Povratnica

[Ronja]

Nisem si mislila, da bom tole napisala, ampak.... ja, tudi jaz sem po petih mesecih brez ADjev spet pristala na Paroxatu. Moj problem pred dvemi leti, ko se mi je prvič "podrl svet", je ... šumenje v ušesih. Tistega lepega junija 2007 sem odkrila nek zvokec v desnem ušesu in nisi sanjalo se mi ni, kam me bo to pripeljalo. Začela sem se poslušati. vedno bolj in bolj, in zvokec se je spremenil v zvok, v piskanje in nato v hrup. In kaj se je zgodilo? Grozljivo me je postalo strah tega šumenja. Po skoraj dveh mesecih so mi predpisali ADje. Najprej Cipralex (predpisal nevrolog in po manj kot dveh tednih zvišal na dve tableti), da se mi je strgalo od stranskih učinkov, nato Seroxat (30 mg), ki je prijel po šestih tednih. In sem bila okej. Šumenje je počasi izginjalo, zadnje leto pa sploh nisem več pomislila na to. Svojo izkušnjo sem opisala na starem forumu, kjer mi je veliko forumovcev pomagalo in sem vsem zelo hvaležna.
No, letos marca sem prenehala z ADji. Počasi in previdno, zato nisem imela odtegnitvenih simptomov. Prejšnji mesec pa sem spet "odkrila zvok". Moj bog, tako hudo me je stisnilo.... in, seveda, zvok se je spremenil v pisk, v šumenje, v brnjenje, v hrup. In spet sem se poslušala, spet sem si prisluškovala in spet sem se sesedla. Ne, saj to ne more biti res. In sem spet dobila Paroxat. Jemljem ga tretji teden, trpim stranske učinke, od katerih je eden tudi (kako ironično) šumenje v ušesih. In zdaj čakam.
Ampak. Kaj zaboga se dogaja z mano? Mar to pomeni, da bo to prekleto šumenje moj večni spremljevalec in se ga nikoli več ne bom mogla otresti. Grozljivo, grozljivo strah me je teh zvokov. Zaradi njih me stiska v želodcu, popolnoma sem onesposobljena, samo poslušam jih, moj strah pa raste. Opravljam zelo odgovorno službo, ničesar me ni strah, sprejmem vsako odgovornost, ti zvoki pa me spravljajo v obup. Vladajo v mojem življenju, jaz pa se tresem in jih poslušam, ker drugače ne morem. Ali mi sploh lahko kaj pomaga? Ali sem bom kdaj izvlekla iz tega začaranega kroga teh piskov in šumenja? Ker, tako mi res ni živeti.

[Azrael]

Pozdravljena, Ronja
Ja no, bolje bi bilo seveda, da se ne bi oglasila... 

A si se kaj pozanimala, če je lahko vzrok psihičnega izvora?
Ker sicer ti drugega kot AD ne preostane.
Ma, po moje bi res lahko bil psihični izvor... poizkusi v tej smeri, vsaj jaz bi na tvojem mestu.

 

[vesnav]

Draga Ronja,

brala sem vse tvoje in vem, kako si napredovala.
In tudi tokrat boš!

Zdaj že veš, da je mogoče premagati zvoke in tokrat bo trajalo manj in bo tudi manj boleče.
Veš, tako je in vem, da te jezi, ker si mislila, da si s tem opravila.

Nič se ne jezi, čeprav je ta hip hudo.

Preberi si stare stvari, predvsem pa se zamoti in ZAVEDAJ, da bo minilo.

Res.

Drži se, Ronja, pokončna.

Vesna

[Arwen]

Pozdravljena, Ronja  en velik objem

Reci, kako to, da je temu tako?

Grozljivo, grozljivo strah me je teh zvokov. Zaradi njih me stiska v želodcu, popolnoma sem onesposobljena, samo poslušam jih, moj strah pa raste. Opravljam zelo odgovorno službo, ničesar me ni strah, sprejmem vsako odgovornost, ti zvoki pa me spravljajo v obup. Vladajo v mojem življenju, jaz pa se tresem in jih poslušam, ker drugače ne morem.

Poskušaj ignorirat; sprejmi jih kot del sebe... Meni to uspeva, tu pa tam me še stirijo, a večinoma časa .. pač so  .

