Fobija pred boleznijo

[evaN]

Naj čimbolj na kratko opišem svojo zgodbo. Pred 11 leti sem imela mišično bolezen mijastenijo gravis, ki se je po operaciji in dolgem okrevanju končala. Od takrat sicer nisem več tako pri močeh, kot pred boleznijo, vendar nimam večjih težav. Vmes sem končala faks … Bojazen pred boleznijo pa je ostala.
Leta 2005 sem zanosila, a rodila mrtvo deklico. Takrat me je sicer zelo potrlo, vendar sem se kar držala. Leta 2007 sem rodila zdravega dečka …
ko sem leta 2008 začela hoditi spet v službo, kjer je bilo resnično hudo stanje – na meji mobinga, so mi počasi začeli popuščati živci. Naj še povem, da živim daleč od družine in, ker je partner veliko od doma, sva s sinčkom zelo velikokrat sama. Služba je postajala iz dneva v dan bolj izčrpujoča … Veliko je bilo žalitev in kričanja … Pa čeprav sem na precej visoki poziciji, je neka oseba nad mano, ki me je popolnoma potlačila. Začela sem izgubljati samozavest in postajati brezvoljna. Nekega dne pa sem si kar zamislila, da sem mogoče bolna, da imam mogoče sklerozo multiplo. Malo sem 'posurfala' in v roku 10 minut imela že prvi simptom te bolezni: začeli so mravljinci … Zagrabila me je totalna panika, ki se je iz dneva v dan stopnjevala. Ko je po 3 dneh (sicer zelo rahlo) mravljinčenje končalo, sem začutila 'pekočo glavo' (kar sem seveda prebrala na spletu) … Iz dneva v dan sem čakala na simptome in se bala jutra... Komaj sem čakala, da je večer, da zaspim in da pozabim na vse to … Odločila sem se, da grem k zdravnici, kjer sem izbruhnila v nenormalen jok (ne jočem skoraj nikoli) in ji povedala vse, kar se mi dogaja – fizično. Vprašala me je, če sem izgubila moč (ker to je bil tudi eden od prvih znakov moje osnovne bolezni) in sem pač ugotovila, da moč v rokah in nogah še vedno imam. Pogovarjala se je z mano in prišla do zaključka, da sem v depresiji. Sicer mi je rekla, da bi bilo pametno, da grem do nevrologa, ker bi pač morala hoditi bolj pogosto, ampak je bila mnenja, da je vse to le posledica dogodkov in hudega stresa. Predpisala mi je zoloft in helex.
In res … Takrat sem iskala vse možne načine, da bi zamenjala službo in se vrnila v rodni kraj … Mučilo me je hudo domotožje in bila sem zelo potrta. Trenutno je s fizičnimi znaki tako: mravljincev ni več, pekoči delčki na glavi se mi pojavijo le ko sem v službi, v zadnjem času mi pa rahlo trza veka … Seveda, ko mi začne veka trzati, sem spet vsa v strahu in mi srce hoče skočiti iz prsi, padem v totalno paniko in začnem z brskanjem po spletu … To je pa totalno začarani krog. Bom začela sovražiti splet!!! Ampak ga ne morem, ker je moja služba povezana z internetom.... Tako, da sem vedno pred računalnikom in me tu in tam potegne, da bi iskala simptome in preverjala bolezni povezane z njimi. Prišla sem tako daleč, da če mi kdo drug na primer potoži, da se mu vrti v glavi ali kaj podobnega, ga začnem kar spraševati o ostalih simptomih … Bolezen vidim skoraj v vseh … In za vsakega, ki mi je blizu se nenormalno bojim … Za sina pa sploh … Naj omenim, da sem bila celo zimo obsedena z njegovim zdravjem. Karkoli sem videla ali prebrala, sem potem preverjala pri njemu. Naj še omenim, da je moja mama v mojih letih imela skoraj popolnoma enake (fizične) težave in tudi ona bila takrat v hudi depresiji. Ona se je bala srčnih zapletov in dejansko dobila vse simptome. Velikokrat smo jo odpeljali na urgenco, pa ni bilo praktično nič … Sedaj, pri 65 letih je bolj umirjena, ne boji se več toliko, vendar je zbolela za revmatoidnim artitisom … Se še kar drži, ampak ko je kakšna huda situacija, ki jo spravi na tla, se ji takoj pojavijo hude bolečine (avto imune bolezni so zelo povezane s stresom – tega se tudi sama zavedam in zelo bojim, da se mi vrne moja osnovna bolezen).
Zdaj jemljem zoloft že 1 mesec, vendar se mi zdi, da me ni še dobro prijel. Res je, da sem prenehala z iskanjem bolezni na internetu, tu in tam pa še vedno pokukam na splet. Ko sem videla prispevek o vašem društvu, sem kliknila na ta forum in se našla … Volja do življenja se sicer počasi vrača, volja do dela tudi. V službi pa sem postavila pogoje – če se bo mobing nadaljeval, bom odšla. Situacija se počasi izboljšuje, vendar je vseeno pomirjujoče videti, da imajo tudi drugi podobne težave.
No po tem dolgem postu, vas vse skupaj lepo pozdravljam in upam, da bo kmalu za vse nas bolje.  :oki:Danes sem sicer že imela rahel napad panike in to le zato, ker se mi je zdelo, da se čudno počutim … a me stiska v grlu ali se mi samo dozdeva? A mi je trznila roka?! A mi ščemi na glavi ali se mi zdi? … taka so moja vsakodnevna vprašanja.

