ne tako nova

[syria]

Pozdrav,

stara sem 24 let, za pisanje na tem forumu sem se odločila zato, ker ne vem več kaj naj storim. Vse se je začelo pred cca. 4 leti, takrat sem šla k osebnemu zdravniku, ki mi je postavil diagnozo depresija (kar sem sicer že vedela) in me poslal na polikliniko k psihiatru, kjer so potrdili tudi anksioznost. Dobila sem Zoloft in ga jemala dobro leto, takrat je tesnoba izginila, prav tako so izginili napadi panike. Po dobrem letu sem prenehala z jemanjem Zolofta in spoznala mojo bivšo punco, skupaj sva se vpisali na borilno veščino in vse je bilo ok. Čez čas pa so se začeli napadi zopet pojavljati, vedno bolj pogosto - na avtobusu, na faksu, kjerkoli daleč od doma, kjerkoli, kjer se nisem počutila domače, napadi so bili zares hudi in mislila sem da se mi bo zmešalo. Postajala sem vedno bolj depresivna, tesnobna in agresivna, zaradi česar sem (med drugim) tudi izgubila punco, takrat pa je šlo vse samo še na dol. Na internetu berem simptome raznih duševnih motenj, in mislim, da imam vse kar je mogoče (najmanj borderline). Strah me je vsakdanjih stvari, it na avtobus (da aviona sploh ne omenjam), v mesto, včasih tudi samo ven iz stanovanja. Imam tudi motnje spanja in sicer zelo težko zaspim, imela sem tudi obdobje, ko sploh nisem spala in potem (zaradu utrujenosti) imela težave z razločevanjem med sanjami in resničnostjo. Tudi sedaj se mi vse zdi neresnično, vem da sem budna, toda tega ne občutim tako, bojim se da bom dokončno izgubila stik z realnostjo. Ves čas samo jokam, za vsako najmanjo stvar, vse me zruši. Dobivam spomine iz otroštva, same negativne. Vdori nezavednega nonstop. Ne vem kaj naj storim. Ne vem kaj mi je. Vem le, da nočem tega, da bi bila rada taka kot prej, a nevem kako. Izgubljam moč.. 

Hvala za nasvet, kakršenkoli.

Lep pozdrav

[lara]

Syria. Še predobro poznam občutke, ki si jih tako podrobno opisala. Pri meni se je začelo pred manj kot letom dni, z raznimi vzponi in padci. Zadnji teden je med padci, saj je vsaka še tako nepomembna zadeva, zame velik napor. Danes naprimer, bi se najraje skrila pred svetom in spala cel dan, pa sem se odpravila na kratek sprehod in si v glavi ponavljala neke pozitivne misli. Ne jem AD jev jih nisem, največ kar sem pojedla je bil kakšen persen. Samo trenutno sem v takem stanju, da vem da moram k zdravniku, ker tako ne gre več naprej. To poletje je kar zdrvelo mimo mene. Ali še vedno jesš AD?

[trzinka]

Pozdravljena Syria!

Si morda pomislila na ponoven obisk psihiatru? Dobro bi bilo, da ga povprašaš o kakšnih delavnicah, ali pa psihoterapijah?
Ne vem, kakšne izkušnje imaš s tem, vsekakor pa ponovno potrebuješ zdravniško pomoč!

Drži se

[syria]

Najlepša hvala za odziv, obema! 

