: tale tvoj novi avatar je naša družinska šala: kadar bi kdo na vso silo kaj priprosil, se postavi v pozo tegale mačka iz Shreka in na vso moč razpre očke. Garantirano dela!

[Ronja]

Saj vem, ton. Ampak verjetno moj strah izvira tudi iz tega, kar sem prebrala na internetu. Zdajle tako težko kaj več naredim, kot da počakam, da ADji primejo... ker so me stranski učinski res dobesedno položili v posteljo... pomirjeval na nočem preveč jesti. Saj sem vzela kakšen Xanax, ko je bilo res hudo, večinoma pa poskušam brez tega. In vem, da me obvezno čaka psihoterapija.

[Yang]

In vem, da me obvezno čaka psihoterapija.

Aha, super - si že kej našla, si že kaj zmenjena?

[Ronja]

Nisem še. Mi je pa sestra našla eno mlajšo psihoterapevtko. Takoj v ponedeljek se bom naročila.

Drugače pa mi je popoldne in zvečer malo lažje. Strah malo popusti, verjetno pa je nekaj tudi na tem, da lahko še en dan prečrtam na koledarju. Tako zelo si želim, da bi bila kmalu v redu.

[bikica66]

Ronja drži se 

Velikokrat se spomnim nate,zdaj sem pa kar  žalostna,ko slišim kako trpiš.
Dobro,je le to,da veš skozi kaj moraš ponovno iti.
Sem ti poslala osebno spročilo .

lp

[Agnes]

Draga Ronja,

žal mi je, ko berem, da si spet na istem. Ampak saj nisi. Zdaj veš, da je lahko bolje. In da je lepo. Verjamem, da ti bo tudi tokrat uspelo, saj si zelo pogumna punca.

Če želiš, se oglasi, gremo na kak sprehod s pesjani, kaj praviš?

Drži se.

[Anchi]

Ronja, kot so že drugi napisali, nisi tam kjer si bila takrat. Zdaj je pot že utrjena in se boš dosti lažje spet vrnila na dobro. Če si lahko spelzala ven takrat, ko sploh nisi vedela, da lahko, boš zdaj še toliko lažje. Psihoterapija je najboljša naložba. Držim pesti!

[Slavka]

Pozdravček še iz moje strani. Imam en predlog, ki je meni vsaj malo olajšaj najtežje trenutke. Jaz sem vzela mp3 al pa kar telefon, si dala v ušesa slušalke in poslušala,poslušala,poslušala... Vrtela sem si glasbo, ki mi je tisti trenutek pasala, ali je bil to Gibonni in Toše al pa kakšna relaksacijska, ki sem si jo sposodila v knjižnici (npr. reiki glasba ali pa glasba za čakre)  . Tudi, ko sem delala, sem imela slušalke v ušesih, pa če sem počivala (predvsem v dneh stranskih učinkov AD-na začetku). Pa sem nekako pregurala najhujše. Mogoče si že poskusla to varianto, če pa nisi pa probaj, mogoče ti olajša muke. Držim pesti zate...če je šlo enkrat navzgor, bo šlo tud zdaj...pogumno naprej  !
Slavka

[Ronja]

Ne morem vam povedati, kako zelo em vam hvaležna za vaše besede. In sploh za to, da ste se me spomnili. Kar nekaj časa namreč nisem pisala na forum... in razlog je tudi zato, ker sem se vrnila v "staro življenje", v "stare miselne vzorce". In, veste, poleg mojega fanta, staršev in dveh ali treh prijateljic, ste tudi vi tisti, ki me držite pokonci. Pa seveda moja psička Goja. Se mi zdi, da kar čuti, da nekaj ni v redu... in mi da celo dopoldne, ki je zame najtežji čas, mir.
V ponedeljek bo konec tretjega tedna, odkar spet jemljem Paroxat in počasi, počasi se mi zdi, da vidim svetlobo na koncu tunela. Zdaj se dobro zavedam, da me bodo ADji postavili na noge, da bom pa tam tudi ostala, potrebujem terapijo. Ker takole res ne gre. Znebiti se moram strahu pred zvoki, strahu pred tem, da nisem perfektna, strahu pred tem, da ima tišina pač zvok...
Anges, seveda sem takoj za sprehod s pesjani. Takoj, ko splezam iz najhujšega. Kaj praviš na Šmarno goro?
Anchi, tolikokrat se spomnim na tvoje tolažilne besede pred dvemi leti. Zelo dobro vem, da si mi takrat poslala zelo dolgo sporočilo, ki sem ga večkrat prebrala. Dala si mi ogromno upanja. Hvala ti.
Slavka, ko je zelo hudo, nekako težko posežem po slušalkah. Veš, med mojo prvo krizo sem tri mesece hodila s slušalkami v ušesih (ker nisem prenesla neznosnega hrupa v ušesih in glavi) in sem kar malo zasovražila slušalke. Ampak, včeraj zvečer sem po mp3 poslušala avdio knjigo in mi je zelo dobro delo... sploh, da sem preusmerila misli... pa še zanimivo je bilo.
Draga bikica, bila si prva od forumovcev, ki sem jih spoznala. Hvala ti.

