Povratnica

[Arwen]

saj ni treba non stop tuhtati; prepusti se, poskušaj odklopiti misli in samo biti. Pojdi na zrak, v naravo... privošči si kopel, masažo,... pojdi v kino, gledališče,... naredi nekaj samo za Ronjo 

[Ronja]

Ta zdravila so grozna na začetku. Dobesedno te porinejo čisto na dno. Mene zjutraj še vedno grabi tesnoba, popoldne pa mi šumi po glavi, da je za znoret. Tako težko mi je tole.

[Lost]

Ronja upam da uvajas pocasi.......ker na silo uvajamo doloceno kemijo v telo in , pac telo se brani.

[Ronja]

Čeprav mi je zdravnik svetoval, naj kar po štirih dneh začnem jemati celo tableto, sem ceo začela jemati po devetih dneh. In me je kljub temu zvilo. Verjetno bi bilo treba začeti še počasneje, po osminkah. No, ker sem zdaj že v tretjem tednu jemanja 20 mg in v četrtem tednu jemanja ADjev, bom pač nadaljevala z 20 mg. Danes se počutim malo bolje. Lahko sem že malo pospravljala (prejšnje dni sem namreč preživela v postelji)... upam, da bo šlo sedaj še na bolje. Sicer me v prsih še vedno stiska (tesnoba) in še vedno sem preveč pozorna na vse mogoče zvoke v ušesih, ampak upanje je.

[bikica66]

Ronja saj veš - upanje umre zadnje 
Enkrat si se že borila za svoj prostor pod soncem in si bitko dobila.
Vem,da je težko a veš da bo kmalu bolje.
Drži se 

lp

[Ronja]

Danes se je pokazalo sonce. Počutim se bolje. Malo sem pospravljala po stanovanju, skuhala kosilo, si ogledala film... kar veliko glede na to, da sem bila zadnja dva tedna dobesedno skoraj prikovana na posteljo in so bili moji sprehodi omejeni na kopalnico. No, morda pa bodo ADji le prijeli.
Imam pa sedaj druge strahove. Strašno sem razočarana nad sabo, da se mi je tole ponovilo. Mislila sem, da sem naredila veliko, da sem močnejša, da me zvoki ne morejo več prestrašiti. Naredila sem kar nekaj sprememb v življenju, vendar sem očitno spet pozabila nase. Ko se prenehala jemati zdravila, je bilo pet mesecev vse okej, potem pa sem se ob poslušanju zvokov spet zavrtela v začaranem krogu. In, najhuje je bilo to... da sem prav dobro vedela, kam to vodi, pa si nisem znala pomagat. Ne morem verjeti, da se moji lastni možgani lahko tako zelo zarotijo proti meni. In, bojim se, če bom sploh lahko funkcionirala brez tablet. Vem, da ADji ne povzročajo odvisnosti, ampak... hudo je, ko vidim, da ko si enkrat na njih, se jih ne znebiš tako zlahka. Potem se sprašujem, če mi bo psihoterapija res lahko toliko pomagala, da bom potem lahko živela brez ADjev. Ker... tako neverjetno se mi zdi, da bi lahko moj problem rešil pogovor. In... kako bom imela otroke, če bom morala jemati ADje?

[bikica66]

Ronja že jutri bo več sončka in ne glej na svet oz. nase tako temno.Eno bitko si dobila,zdaj bojuješ drugo,morda bo potrebna tretja a zato še to vse ni vojna. Tudi sama sem bila resnično razočarana nad sabo.Mislila sem,da je mojega življenja konec,nikoli več ne bom vesela,otroci bodo žalostni,ker se njihova mami ne smeji več,ne poje,ne pleše,jemlje tablete za živce,mož si bo našel drugo in še bi lahko naštevala.
Danes mislim drugače,znam se ustaviti - če ne prej mi telo samo pove,da moram ustaviti konje .Zdravila bom mogoče jemala celo življenje.Vem,da je pri tebi drugače si mlajša od mene,v življenju imaš še veliko ciljev,eden izmed teh so tudi otroci.Na forumu je kar nekaj mamic,ki so rodile v času jemanja antidepresivov,zato verjemi,da boš tudi ti nekoč mamica.
Meni tudi ni bilo jasno kaj mi bo pomagal pogovor,kako mi bo potem bolje.O ja pa je bolje ! Moja psihologinja me posluša,povem ji kako mislim,zakaj tako mislim,a tudi jaz njo poslušam saj mi tako dobro,realno in strokovno svetuje.
Ronja sprejmi  bolezen za nekaj kar ti je v življenju namenjeno,nekaj kar moraš premagati.Naj ti napišem nek izrek : v življenju je mnogo zmot,brez njih prehodi svojo pot,če hudo te doleti,se z vso močjo upri .

lp

[Arwen]

. Potem se sprašujem, če mi bo psihoterapija res lahko toliko pomagala, da bom potem lahko živela brez ADjev. Ker... tako neverjetno se mi zdi, da bi lahko moj problem rešil pogovor.

poskusi, pa vidiš sama 

[Aslan]

Pogovor ne bo rešil problema kot takega.