Vem, da potrebujem pomoč, in ne ne jem več AD. Zadnjič sem bila pri psihiatru pred 3 leti. Razlog za prenehanje je bil moj občutek "industrijskosti", vse je šlo bolj ali manj po tekočem traku, tam so mi dali tablete in potem smo se videli čez 1 mesec. KO sem začutila, da imam "dovolj", sem prenehala z jemanjem AD in tudi zdravnica se je takrat strinjala. Po prenehanju sem imela hudo krizo (withdrawal symptomes), kot npr. občutenje električnih impulzov v glavi, mravljinčenje udov itd. (vse je postalo tako neznosno, da so me dali na MRI za multiplo sklerozo!).. Vem da imam moč v sebi, ki bi lahko spremenila stanje, samo ne najdem "ventila". Trenutno (pol leta) je pri meni vse obrnjeno v skrajno samouničevanje, rada bi govorila z nekom, ki ve, kako je, predvsem pa bi rada sploh vedela kaj mi je in kako se lahko tega znebim. Vsi ljudje, ki jih imam rada (in ni jih veliko) so mi neznosno daleč, rada bi govorila z nekom, pa ni nikogar. Vem da je to moj problem in moja bitka in da bom ok šele ko sama pri sebi razrešim, sam je vsak dan težji, tako kot si rekla lara, najraje ne bi šla iz stanovanja. Težko mi je it vn in gledat ljudi, kako plehko nasedajo vsem nepotrebnim nategom, kako butasto in naivno gledajo na življenje in so kljub temu srečni. Na kognitivni terapiji še nism bila, verjetno je tudi to eden izmed razlogov zakaj je vse prišlo tako daleč, pravzaprav se nikoli nisem zares pozdravila, ampak trenutno ne najdem volje.. Vse je grozno. Kot napad panike, rezvlečen v neskončnost. Kot mora, iz katere se ne morem zbudit. Vse bi naredila, da nebi blo več tko, sam nočm it v nekaj, kar mi bo vzelo še več energije in potem na koncu ne bo nič drugače... Vem, da se te stvari ne dajo rešit na hitro in vem da sm si to naredila sama, zavestno. Zanima me, če se da stvari spremenit brez obiska psihiatra, samo z voljo in z vajami, pogovori? Kakšna alternativa, nasvet?

Hvala

[Anchi]

Ko je enkrat tako hudo kot opisuješ, potem je bolje, da poiščeš nekoga, ki ti bo pot ven olajšal. Ta nekdo je najbolje, da je psihoterapevt (ta je lahko psihiater ali psiholog). Škoda je, da se mučiš sama, ko bi ti pa nekdo lahko pomagal. Več energije vzame, če poskušaš sam, pa ne veš natanko kako, pa padeš, pa se ne znaš pobrati, pa ne veš kaj je normalen del procesa in kaj ni, kot če te nekdo vodi skozi proces (terapijo) za katero je dokazano, da deluje. Tudi pri ljudeh, ki so mislili, da pri njih ne more nič delovati. Morda tudi s pomočjo zdravil. Včasih so potrebna, da nam dajo začetno energijo in motivacijo, da smo sploh zmožni začeti s spremembami pri sebi.
Nikar svojih čustev ne jemlji za dokaze ali dejstva (če se počutiš, kot da nečesa ne zmoreš, to ni dokaz, da res ne zmoreš - je le občutek).
Vem pa čisto natančno kako se počutiš, ker sem se tako nekoč počutila tudi sama. Že sprehod okoli bloka mi je bil takrat cel podvig, na faks sploh nisem hodila, niti nikamor drugam. Ko je bilo najhujše sem tudi za WC zbirala pogum.. Ampak se da, verjemi. Če sem lahko jaz, lahko vsak.

[ton]

Syria, tudi jaz ti svetujem, da pri nekem psihiatru, ki bo vzbudil/a tvoje zaupanje, v miru položiš karte na mizo in se 'podrediš' postopku zdravljenja. In se obenem ne obtožuješ, da si sama kriva in je od tvoje nedejavnosti odvisno, da je vsak dan hujši. Brezzveze. V stalni napetosti nima smisla vztrajati. Daj si pomagat. In srečno.

[lara]

Ker sem tudi jaz v tej fazi, ko bi raje stvari rešila brez psihiatra in tablet, ti lahko zaupam samo kakšen je moj plan. Veliko pozitivnih misli (kar je včasih res težko, ker sem že karakterno kolerik), rekreacija (tek naj bi bil najboljša rešitev proti stresu!!! Teči še nisem začela, imam pa čez eno uro, uro tenisa( javim če bo počutje boljše:))), vsaj 2 uri si vzamem za stvari , ki jih rada počnem. Rada rišem, tako da je moja skecirka v zadnjem tednu polna rizbic.

[syria]

zanimivo, tudi jaz sm se vrgla v tek in tenis.

[ton]

Bravo, punci, ne morem prehvaliti vajine odločitve za redno gibanje.
Sam sicer v tem pretiravam, sem pa uspel tako daleč pobegniti od sebe, da sem se spet srečal.