No, pa še nekaj (da ne bom prekratka), v zadnjih 2 tednih obiskujem tudi bioenergetika, s katerim se veliko pogovarjam. Nikoli nisem verjela v te zadeve, a tudi tu se zadeve obračajo. O tem pa drugič …
LP; EVAn.

[Slavka]

Naj napišem nekaj v spodbudo. Ko si v depresiji res vidiš v vsaki telesni spremembi grožnjo, da bo konec s tabo. Mene meče ze leto in pol, vse skupaj je spožila smrt mame, s katero sva bili zelo povezani. 
Stara sem 37 let imam družino, dva otroka in odgovorno delo. Simptomi depresije  so me zelo presenetili in najprej sploh nisem vedla,kaj se dogaja z mano. Mislila sem,da ljudje z depresijo čepijo v kotu in jokajo cel dan in to je to... ampak me je moje stanje soočilo z depresijo z vsemi simptomi...vrtoglavico, slabost, driska vsake pol ure, razbijanje srca, tiščanje v prsih, mravlinčenje rok, nog in ustnic, stiskanje v grlu, kot da me bo zadušilo, nemir, vročinski valovi od nog do glave, potenje v enormnih količinah in še in še. Uh težko je broditi skozi novi dan z vsemi temi negativnimi priveski vred. Vsako jutro me še vedno oblije znoj, ker se začenja nov dan. Vendar se moram izkopati iz postelje, se urediti in začeti dan, kakršen že je pred mano. Že leto in pol jemljem AD Asentra, ki pomaga kolikor lahko, ostalo itak čaka mene,da spucam iz duše in glave. Tudi vadba joge mi je pomagala pri sprostitvi in mi dala novo energijo, pa sprehod z mojim malim kužkom v naravi, ampak še vedno se skoraj vsak dan srečam z kakšnim simptomom, ki me spomni,da le ni vse tako o.k., kot mislim. 
V glavnem bi rada povedala, da se res ne smemo pustiti tem neprijetnim občutkom, ker niso znak bolezni, take telesne, ampak so posledica ranjene in preobremenjene duše. Sicer je to težko, ko te zagrabi panika ampak, ko mene prime, vedno sama pri sebi rečem: lej punca, še nikol se ti ni nič zgodilo, nisi padla skupi, ni se ti zmešalo, ni te pobralo in TUD DANS TE NE BO! In veste kaj -RES ME NI!  Zatorej glavo pokonci, nič nam ne manjka, samo malo potrpljenja in  razumevanja rabimo, pa kakšen hELEX,ko je res hudo! Držte se vsi sotrpini, vesela sem za ta forum, kjer v vaših zgodbah najdem sebe in lažje je  !

[evaN]

Hvala Slavka! Tudi jaz imam 37 let in naj še nekaj povem (kar v prejšnjem postu nisem, ker je bil že tako ali tako dolg) - Zelo sem navezana na mamo, imam jo neizmerno rada in vsak dan sem v strahu, da jo bom izgubila ... V bistvu je res bolna, vendar ne tako hudo, da bi lahko umrla ... Ampak mene je tako strah, da me tudi to spravlja v obup. Vem, da se bo nekega dne zgodilo in že danes sem totalno uničena zaradi tega. no, sedaj je na obisku pri nas in je ravno s tamalim (2leti in pol) v sobi, kjer mu pripoveduje pravljice ... In to so zame najbolj srečni trenutki - ko so vsi moji najdražji pri meni ...
Lahko noč vsem in še enkrat hvala za sprejem.
EvaN

