Še moja zgodba

[Mare R.]

Pozdrav vsem. Dovgo časa sm zbirav pogum, da sm se logirav sm gor, in končno sm zbrav tudi toliko poguma in energije da vam še svojo zgodbico opišem; star sm 40 let in ko gledam sedaj nazaj, ni blo zadja leta nič kj lepega, če je sploh bilo kdaj. Odraščav sm v hribih v vasi kjer do soseda hodiš pov ure peš, kakšne družbe nisem imev, sj otrok v okolici ni bilo veliko ali so bili starejši al pa mlajši in sm po večini rasu sam gor, brez kakšne družbe al pa kj podobnega. Starša sta hodila na šiht, sesta je 5 let mlajša, skratka biv sm bol sam. Doma je bilo pretežno bolj samo delo, malo kmetije, zidala se je hiša, kasneje na mestu stare hiše hlev in moje igrače so bile pretežno zidarski pripomočki in pomoč kolikor je lahko en tak mulc da od sebe, potem šola kjer sm biv zmeraj bolj v zlati sredini, poklicna šola, služba, in vojaščina, kjer sm ga nasrkav kod pes sj tista leta ni bilo lepo biti slovenc na kosovu (88, 89), nato vrnitev domov in nazaj v službo, sj so bli to še kr časi, imel sm veliko znancev, prijatlov, blo je nekaj punc in blo je kr kul. In potem sm srečav njo - sedaj ze 5 let bivšo ženo, bilo je kr je pač bilo in čez neki časa ko sva se spoznala je pač zanosila in takrat.. panika njeni so bili in so še strašno verni in sva pač končala pred matičarjem in oltarjem dobro, preselu sm se k njim sj je pač hčer edinka, hiša nova in velika pa napov prazna, dobr začela sva, vsj in potem prvi od velikih šokov... čez 3 mesce se je nama rodila hčer ki je po 4ih dneh umrla. Biv sm totalno na tleh, ampak nisem se dav.. ženi sm biv v oporo, dajav sm ji energijo in voljo da sva preživela šok in bolečino hkrati pa se vrgev v delo, hodiv v službo, popovne in proste dni delav še na črno, pazu na vsak tolar in investirav v stanvane, žena je bila brez službe, končvala je faks, in ves denar je šu al za stanvane al pa njen faks, hkrat se je začev bombardiranje od njenih tastarih posebi od tasta zanga ni blo nič dobro al je blo brezveze, al za en drek, al krkol vse je blo ne tako kod sm hotu ampak za čisto vsak žebu sm ga mogu prost da sm ga zabiv km, pa še to mi ni dovolu če ga nism vjev treznga al pa res dobre volje. Dobr sm požru marsikaj ampak žena ni rekla nikoli nič samo ja je ata reku tko pa tko in tko mora bit!! Dobr sj je šlo in čez 2 leti se je nama rodiv sin, hvalabogu zdrav, še bolj sm se vrgu v delo, imev sm cilj ampak pritiski name so šli sm na gor pa se nism dav... čez 2 leti se mi je pokazala priložnost in zamenjav sm službo kjer je bilo denarja kr dost in tkt se je začel šele... zdj se je vsemu pridružla še žena zato kr sm prinesu domov denarja več kod ona, ki ima faks in neboste vrjeli še v postelji se je začelo skoraj tako kod z prostitutko al denar ali pa nič... začev sm počas razmišljat d bi reku adijo da bi se postrgu proč in sm razmišljav o tem kakšno leto, dokler enkrat nism malo udaru po miz in povedav kj si mislim nekaj časa je biv mir in potem šok.. povedala je da je noseča in rodila se nama je še zdrava hči, pomiru sm se in biv tiho naprej, takrat sm dobiv premestitev v drugi obrat in sm se vozu 40 km daleč v službo. Pritisk doma je šev še samo na gor mogu sm spokat iz spalnice in sm tm spav samo parkrat na mesc drugače pa v dnevni.. da je duši če je še kdo tm pa take vaje.. no kj mi je ostalo druzga kod sj to je sm poporodna sj bo... samo ne en let!! In tako