[syria]

se strinjam, šport je res uredu, čeprav se pri tegu največkrat ne počutim ne vem kako dobro, prej nekako omotična in potem padem v paniko da mi srce prehitro bije, da bom nehala dihat, itd.. Sam kaj je to, kar imamo, je to res samo depresija al kaj veliko hujšega?

[ton]

Ne vem, pametno je, da opraviš še druge preiskave, da boš pomirjena.
Glede bitja srca, ki je pri teku seveda povišano, pa ni v odmet en peprost merilnik utripa: vsaj mene je ta dodobra prepričal, da še nisem mrtev (čaprav se zgodi, da kaže 00) in je postal ena zdrava mera, celo opora.

[syria]

Mogoče res nebi bilo neumno se oglasit pri psihiatru, samo voljo moram nabrat pred Kako pa je, če ima kdo izkušnje morda, s konstantnim občutkom otopelosti čez dan, občutek polbudnosti - js postajam že čisto paranoična da je to začetek shizofrenije. 

[trina]

Ni začetek shizofrenije. Zagotavljam ti, da ni.

Na internetu berem simptome raznih duševnih motenj, in mislim, da imam vse kar je mogoče (najmanj borderline).

Nikar. Ne pojdi se samodiagnosticiranja: zato imamo zdravnike in zato so leta hodili v šolo. Če boš iskala, kam vse bi lahko uvrstila svoje simptome, boš zelo hitro ugotovila, da imaš vse duševne motnje hkrati.

[syria]

točno to sem že ugotovila moj problem s psihiatri je ravno nezaupanje v njihovo znanje, ker vem, kako poteka študij psihiatrije na medicini (bivša sošolka, ki mi je celo sama rekla, da ti ljudje nimajo pojma o boleznih, samo o tabletih, ki lajšajo simptome). Zaupala bi samo psihoanalitiku (ala Freud, ali, čeprav banalno, Rugelj  ) teh pa ni, vsaj jaz ne vem za nobenega. Potem je pa še problem mojega študija, ki je teoretska psihoanaliza, res najslabše kar lahko paničar bere. Seveda sem prenehala s študijem trenutno, ker me ubija.

[Anchi]

Zaupala bi samo psihoanalitiku

Zakaj pa ne kognitivno-vedenjskemu terapevtu? (so bolj uspešni od psihoanalitičarjev pri zdravljenju depresije in anksioznih motenj).
Sicer pa mislim, da imamo v sloveniji tudi terapevte-psihoanalitike.

[lara]

Živjo,
Jaz pa sem v tem trenutku čisto v študiju, ker imam pred seboj še diplomo. Tako da je to delno rezultat moje anksijoznosti v zadnjem času. Syria, super za tenis, meni osebno krasen šport, čeprav se pravzaprav šele učim. Začela sem jemati Bachove cvetne esence (ali ima kdo kakšne izkušnje z jemanjem?), saj sem zadnje dni resnično pregooglala vse o samozdravljenju in naletela še na to zadevo. Nič probala bom, škoditi tako ne more.

[pupa30]

Tudi jaz sem si naročila bachove kapljice.Ne vem,če bodo delovale...ampak vseeno.Jaz upam,da bodo.

Srečno vsem in nikar ne izgubite volje-to velja tudi zame 

[lara]

Pupa, sporoči kako je s kapljicami. Jaz sem začela danes z njimi, pa javim v parih dneh, če se bo kaj dogajalo.

[pupa30]

Lara,sigurno javim kako bo.Držim pesti za obe.

[lara]

Puppa, kako je z esencami? Jaz morem rečt, da sem mela prvi dan neke čudne občutke, ko da bi bla pod vplivom nekakšnih hudih substanc, nabita z energijo do konca, nikakor ne zaspat, potem pa dva dni totalna polomija, čisti bed, menjavanje jeze in žalosti....no na nekem forumu sem tudi prebrala, da se lahko zgodi da gre najprej na slabše. V glavnem da ne dolgovezim: zadnja 2 dni se počutim, kot sem se nazadnje počutila pred enim letom, NORMALNO. Lahko da so esence, lahko je placebo, ne vem, samo mi je ok. Kako gre tebi?