[Slavka]

No, sva že dve  . Moja mama je bila bolna dolgo časa, petnajst let je hodila na dializo. In vsak dan sva se slišali po telefonu obvezno za dobro jutro, čez dan in za lahko noč. Zelo, zelo, zelo sem jo imela rada in grozno sem se bala dneva, ko sem jo izgubila. V nenehnem strahu pred njeno izgubo sem živela dvajset let, kar je sigurno pustilo posledice na mojem duševnem stanju. Če je slučajno nisem dobila na telefon, ker je bila kje zunaj ali pa v kopalnici, sem zagnala celo paniko, klicala brata, ki živi doma (jaz namreč živim z družino v drugem, vendar ne tako oddaljenem kraju), da je šel pogledat kje je mama. Res sem se bala zanjo, ker sem vedela, kako je bolna in da jo lahko izgubim vsak čas. In res je prišel dan, ko je umrla. Grozno!!!! Umrla je tri dni pred svojim rojstnim dnevom, grozno! Meni se je tisti trenutek podrl svet, mislila sem,da se mi bo zmešalo, da bom padla v nezavest. Vendar se ni zgodilo nič od tega, bilo jo hudo, nepopisno hudo, ampak sem preživela. Ob podpori moje družine, mojega očeta, mojih prijateljev se počasi sestavljam nazaj. Nikoli več ne bo kot nekoč, to vem,čeprav hrepenim po tistih "bolj mirnih" časih. Treba bo živeti naprej s to izkušnjo, treba se je sprijazniti, vendar jaz se še nisem. Vsak dan  znova se trudim preživeti! Grem pa tudi na psihoterapijo,da probam razrešiti to preveliko navezanost na mamo, ker mislim,da moram predelati še marsikaj iz otroštva. Ampak ne damo se, ne!?! 
Želim ti veliko lepih dni, uživaj s svojo družino, pocrkljajte se vsak dan in vsak dan povej svoji mami, da jo imaš rada, kot sem jaz svoji! Lahko noč, pa oglasi se še kaj!

[trzinka]

Slavka in EvaN, zelo blizu moji zgodbi sta obe, več ali manj. Ne bom pisala kaj in kje, ker se bom preveč razgovorila.
V glavnem, vsi naši strahovi izvirajo iz otroštva. Takrat smo si ustvarile napačne vzorce, ki pa sedaj z leti, ko bi morale biti na višku, od pregorelosti udarijo ven v obliki depresije, paničnih napadov....Pripomorejo pa stresi, ločitve, izgube, bolezni,..... pa saj verjetno sami vesta.
Meni so se prvi strahovi pojavili pri 10ih letih in so se mi ves čas stopnjevali. Tudi jaz sem prvič pri 39ih letih doživela panični napad, pa takrat nisem vedela, da je to panični napad. Sledili so obiski na urgenci, bioenergetiku, ki mi je takrat pomagal. Stanje se je izboljšalo, toda že naslednje leto se mi je vse ponovilo in kar je najhuje, mi je mama zbolela za rakom na črevesju.
Sledila je globoka depresija, panični napadi so se vrstili, strahovi pred boleznimi grozno stopnjevali, da o drugih strahovih ne govorim.
Minilo je spet leto od takrat. Seveda sem si opomogla s pomočjo ADjev, pomirjeval, antipsihotikov. Zdaj jemljem samo AD in pričela sem hoditi na psihoterapije, saj se mi je stanje paničnih napadov ponovilo.
Vendar sem sedaj mnogo bolj pripravljena, prepoznam jih. Uspelo se mi je sami umiriti brez obiska na urgenci, brez strahu, da sedaj me bo pa infarkt, umrla bom, zmešalo se mi bo.

Občutek imam, da življenje posvečamo otrokom, službi, našim najbližjim,.... zase pa ne poskrbimo dovolj, enostavno se nimamo dovolj rade. Mogoče sem brcnila v temo, ampak, prav daleč pa ne Kdaj smo si vzele čas, odšle same na sprehod, h kozmetičarki, frizerju, prebrale dobro knjigo, kdaj smo se nazadnje zabavale, uživale v življenju, se od srca nasmejale, enostavno sprostile....

Delam na tem, da začnem uživati v življenju, ki je tako zelo kratko, čas pa hitro mineva. Izkoristiti želim vsako minuto in trenutek, da se počutim zopet srečno in veselo, kot takrat....