mi je počasi prekrižala pot sodelavka, bila je krasna ženska, razočarana zarad moža ki ga je srav po svoje, in tako je počasi prišlo do se ve česa... začela sva razmišljat da sva mi2 bolj za skupi in da pošljeva svoje nekm... in ja kot naročeno mi je tast nekaj groziv žena me je total ignorirala in mi metala v obraz da zdj naj probam tisto kod par let nazaj ko imam 2 otroka oki,  biv sm tiho razmišlu še kak mesc dokler ni vsem film poču in v 2h urah pospravu 10 let življenja in domov k staršem. ločitu je bla vojna total in na sociali in na sodišču pa se nism dav imev sm cilj... njo. Ločitev je bila skozi in našu sm si stanvane ki ga mam v najemu, prežvela sva par lepih uric skupaj in potem čez nekaj časa mi je še ta rekla zbogom, da nemore, da nima toliko poguma db se ločila in šla je.. imev sm peklenske muke.. delaš skupaj z človekom ki ga ljubiš, vidiš ga vsak dan no čez neki časa je izginila na bovniško, zanosila z možem in potm porodniška. Jz pa službo zamenjat samo d jo nebi vidu nikol več!! dobr bile so muke, piv sem, jedu helex na vso pijačo itd... Pa ko sm šu drugam v službo sm nehu pit, vrgu tablete v kanto in pozabu na vse, mu sm neki tahitrih zvez, par prijatlov in vse je blo oki, do 3 mesce nazaj ko me je nekaj začelo grist.. bolet me je začel v prsih, apetita nism imev, kadiv kod turek, skregav sm se v trenutku, biv sm živčn in napet in tako sm ene mesc nazaj pregoru, šel sm k zdravnici ki me je vzela pod drobnogled in mi po kratkem postopku predpisala cipralex in napotnico k psihologu na katerega morm čakat še mesc pa pov in vsake 3 tedne kontrola pri svoji zdravnici. a šokov še ni bilo konec.. dan, dva po obisku zdravnice smo se dobli te prijatli in prijatlce kot smo bli skupi.. povedu sm jim kj mi je da sm fasu depresijo, da me je kdaj kakšne stvari strah pa da me panika kdaj zagrab, da sm začev tablete jest in od takrat ni nobenega več k men, tud telefona ne dvigajo, ni nobenga na kavo, še na sms mi ne odgovarjajo, ne drž se ne sj bo bolše, ne nič, edin odgovor sm dobiv od prijatlce da nima časa, in energije db prišla okol in potem molk. Zdj se borim sam, sm res brez energije, moči in vsega. Mam kolektivni dopust, rad sm hodu v hribe pa nemorm kr sm shušu zdle par lepih kil edin berem zdj, mal po netu srfam, mal tvja, in poskušam ignorirat vse stranske učinke tablet. Edin bivša žena se me spomni in mi kdaj popestri dan z kakšnim takim smsjm da bi ji najrajš vrat zaviv. 5 let je kr sva šla narazn pa me še ongavi po smsjih. Za otroka redno skrbim, plačam preživnino, ju peljem na izlet ali pa v kino mam ju vsak tedn za 10ur in edin ta dva me mata rada. Domov k staršem ne hodim rad ker vedno poslušam sm eno in isto da si naj najdem eno žensko in podobne vaje, nemorem pa nobenmu dopovedat da nism za zvezo, vsj zdaj še ne. In evo... pristav sm na temu portalu, mogu sm vložit ogromno res ogromno moč da sm spravu to skp in da vam pošljem, vem tukaj ste dobri ljudje in marsikaj zastopte kr kdo drug ne, in vem marsikdo ima večje probleme kod ih mam sam, mam sm pa tja tud take misli da je vseskp bz, ampak jih potlačim daleč proč. Dosti o tem, kj naj rečm še, možno da me bo kdo spluvav zdle, skritizirav pa take vaje, ampak nekomu sm mogu olajšat svojo dušo, rajši totalnmu neznancu in ekranu kod pa vsm ki sm jim do sedaj zaupav. Lep dan, večer in vse ostalo vsem ki so se odločili to prebrat. Čav.