Bo pa pogovor TEBI pomagal, da boš določene stvari-dogodke-misli videla tudi v drugačni luči,
uvidela, da so še drugi vidiki iste stvari in da so morda smiselnejši od tvojega dosedanjega vidika.

Delujemo tako kot smo naučeni....mislimo da je to edini možen način.

In ko spoznamo svoje navade, vzorce, zavore, kvalitete in pomanjkljivosti vse bolj postajamo zreli. ZAVEDAMO se sebe, svojih občutkov, potreb, želja in si jih UPAMO uresničiti.

Sama dostikrat rečem, da psihoterapevt POMAGA klientu osvetliti situacijo z realno lučjo, z širšim pogledom na situacijo.

Edina oseba, ki jo lahko spreminjamo smo MI SAMI.
Da pa je to spreminjanje v skladu s samim seboj, moramo prvo spoznati sebe.
Tukaj je pomoč strokovnjaka še kako potrebna.
Potrebuješ ta medčloveški ODNOS, v tem je poanta...kar v tem odnosu
lahko brez zavor eksperimentiraš z novimi vzorci, ki se jih še učiš.
Terapevt ti nudi VARNO okolje, ki te sprejema takega kot si..

Ronja ša malo pa bo...naloge ki niso bile realizirane v prvi rundi..bodo pa sedaj v drugi.
Tud pri meni je bilo tako. Ampak očitno sem mogla ponovno na tanek led, da sem spregledala KAJ me žuli.

[Bloom Angel]

Nikoli nisem pomislila, da bi šumenje v ušesih lahko bilo povezano z depresijo ali sicer s psihičnim stanjem. Nenehno slišim ''čričke'', zdravnik je po občutku (brez pregleda) postavil diagnozo Menierov sindrom. Sprijaznila sem se s tem, da je pri meni tišina glasna in zoprna. Depresiji pa pripisujem to, da ne morem pospraviti stanovanja, da nikogar ne spustim v hišo, da v službi ne opravim dela. Hvala za vaše izkušnje.

[Arwen]

Ronja, kako si kaj? 

[Ronja]

Dragi moji, koraki k boljšemu počutju so res "mišji". Zdaj teče peti teden, odkar jemljem Paroxat, počutje je malenkost bolje, ampak še nikakor ne takšno, da bi lahko rekla, da je res bolje.
Včeraj sem doživela hud "zlom". Zjutraj mi je bilo tako hudo, da sem se izjokala, izkričala... hvala bogu, je takoj prišla prijateljica in me malo pomirila. Vzela sem Xanax in potem spala, spala. Danes je malo bolje. Pri meni toooooliko časa traja, da primejo ADji.... da sem celo zdaj, ko se mi že drugič to dogaja, podvomila, da mi bo kdaj bolje. In potem se prikradejo misli: nikoli ne bo bolje, vedno bodo ti zvoki, to piskanje, življenje nima več smisla. In sem se zalotila, kako razmišljam o smrti, o ljudeh, ki sem jih poznala in so bili moje starosti, pa so že umrli... kar nekaj jih je naredilo samomor... in tako grozno se mi zdi, da se svet vrti naprej, vse gre naprej, ljudje še naprej hodijo v službe, zvečer ob sedmih so še naprej poročila, sonce še vedno vzide vsako jutro... tebe več ni, življenje pa gre svojo pot. Počasi te pozabijo. Ko tako razmišljam, mi je grozno.
Jutri grem v službo. Zdravnik bi mi sicer brez problema še podaljšal bolniško, pa se mislila, da bo morda bolje, če grem malo med ljudi. Če mi ne bo v redu, bom šla pa domov. O, kako si želim, da bi Paroxat že "prijel".

[bikica66]

Ronja mislim,da je dobro iti v službo - vsaj misli ne bodo neprestano preletavale v glavi.
Ko smo na dnu imamo same črne scenarije,pri meni je bila druga epizoda dosti hujša kot prva.
Včasih je druga epizoda  hujša mogoče ravno zaradi tega,ker mislimo da obvladamo potek ponovnega dvigovanja .Pri vsakem je drugače 
Drži se in vedi,da bo bolje 

lp

[Aslan]

Ronja objem. Veš vse se pomeša psihična sesutost, ker se je ponovilo,
dost hitro si imel aveliko dozo Paroxata in so stranski učinki močnejši...
..že sam odčutek ko si dom ain ne funkcioniraš nas sesuje, sploh če smo sicer
aktivni in dinamični po naravi.
Vsak dan si bliže dobremu počutju.

