potrebujem pomoč

[xx_y]

Nujno potrebujem pomoč oziroma nekoga,ki bi me poslušal.Že več mesecev zbiram pogum za to priznati in poskati pomoč,vendar potrebujem psihiatra.Stara sem 16 let in imam ogromno problemov in nikogar,ki mu bi jih zaupala.Če bi imela koga,potem verjetno ne bi bila tako na tleh.Imam motnje prehranjevanja in redko kdaj stopim iz sobe,kaj šele iz hiše.Mame ne prenesem,ker mi govori,da sem čudna in da ji delam sramoto,bratec pa se me boji in izogiba,ker imam nizek prag jeze in ga včasih naderem brez razloga.Nimam prijateljev in ko sem sama doma kadim in se ga napijem.Vsako noč zaspim v joku in vedno bolj razmišljam o samomoru.Želim si samo,da bi bila srečna.Potrebujem nekoga,ki bi mu zaupala svoje težave,da ne bi več imela toliko bremena v sebi.Res bi s rada rešila iz tega kupa težav in živela normalno.Vedno bolj se mi meša,ker se vedno večkrat pogovarjam sama s sabo in to kar spontano.Res prosim za pomoč,ker ne zdržim več.

[Lost]

Najtezji korak si naredila...priznala da tako ne gre vec in da moras poiskati pomoc.
ZA zacetek pisi tukaj , izpovej svoje obcutke, tezave....nam ki ti bomo prisluhnili
in skusali pomagati z izkusnjo in podporo ali tudi grajo....ce bo potrebno.
Vsekakor sta prvi stvari ki ju moras alko in tezave z prehranjevanjem.
za to bi bila prava strokovna pomoc, ker kot pises ze vec mesecev trpis v sebi in
cakas da JUTRI bo bolje, pa je pocutje samo slabse.

    

[trzinka]

Če si iz Ljubljane greš lahko na urgentno psihiatrično pomoč-poliklinika 2 nadstropje. Sprejmejo te takoj!

Drugače pa do splošnega zdravnika in z napotnico naprej. Mama te verjetno bi poslušala, pa sta izgubili komunikativni kontakt. Ti si v puberteti, mama pa tudi verjetno v svojih občutljivih letih. To , da se kregata še ne pomeni, da te nima rada. Samo pogovoriti se ne znata in verjetno bi ti tudi pomagala, če bi se umirjeno pogovorili.
To, da se ga napiješ verjetno ni dober način reševanja problema in če bratca nadereš tudi ni lep odnos do njega. Ne čudi se, da potem vsi tako odreagirajo. Ne vedo, da imaš sama s seboj probleme. Najslabše jih je zadrževati v sebi.
Tu smo tudi mi, da ti pomagamo in ti po svojih močeh svetujemo. Kar se tiče motenj prehranjevanja, sploh če se jih zavedaš, treba zdraviti.
Zato, pogum in k zdravniku

[Aslan]

Draga deklica poiskusi prvo poiskat pomoč pri šolskem psihologu.
Zavedaj se da si ti OK dekle, da če nimata z mami ok odnosa NI S TEBOJ nič narobe.
Morda bo psiholog poklical naslednjič zraven tudi mami pa boste skupaj našli spet stik.

V tvojih letih je zelo pomembno, da te nekdo posluša,
da se čutiš razumljen in sprejet. Da počasi in vztrajno gradiš dobro samopodobo,
se učiš zaupat sebi.

Mnogim tega starši niso pomagali zgraditi in smo se prisiljeni s tem spopadat celo še v odrasli dobi.

Pokukaj v knjižnico..poišči si kako knjigo o adolescenci, odraščanju, odnosih z starši....
Spremembe, ki si jih želimo v odnosih se vedno začnejo pri nas samih.
Ko spremenimo SVOJE vedenje do drugega - bo sčasoma tudi on spremnil vedenje do nas.