Pot bo težka, ampak dekleta, same se moramo potruditi

[Slavka]

Se strinjam z diagnozo  ! Jaz se definitivno nimam rada, čeprav me imajo drugi za lušno, zabavno, prijazno žensko, je moja samopodoba čisto na psu. Nisem si všeč, zdi se mi, da nisem vredna ničesar in nikogar, kar šla bi na samotni otok in tam čepela sama s seboj, da ne bi bla drugim v napoto. Ampak to so res stari, vkoreninjeni vzorci. Drugače pa sem šla včeraj k frizerju, vsa vesela, da bom imela spet lepo frizuro in svežo barvo in kaj se zgodi...panika na stolu, ker sem vedla, da bom dve uri namazana s barvo, pa potem še feniranje...kaj pa če mi rata slabo,če padem skup,če se mi zmeša in začnem kokodakat v salonu, drugi me bodo pa gledali? Namesto, da bi uživala, sem vsa prepotena komaj
dočakala končni rezultat in šele takrat sem si oddahnila. Ko pa je prijateljica komentirala kako sem huda z novo frizuro, sem bla pa celo pol ure zadovoljna sama s sabo  ! V glavnem, brez muje se še čevelj ne obuje! Dejmo zmagat!!!!!

[trzinka]

  :sesmejem:o Slavka, če bi pa v salonu kokodakala bi ti dali pa malo koruze

Jaz sem si včeraj privoščila kozmetičarko in sem se prav sprostila. Je bila zelo nežna z mano, pa še v masažni stol me je na koncu posadila , da sem bila vsa v rožcah, sem uživala .
Mene tudi panika zagrabi, ko moram tako dolgo ležati na hrbtu, pa me oblije, ampak veš kaj...
Sedaj pomislim, to je samo panični napad ali to je samo moj strah, v bistvu mi nič ni in bo minilo, preživela bom in potem se bom bolje počutila. Par minut traja ali pa dlje, ampak se kar držim, mine...

Ti se pa sedaj slikaj in naslednjič vzemi sliko k frizerju s seboj in ko ti bo slabo , jo poglej in si reci: "Potem bom mačka in bom zažigala"

[Slavka]

  Dobr nasvet, bom upoštevala! Sej zdaj se smejim, ko bo pa drugič panika, se pa ne bom spomnila, da je to smešno, ampak bom vsa zelena in prepotena in vrtoglava čakala da: a) me pobere b) mine c) kaj kar se še ni zgodilo pa se sigurno bo  Saj jaz si tudi privoščim masažo, pa savno, pa kino in sem najprej ful vesela, da bom neki zase nardila, ko pa do tega pride, me začne pa matrat, kaj bo..če bo...!  Uh, komplicirano. Zdej sem mal zašla iz prvotne teme ampak velja pa še zmeri NE SE DAT! Evo, AD sem popapcala, zdaj pa spat, s tem hvalabogu nimam težav (zaenkrat) ! Lahko nočko vsem!

[evaN]

Slavka, to pa je kot, da bi jaz napisala: Če je slučajno nisem dobila na telefon, ker je bila kje zunaj ali pa v kopalnici, sem zagnala celo paniko, klicala brata, ki živi doma, da je šel pogledat kje je mama.
No, jaz jo kličem: zjutraj ob 8.00, potem ob 16.00 (ko končam službo), lahko tudi vmes (če se mi zdi, da bi lahko kaj bilo narobe), potem pa zvečer na vsake 2-3 ure ... Zadnjič preden grem spat.
No, kar se tiče moje samopodobe - isto kot ve2 obe ... Zredila sem se, zdi se mi da sem postarana, da mi cel obraz nekako dol visi ... Frizerja si ne privoščim, ker nimam časa ... In če si ga že, potem pa je tudi mene strah, da ne bom mogla vstati s stola, ker me bo prijel kak napad - mene skrbijo tisti mišični ... Zadnjič sem bila na relaksakcijski masaži in sem se ves čas obremenjevala s tem, da me bo zaradi prijetne masaže prijel krč, ki ne bo minil. (krčev nisem še imela, vendar vem, da so prisotni pri sklerozi m.) ... Sama sebi se zdim že zmešana in sedaj sem sicer boljše volje (AD), ampak sem vedno živčna in panična ... Srce mi vedno ful hitro razbija in sem vsa polna nekih tikov (ali se mi vsaj zdi) ...
No, dovolj jamranja, grem delat! Saj daanes bo lep dan - mogoče si bova z dragim privoščila kino (nisem bila že 3 leta!)...
hvala vsem!
EVan