Kar se minljivosti življenja tiče se je fajn z njo sprijaznit, soočit...jo razumet...
Zavedat se, da nič v življenju ni večno..in prav v tem BIVANJU sedanjega
trenutka najti smisel delovanja, radosti in sebe.
Z vsakim rojstvom bitja se začne odštevat čas ... in enkrat pride konec..smrt...
In prav zato je življenje pot, ki jo naj bi živeli tukaj in zdaj, danes....saj je to vse kar resnično imamo.

če imaš voljo si preberi knjigico
Živeti v sedanjem trenutku, Eckhart Tolle.

Topel objem in VERJEMI VASE!!!!
Aslan

[Ronja]

Bikica in Aslan, hvala vama.
No, danes sem bila v službi. In mi je kar pasalo. Vsi so bili zelo prijazni... čutila sem, da so me pogrešali in že to mi je bilo lepo. Sicer sem se malo tresla (stranski učinki) pa kar naprej sem poslušala svoje uho, ampak sem se na trenutke tudi zamotila z delom. In dan mi je tako hitreje minil. Ker... nič ni hujšega, kot ležati v sobi, ves prestrašen in čakati, da mine dan, da smo spet malo bližje cilju (ko ADji primejo). Ampak tale Paroxat je res en "lump".... toliko časa rabi, da prime (vsaj pri meni je tako). Prvič mi je Seroxat (30 mg) prijel šele po šestih tednih in potem, ko sem že pred tem skoraj pet tednov jedla Cipralex... takrat res skoraj nisem verjela, da bo kdaj bolje. Zdaj sem se prebila še čez en dan in to me kar malo pomiri. Ker zdaj zdaj bo prišel trenutek, ko bom spet vzela tabletko.
Sem se pa drugače že dogovorila za psihoterapije. Začnem 23. 9. in sicer pri psihoterapevtki Valentini Stefanovi. A jo kdo morda pozna? Moja sestra je njena kolegica in po telefonu je bila izredno prijazna. Sicer pa dela v Ambulatoriju na Savski cesti (po moje blizu Pacienta, kjer dela dr. Rebolj). Sem se pa po nasvetu svojega osebnega zdravnika naročila tudi pri psihiatru dr. Kapšu, ki je sicer v Novem mestu, ga pa zelo hvalijo. Se mi zdi, da sem na starem forumu brala kar nekaj pohval na njegov račun. Njega bi rada povprašala o ADjih in nosečnosti in sploh bi rada, da se... če mi bo morda le kdaj uspelo imeti otroka ... z menoj takrat ukvarja strokovnjak. Pa, seveda, da mi pove, kaj vse se z menoj dogaja... sem že po naravi takšna, da bi rada vse vedela. Sicer me je kar zabolelo, ko sem izvedela, koliko stane vse skupaj... ampak, na zdravju res ne morem "šparati".
Aslan. včasih ne morem verjeti, kje najdeš takšne lepe besede. Morala bi razmisliti o kakšnem literarnem delu. Mene je včeraj zvečer spet prijelo, da bi enkrat opisala svojo izkušnjo, izdala knjigo.
Zdaj bom vzela Paroxat. Bog daj, da bi kmalu prijel.

[Arwen]

Ronja 

[bikica66]

Ronja dobro razmišljaš,pa tudi ad že malo prijemlje 

[Ronja]

Joj, kako me "zdeluje"... nisem še dobro. A je normalno, da traja tako dolgo (v ponedeljek bo konec petega tedna, odkar jem Paroxat)?

[bikica66]

Ronja po moji izkušnji sodeč je to normalno.Telo še ni sprejelo ad in ti zaenkrat močno sekajo stranski učinki.Jaz sem šla v službo po treh mesecih in ti lahko povem,da sem skoraj cel mesec delala samo v službi,doma sem samo skuhala - če sem,ostalo mi nikakor ni zneslo.

lp

[Ronja]

O, bikica, hvala stokrat za te besede. Mene je namreč včeraj zvečer spet premagal obup in sem se zjokala na fantovi rami (sem mu tako zelo hvaležna, a mi stoji ob strani). Piskanje, piskanje, šumenje v glavi, elektrika v glavi... zmatrana sem od vsega tega. Zato sem zvečer vzela Xanax, da sem lahko zaspala. Sicer sem Xanaxa jedla izredno malo (včasih po pol tabletke) in zato trpela kot hudič. Spala sem 14 ur. Danes zjutraj mi tudi še ni v redu.