Pogumno naprej....

[Azrael]

Težave se lahko rešijo... razumem, da ti je zdaj zelo hudo, ampak težave so resnično rešljive.
Priporočam ti kakšno dobro literaturo in pa strokovno pomoč. Za začetek verjetno res najbolje, da poveš šolski psihologinji, naj ti pomaga.

Samo ne obupaj, normalno je da si žalostna ob svojih težavah, ampak le poišči pomoč, boš videla, da se da te težave počasi rešit.

Lep pozdrav 

[xx_y]

hvala za nasvete.Res se trudim,da bi mi uspelo kaj spremeniti,pa sem vedno znova razočarana in grem spet navzdol.Res bi si rada poiskala pomoč pri terapevtu,pa ne vem kako to gre...ali se je potrebno prej naročiti,oz.dobiti napotnico ?...Glede na to da sem iz obale nimam veliko izbire in sem mladoletna...preverila sem vaš seznam s terapevti in se mi zdi najbolj primerno,da obiščem psihiatrinjo v portorožu,ki je za otroke in mladoletne.
Kar se tiče šolske psihologinje...mi ni všeč.Vem,da bi bilo najbolje,vendar mi ni všeč kot oseba in se ne bi dobro počutila.Težko se komu zaupam in njej se ne bi.Bi se pa poskusila naročiti pri tej v portorožu...sem pozabila ime...in me zanima,če se to dolgo čaka..oz.kako se lahko sploh naročiš...lahko kar prek telefona?
Zaenkrat ne bi vpletala v to družine in bi šla vsaj na nekaj pogovorov k psihiatru sama...in potem bi lahko vključila tudi mamo,da bi se prišla zraven pogovoriti.Za začetek pa bi rada sama poskusila rešiti vsaj prehrambene motnje in strah pred družbo,potem pa korak za korakom tudi ostale fobije in probleme :/

[Aslan]

Tako je prav ja, korak za korakom...

[Azrael]

Ja, pravilno razmišljaš... najdi si tako osebo za pomoč, ki ji boš lahko zaupala in se dobro počutila ob njej. to je zelo pomembno 

[Coraline]

hvala za nasvete.Res se trudim,da bi mi uspelo kaj spremeniti,pa sem vedno znova razočarana in grem spet navzdol.Res bi si rada poiskala pomoč pri terapevtu,pa ne vem kako to gre...ali se je potrebno prej naročiti,oz.dobiti napotnico ?...Glede na to da sem iz obale nimam veliko izbire in sem mladoletna...preverila sem vaš seznam s terapevti in se mi zdi najbolj primerno,da obiščem psihiatrinjo v portorožu,ki je za otroke in mladoletne.
Kar se tiče šolske psihologinje...mi ni všeč.Vem,da bi bilo najbolje,vendar mi ni všeč kot oseba in se ne bi dobro počutila.Težko se komu zaupam in njej se ne bi.Bi se pa poskusila naročiti pri tej v portorožu...sem pozabila ime...in me zanima,če se to dolgo čaka..oz.kako se lahko sploh naročiš...lahko kar prek telefona?
Zaenkrat ne bi vpletala v to družine in bi šla vsaj na nekaj pogovorov k psihiatru sama...in potem bi lahko vključila tudi mamo,da bi se prišla zraven pogovoriti.Za začetek pa bi rada sama poskusila rešiti vsaj prehrambene motnje in strah pred družbo,potem pa korak za korakom tudi ostale fobije in probleme :/

Čakalne dobe se razlikujejo. Najbolje da kar pokličeš, poveš da bi prišla na razgovor.. te bo naročila kar po telefonu. Najbrž si na to mislila?