[Slavka]

Olja! Tudi jaz sem delavna, čeprav očitno zdajle ne, če sem na forumu  . Lep bo dan, čeprav tudi mene stiska okoli grla in srca, pa na momente mi šumi v ušesih, pa še kaj bi se našlo... Ampak treba se je pregrizt čez, ni druge! Jaz sem bla včeraj v kinu, z otroci. Kar pojdi danes in uživaj kolikor se da! Jaz se bom podala popoldne v naravo, malo se grem nadihat. Se mi zdi, da se mi kar zbistrijo misli, ko grem na sprehod, ampak sama oz. s kužkom. Lep dan želim vsem  !

[Slavka]

Pa še nekaj sem se spomnila, moja mami je zelo rada pisala pesmi. V njih je opisovala svoje občutke, stiske, veselje in žalost. Ker je bila kronična bolnica, pretrpela je veliko preiskav, operacij, bolečin, je tudi ona trpela za depresijo, ki pa je ni nikoli zdravila. Šele sedaj, ko sem sama depresivna, jo razumem. Razumem njeno žalost in bolečino, ki jo je pogumno prenašala ter bila do zadnjega dne pozitivna in vlivala pogum ostalim bolnikom, ki so prišli na dializo. No, napisala je tudi pesem o depresiji, pa jo prilagam:

Ko zajame nas nemir
in priplazi se v telo,
se sprehaja kakor zver.
Kam veselje je odšlo?

Ure so kot dnevi dolge,
črne misli oživijo,
po telesu se podijo.
A vse to je fantazija,
učeno rečemo ji depresija

No, tako si je moja mami zamislila občutke pri depresiji in jih je kar zadela, ne?  Napisala je veliko pesmic in po njeni smrti sem vzela njen zvezek, kamor jih je pisala. Kakor, da bi me hotela potolažiti v dneh, ko je ne bo, mi je posvetila pesem, ki sem jo šele takrat prebrala in se začne tako: Ne jokaj se otrok, ko svet bom zapustila, v svoje se srce ozri, tja notri sem se skrila...
Še zdaj se zjokam, ko jo preberem, ampak mi je pa tudi lažje, ker imam občutek, da mi mami govori, da je z njo vse o.k., da ji je zdaj lepše, brez bolečin, jaz pa moram živeti naprej za svoje otroke, svojo družino. Uh, težko je življenje...hkrati pa tudi tako čudovito  !

[trzinka]

Ja, najbolje je iti sam na sprehod in če bi to vsak dan počel človek, bi se sigurno poznalo na našem duševnem zdravju.
Drugače pa mi je ena naša forumašica predlagala jemanje magnezija z B vitaminom, pomaga pri tesnobi. Pričela sem jemati tablete prejšnji teden in moram potrditi, da se bolje počutim.

Kar se tiče naših mamic, je pa takole. Isto se godi pri meni, mislim telefoni , skrb. S tem si samo škodimo, treba je prerezat popkovino, čeprav vem, da se je težko iz te kože izmuznit ven.
Tudi jaz se z njo slišim najmanj 10x na dan, pa še zvečer grem z njo na sprehod..... Je povzročitelj moje ankse, ta pa izvira iz pretirane zaščitniške vloge in zaradi miselnega vzorca, ki sem si ga ustvarila zaradi dominantnega očeta.

Danes je lep dan in preživele ga bomo enkratno

[trzinka]

Slavka, pesem, ki ti seže v dušo. Takoj se spomnim na mojo mami in njeno ljubezen. Saj me ima tudi oče rad, rada imam oba.....
Težko je vzgajati otroke, ne veš ali delaš prav ali ne, vsi jim želimo najbolje, pa se kasneje izkaže, da ni bilo v redu.
Jaz svojih ne obsojam, ker vem, da sta me vzgajala kakor sta vedela in znala. Pač v moji takrat otroški glavici so se takole nabrale stvari, ki jih danes razčiščujem.

Lep dan želim

[evaN]

Joj, to me je res ganilo ... Hudo.
Danes imam spet napade panike - zdaj pa zato, ker sem na eni fotografiji videla žensko, ki ima SM in drži roko (sredinec in prstanec) tako kot jaz - v zadnjem času se mi zdi, da mi mrtvijo ti prsti, da mi jih skupaj vleče - vendar so vseeno mobilni in  zelo hitri (sej to pa itak vidite, ker tako hitro tipkam) ... Res me bo pobralo ... Je pa res, da imam tudi probleme s hrbtom in skoljozo ... Joj, težim.
No, bom vzela en helex (danes očitno ne gre drugače) in še enkrat prebrala pesem ... Res lepa ... Na  koncu pa zadnja dva verza ...
Si tipkamo, ko se malce umirim ...