[Ronja]

Hvala za spodbudne besede.
Ja, jaz si težko predstavljam, da bi bili piski drugačnega izvora, ker... kako to, da jih skoraj eno leto sploh nisem zaznavala (in od tega sem bila pet mesecev brez ADjev). Morda pa mi lahko pomaga psihoterapija.
Arwen, ne vem, ne znam razložiti... vem samo, da me je groza teh zvokov. In ja, verjetno je moj strah pred tem večji problem kot sami zvoki... in morda takrat, ko izgine strah, izginejo tudi zvoki.
Zdaj zaradi stranskih učinkov Paroxata (še veliko veliko večji strah) ležim v postelji in molim, da bi hitro minil čas, da bi ADji kmalu prijeli, da začnem vsaj malo funkcionirati. Naslednji teden sem imela planiran težko pričakovan dopust, pa  ... sedaj ne bo nič iz tega.
Vesnav, hvala, res upam, da se bom kmalu izvlekla iz tega. Lažje je toliko, ker sem že šla čez to in vem, kako je. Upam, upam, da bo tudi tokrat tako.
Edino nekaj me še skrbi. Stara sem 32 let, nimam še otrok. Kako jih bom imela, če bom kar naprej na ADjih?

[Arwen]

Ronja, mi piska v ušesu že vrsto let; sem se nekako navadila s tem živeti. Imela sem pa ravno tako paroxat.

[jona]

Ronja pozdravljena!
Če boš malo prebrala moje poste, lahko vidiš, da sva na istem. Tudi jaz sem povratnica. stara sem enako kot ti in brez otrok. Sva že - najmanj dve.
Zdrži, da prime! Čez nekaj časa se bova pa obe potrudili za naraščaj a ne?

[Ronja]

Jona, hvala za lepe besede. Kaj pa ti jemlješ?
Arwen, ali je bilo pri tebi tudi šumenje problem, da si začela jemati ADje?

[jona]

jaz imam 50 mg asentre. Jemala sem jo 2,5 leti, potem pa dva meseca ne ( mislila da sem ok, se odločila za otroka), sedaj pa spet eno na dan. stranske učinke sem preživela s pomočjo foruma!!!!. 

[Arwen]

ne, pri meni se je depra začela pojavljat pri 11 letih, šumeti mi je začelo poleti na morju pred, se mi zdi da 7 leti, AD-je pa sem začela jest decembra 2007.

Je pa živ obup, tole piskanje; uf, kaj vse sem jaz poskusla v vezi tega. Najprej seveda osebni zdravnik, ki je rekel, naj se primem za nos in pihnem in bo nehalo  , ja, saj..(no, saj kasneje sem ga zamenjala).  Ker seveda ni nehalo, sem se oprijela alternative - bioenergija, reiki, hoja po žerjavici,... uf, ni da ni. No, potem sem šla spet k temu zdravniku, ki me je takrat pa poslal naprej - vse od zobarja do pregleda ušes, nosa, grla, slikanje glave,... rezultati preiskav: organsko vse ok, nič ni videt kake okvare nikjer...

Prebrala sem kar nekaj o tinitusu in ugotovila, da je razlogov malo morje: od okvar sluhovoda do možnosti povezav s pritiskom do okvar hrbetnice do psihičnih težav... No, ko sem potem pristala na AD-jih, sem isto z grozo ugotovila, da je eden od stranskih učinkov paroxata tudi piskanje   - juuuupiiiii, no, k sreči ni bla zarad paroxata intenziteta piska nič bolj intenzivna. No, nekako sem mislila, da bo po zaključeni terapiji ali pa med njo piskanje ponehalo, pa se kar noče poslovit od mene. In tako mi preostane le, da se s tem sprijaznim in kolikor se le da, ignoriram. Je pa to včasih prav obupno, preglasi čisto vse možne hrupe (še letalo al pa gradbišče sta manj hrupna od tega razbijanja v učesu), da bi človek kar iz kože skočil...

[Ronja]

A potem si odločitev za otroka prestavila?
Jaz sem prvič jemala Seroxat leto in pol. Zdaj teče tretji teden jemanja Paroxata, prvih devet dni 10 mg, nato 20 mg. Stranski učinki so grozni, najhuje je zjutraj, ko se mi zdi, da bom umrla od strahu. Potem pa še to piskanje in šumenje.

[Ronja]

Ojoj, Arwen. Meni ni živeti s tem piskanjem. Srčno upam, da se bo tudi tokratna epizoda utišala, ko bodo ADji prijeli (kot prvič). Jaz sem prvič ADje začela jesti julija 2007, po trimesečnih mukah, zamenjavi ADjev, ko sem shujšala že do kosti in imela vse pripravljeno, da si ... no, kaj naredim... so ADji končno prijeli in piskanje je odšlo ali pa se je vsaj utišalo, da sem lahko normalno zaživela.
Ravno zdaj sem spet sredi teh muk... groznega strahu, tresenja, potenja, piskanja... ne vem, kako dolgo še lahko zdržim.

