ja, tudi jaz bi bila razočarana na tvojem mestu, te čisto razumem. Predvsem pa sem razočarana nad reakcijo staršev. Ne obsojam ju dobesedno, verjetno ne znata reševati probleme, vendar to ni dobro, sploh pa za odraščajočo hčer , kot si ti.
Si v najbolj občutljivih letih in s tem, ko se ne pogovarjata s teboj te odrivata, nenamerno.
Jaz bi poskusila še s pismom, ali pa bi naprintala vse tole kar smo zapisali in naslovila na mamo ali očeta, s komer se več pogovarjaš....
Mogoče bo pa pismo bolj zaleglo
Vsekakor pa si naredila velik korak že, ko si pisala na tale naš forum in si se opogumila začeti z razgovorom