[Agnes]

Anges, seveda sem takoj za sprehod s pesjani. Takoj, ko splezam iz najhujšega. Kaj praviš na Šmarno goro?

Z veseljem 

KAko si danes?

Drži se!

[Ronja]

Zelo počasi gre na bolje. Jutra so še vedno izredno težka. Tesnoba me tako daje, da se tudi premakniti ne upam. Popoldne pa potem počasi, počasi popušča in lahko bolj normalno zadiham. Zvečer se počutim še najbolje.
Res je lažje, ko greš drugič čez tole (jemanje ADjev), ampak pretekli teden je bil vseeno zelo naporen (beri: cel teden stranski učinki). Šumenje še vedno slišim, ampak se mi zdi, da se umirja. Morda pa mi bo vseeno uspelo, tudi v drugo. In morda bom potem s psihoterapijo le premagala svoje težave.

[Aslan]

Ronjica draga spremljam tudi tule kako si...še malo pa bo najhujši del spet mimo...
Spet se boš veselo potepala, smejala, delala in potovala.

V drugo je laže:
- veš kaj se s teboj dogaja
- veš kako si pomagat
- veš da začetni učinki minejo...
- veš da se da splezat iz tega

Dejansko pa po prvi rundi ne vemo kaj vse imamo še za spremenit v sebi...Delamo na sebi, spreminjamo vzorce, zavemo se sebe...in napredek je očiten....ampak vseeno ostane še kaj kar se da spremniti...
pa smo v prvi rundi spregledali, ali pa je še nezavedno tlelo v nas in čakalo svojo priložnost...

Poiskusi odkrivat kaj te spravi v stisko, tesnobo, kdaj se piskanje pojača...
Razmišljaj o tem ali te služba res izpolnjuje ali ti jemlje energijo in je v neskladju s tvojimi vrednotami.
Razmišljaj o sebi, kaj si ti res želiš in kaj so želje po zadovoljitvi želja drugih (mogoče staršev)
Kaj te bremeni, v tebi, kaj so tiste notranje misli...strahovi...

Psihoterapija itak...jest mislim da individualno najbolje.

Drži se, objem od mene... pa se slišiva...

[Arwen]

kvaliteta življenja se bistveno zniža, ne moreš spati, ne moreš delati, ...  se poslabša, življenje postane samo še životarjenje, življenje izgubi smisel, ...

aja?  no ja, kar se mene tiče, to tudi pod razno ni res

[Ronja]

Hvala bogu. Arwen, prav razveselila si me s svojim postom.

[Ronja]

Prebrala sem skoraj vse poste na starem forumu, ko sem se pred dvemi leti ukvarjala s šumenjem v ušesih in globoko depresijo. Septembrski posti (2007) so me spravili v nekoliko boljšo voljo, saj sem lahko prebrala, kako bolje mi je bilo takrat. Upam, da bo tudi tokrat tako.

[Arwen]

Seveda bo tako tudi sedaj, Ronja  - pravzaprav bo sedaj še hitreje bolje, saj veš bolje, s čim se spopadaš 

[Ronja]

Saj se mi zdi, da sem ta teden malo bolje. Danes sem se tudi "vstala iz postelje". Še vedno me sicer grabi tesnoba. Najhuje zjutraj. Ironično... šumenja pa takrat skoraj ni in se pojavi čez dan. Toliko sem tuhtala o vsem tem, da ne morem več. Ne morem več razmišljati, kaj je z mano, zakaj mi piska, kdaj bodo ADji prijeli... prav utrujena sem od tega. Moram zbrati moči, da splezam ven, na svetlo, na sonce.