[Arwen]

Meni ni živeti s tem piskanjem.

saj meni tudi ne, a kaj naj? očitno je pri meni to zadeva, s katero se moram sprijaznit - al se sprijaznit in to nekako sprejet al pa z glavo butat ob zid 

Držim pesti zate, da te piskanje za vedno zapusti 

[jona]

meni so ad prijeli približno po 4 tednih, tako kot so mi povedale na forumu. hvala bogu. tako da res malo še zdrži. jutra so sedaj ok, čez dan pa še imam nekaj težav: neznosna utrujenost... verjemi da bo prišlo jutro, ko te ne bo strah.
za otroka sva se odločila in delava na tem   javascript:void(0);

[alexx]

Ronja. Ko sem te zadnjič videla, si bila v čudoviti formi. In spet boš. Naj te samo spomnim na te vpise: http://www.nebojse.si/ForumArhiv/index.php/topic,6670.0.html

Zaradi tega se splača potrpeti.


Objem.

[Yang]

Ronja, težava je psihičnega vzroka, torej si poišči strokovno pomoč glede tega, torej psihoterapijo.

(verjetno si dosedaj že imela psihoterapijo, torej poskusi s kakšno drugo, ki bi se bolj obnesla.)

[ton]

A je grdo, če na tem forumu zapišem: ej, tebe sem pa res vesel! Ma je grdo, vem.

Ronja, mislim, da je že Arwen povedala tisto, kar sem mislil tudi jaz: pustila si, da je vse 'uredila' kemija, morda je res v tem vzrok, da se je uhopisk vrnil.
Jaz mislim, da neka oblika psihoterapije ni potrebna za to, da najdeš vzrok, zakaj začne piskariti, pač pa za to, da postane jasno, zakaj okrog piskanja zgradiš cel klinični center. V to smer bi bilo po mojem treba brskat.
Nikarte pa obupovat zaradi tega. Prejšnjikrat si zadevo prebolela naravnost odlično in zdaj, ko večino zadev poznaš, gre na bolje lahko samo še hitreje.

[moonica]

A je grdo, če na tem forumu zapišem: ej, tebe sem pa res vesel! Ma je grdo, vem.

Ronja, mislim, da je že Arwen povedala tisto, kar sem mislil tudi jaz: pustila si, da je vse 'uredila' kemija, morda je res v tem vzrok, da se je uhopisk vrnil.
Jaz mislim, da neka oblika psihoterapije ni potrebna za to, da najdeš vzrok, zakaj začne piskariti, pač pa za to, da postane jasno, zakaj okrog piskanja zgradiš cel klinični center. V to smer bi bilo po mojem treba brskat.
Nikarte pa obupovat zaradi tega. Prejšnjikrat si zadevo prebolela naravnost odlično in zdaj, ko večino zadev poznaš, gre na bolje lahko samo še hitreje.

se podpišem!
če želiš dolgoročno to 'odpravit' se ne zanašaj samo na kemijo

večkrat sem pomislila nate ... da si sigurno dobro, ko te tukaj nič ni ... in spet bo tako!! *objem*

[Ronja]

Hvala vam, vsem, res. Zdajle sem ravno na robu joka, ko tole pišem.
Ton, imaš prav. Sama sem sicer mislila, da sem nekaj naredila na sebi... ampak, res je tudi, da so se v določenem trenutku, ko je kemija že kar dobro delovala, stari miselni vzorci vrnili, vrnil se je delovni ritem... in tudi moje navade... delo sem spet nosila domov in se gnala...
In, ja, ton imaš prav tudi glede tega, da je treba raziskati, zakaj je meni pisk tak problem. Ker vem, da mnogi ljudje živijo čisot zadovoljno in srečno tudi s piskanjem. Sem šla prvič tudi na psihoterapijo, samo sem bila v skupini, kjer so bili ljudje s paničnimi napadi. Jaz teh napadov nimam, imam pa grozljiv strah pred piskanjem... in verjetno rabim drugačno obravnavo.

[moonica]

Individualno, Ronja. Ne vem pa koga bi izbrala. Mogoče tu padejo kaki predlogi.

Pogumno naprej!!