[Slavka]

Danes je že tak, malo bolj težak dan. Tudi mene kr neki mrtvi, trde prste imam, pa vrtoglava in omotična sem itak. Kljub temu, pa ni nič narobe z mano, to vem-hecno, pa ne pomaga dost, da si to govorim. Drugače je pa moja mami res pisala lepe pesmice, predvsem je skozi njih premagovala svojo stisko. Zdaj, ko jih berem, vidim, kako je trpela ampak vdala se pa ni. V večini je omenjala bolečino, smrt, ampak tudi na tak, šaljiv način. Bom še eno njeno o smrti dala, da vidite, kako je bila optimistična, kljub depresiji in bolečini:

Tista teta iz kosti,
nosi koso, se reži,
v črn pled ovita,
da kosti ji vkup drži.
Tista teta me lovi.

Kar naenkrat se zavem,
da ji padam v objem.
Se izmuznem in bežim,
noč in dan se z njo borim.

Vsak objem pa je boleč,
zato imam obraz trpeč.
Enkrat se bom ji prepustila,
bolečino izgubila,
Upam?

Ampak rada še živim,
na vse načine jo podim

To je optimizem punce, se vama ne zdi? 

[trzinka]

 , takole kot se je tvoja mami borila, se moramo boriti tudi me.

Optimizem , zdrave smo, nič nam ni. Pa kaj če me stiska in duši, pa kaj če imam mravljince, če boli, peče, vleče......Preživele bomo

[Slavka]

YESSS  !

[evaN]

 
Samo kaj, ko meni kar solze na oči, ko berem te poezije ... Se me kar dotaknejo ...
 
Bo že ... Danes samo, da me prime helex, potem bom malce bolj umirjena. Je pa res, da me kar obliva - že cel dan.
Sem pa zelo srečna, ker je v teh dneh moja mama pri meni na obisku v LJ (drugače sem goričanka) in se cel dan podi po mestu, išče knjige, zdaj kupuje mila v lushu ... Ko je ona srečna in ok, sem jaz dosti bolj vesela.

[Slavka]

evaN, kar pomiri se! S tvojo mami je vse o.k., uživa, ti si o.k., nič ni narobe s tabo! Al tud mene drma, pa kaj čmo!?! Tud jaz vzamem Helex, ko je hudo, ko ne znam sama naprej, pol se pa pomirim. Glede pesmic, so res take, da te ganejo. Jaz nekaj časa sploh nisem mogla odpret zvezka, ker mi je blo kar slabo in vrtelo se mi je, ko sem kaj prebrala. Ravno včeraj sem ga spet vzela v roke, ko sem iskala tisto o depresiji. Pa mi je blo spet hudo. Notri so pesmice za mene ko sem bila še otrok, pa kot dekle, za moje otroke...pa o njenih stiskah, bolezni, naravi, ki jo je imela neskončno rada, pa o bolnišnici in osebju v njej. Pisala je o vsem, kar se je je dotaknilo. Saj jaz sem ista. Ko nekaj močnega doživim, moram to preliti v verze. Čeprav sem trenutno bolj brez navdiha, me depra ovira. Pesniška, ranljiva dušica sem ampak to sem jaz!  Zanima me pa še nekaj, a je katera od vaju bolj občutljiva v času menstruacije? Mene ornk daje tiste dni, pa ne bolečine ampak počutje, nemir, omotičnost... 

[trzinka]

Ja imam kar zoprn PMS, obliva me itak vsak dan, tesnoba je zdaj malce manjša, ponavadi jo imam zjutraj. Vrtoglavice so vsakdanje, ampak poskušam ignorirati in se ne vznemirjati. Samo tako mi uspe preživeti dan lepo, normalno.
Nisem bila pozorna, ali jemljeta kakšne ADje, ali hodita na KVT (kognitivno vedenjska terapija) k psihoterapevtu, ali se preprosto sami borita. Vem, da je Eva napisala, da hodi k bioenergetiku. Tudi jaz sem prvo leto in mi je zelo pomagal takrat, me je pa opozoril, da se mi bo ponovilo, in res se je. Na žalost ta bioenergetik samo enkrat dela s človekom, naslednjič pa samo svetuje. Ima svoja načela. Je pa zelo dober.