Prelovšek - Faganeli Irena, univ. dipl. psih., spec. klin. psih.
Zasebna ambulanta za klinično psihologijo za otroke in mladino
cesta Solinarjev 1
6320 PORTOROŽ
Tel. številka: (05) 677 17 64

Počasi, eno z drugim.. vem kaj doživljaš in vem kako naporno je , ko ne upaš nobenemu povedat, zaupat. Tko da, svaka čast da si se odločila za pomoč, delaš zase in ni šans da ti spodleti.. samo ne obupat:)

[Arwen]

pozdravljena, xx_y, kako si kaj danes? 

[Tačka]

en X-ek... drži se  , že to, da VEŠ, da je nekaj narobe se mi zdi, da je to že pol poti ...

Se pa strinjam, da rabiš nekoga, da mu izliješ iz sebe vse kar te tišči .. in to čimprej .. Zdiš se mi zelo razumna in ne dvomim, da ne boš našla izhoda. Samo - pusti alko , res.. Pojdi ven,.. ven... pa če je še tako, pojdi v gozd, pojdi do prijateljice , samo ne se zapirat med štiri stene.

Upam, da si se že naročila pri kakšnem terapevtu, da skupaj odgrijeta vzrok, čeprav mislim, da ga sama poznaš ? Se mar motim ? V čem je problem, vzrok da imaš prehranjevalne motnje, da se zapiraš med štiri stene ?

Tukaj imaš dovolj prostora, da pišeš, da ti svetujemo , tako iz lastnih izkušenj, eni več - eni manj, eni bolj strokovno, eni iz želje, da ti "samo" pomagamo, da kaj "odneseš" ....

 

[xx_y]

Ne morem reči,da sem dobro,sem pa boljše kot prej,ker imam zdaj upanje,da mi bo nekega dne uspelo vse rešiti.
Naročila se še nisem,vendar se bom zdaj,ko spet začne šola.Bom šla kar osebno do ambulante,ker je v bližini tudi šola...

V bistvu vem,kakšen je vzrok.Motnje s hranjenjem so se začele pred enim letom,kot tudi večina ostalih problemov.Skregala sem se z najboljšo prijateljico in nekaj tednov kasneje me je tudi fant pustil na cedilu.To sta bili edini osebi,s katerimi sem se družila in se jima zaupala.V ostali družbi se nisem dobro počutila.Še posebno mi ni všeč,če sem obkrožena z večjim številom ljudi,ker nekako "zatajim".Strah me je,kaj si bodo mislili o meni.V glavnem,sem takrat nehala jesti,ker preprosto nisem imela apetita.Potem,je to prišlo v navado in zdaj,ko kaj več pojem me boli trebuh,kot da bi se prenajedla.

Z zapiranjem med štiri stene pa je drugače.To sem počela od vedno,ker sem bila rada večkrat sama.Zdaj,ko nimam nikogar,da bi šla z njim ven je še huje.Ne počutim se dobro,če me ljudje gledajo,ker sem raje neopazna.Zato mi je tudi težko iti ven sama.Ne vem če je to socialna fobija,ker vem da je veliko primerov te fobije hujše,kot pri meni.
Mogoče sem tudi odvisna od odnosa,ker po letu dni še vedno nisem prebolela fanta.Vedno ga imam v mislih...

Upam samo,da ne bom končala na kakšnih zdravilih.. :/

[Tačka]

ne čakaj z naročanjem, kar lahko storiš danes, ne odlašaj na jutri ..

če ti je zoprno iti sami peš, pa pojdi s kolesom... in nikar ne misli, da ljudje gledajo tebe, ah, kje pa...

Vsak rabi včasih tudi samoto, da si sam ... s knjigo, z glasbo, s TV... pač sam, da ti nihče ne teži..  .. Ampak, razumem, da ima človek kakšen tak dan, dva na mesec.. če se pa to ponavlja iz dneva v dan , ne,ne...

Ne sekiraj se zaradi prijateljice, fanta, si premlada.. včlani se v kakšen klub, boš dobila kakšne nove prijatelje ..

In ... naroči se še danes