[ton]

Hojla, Mare. Hvala za zgodbo.
Na koncu praviš, kot da je tole tvoje bolj ena malenkost in ima marsikdo večje probleme. Ma kaki: vsak človek ima zase največje probleme in tvoji so presneto resni. Meni se zdi naravnost junaško, da si ob vsem ohranil nek vitalizem in upanje - to naj bo tudi osnova za naprej. Skušaj od kolektivnega kljub stranskim učinkom tablet iztržiti kar največ: pojdi vsaj na sprehod, če že ne na kak hrib, privošči svojima tamalima več od desetih ur, pojdite nakak izlet magari kam v bližino, če čutiš, da ti njuna družba vliva moči in veselja.
Kot jaz berem, si v zvezi s sodelavko zagledal, kako bi življenje lahko zgledalo, pa doslej zate ni (pri prvi ženi si se zares hudo zataknil, a to je zdaj zgodovina). Prav imaš, res je partnerstvo lahko tudi en sam užitek, sodelavka se je pač ustrašila velikega koraka. Kar pa ne pomeni, da v prihodnosti ne srečaš prave. Vso srečo!

[krasendan]

Hej kolega!

se strinjam s Tonom, malo pa še zdrži, da minejo stranski učinki cipralexa...

piši še!

lp

[Mare R.]

Hvala na podpori, ampak, dajte mi neki povedat prosm; a naj še kakšnga od teh mojih " prjatlu" zdj sploh še kdaj sprejmem nazaj ko so me pustil zdj da se sam bodem z depro? Lep dan vsem. Čav.

[Tačka]

Hvala na podpori, ampak, dajte mi neki povedat prosm; a naj še kakšnga od teh mojih " prjatlu" zdj sploh še kdaj sprejmem nazaj ko so me pustil zdj da se sam bodem z depro? Lep dan vsem. Čav.

Mare, si vse povedal.. to niso nobeni prijatelji.. Res je fajn, da takrat, ko se bodeš s temi težavami imaš koga ob sebi, če ne si pa poišči pomoč v teh skupinah.

Glej , nisi ne prvi , ne zadnji, ki ga je doletela težka življenska izkušnja. Ampak vse to nas krepi, dela močnejše.. boš videl , tudi ti boš zlezel iz tega.. Pejdi v hribe, športiraj, posveti se "sam sebi".. naredi nekaj zase, imej se rad.. boš videl, dnevi bodo tekli kot namazani. In ne obremenjuj se s kakšnimi vezami sedaj, vse to še lahko pride samo od sebe, al pa tud ne. Pa kaj potem !

Zdrži, piši še kaj  ..

p.s.: ojoj, tvoja govorica na "v" je pa  .. uf, a si se fajn matral, da pišeš v takem "žargonu"  ... brez zamere, daj nasmej se 

[stenzi]

Zdravo Sem prebral tvojo zgodbo kar precej si prestal in si res pravi borc . Te podpiram na celi črti ti se sedaj posveti otrokoma in tudi sebi .

Tudi depra po minila zagotovo sam najprej postavi poleg otrok sebe v prvi plan ti si sedaj pomemben in nihče drug .

 Imej se rad športaj delaj na sebi delaj stvari ,ki te veselijo tudi zdavila bodo naredila svoje .

Pojdi ven in nikar se zabiti med 4 stene

Prijatelje pa kar pusti kjer so saj to niso pravi prijatelji sedaj ,ko bi potreboval njihovo pomoč jih ni vendar boš iz tega ven izšel sam vendar močnejši in takrat ti bodo prišli nasprot ljudje  za katere boš lahko rekel da so ti pravi prijatelji .

 Kaj piši olajšaj si dušo saj tukaj si  sprejet in  te razumemo in podpiramo v tvojem boju z  depro

Drži se

L.P Stenzi

[ton]

Jaz do prijateljev ne bi bil tako strog: ljudje se ustrašimo neznanega in 'duševna bolezen' je en tak siten bav bav, ob katerem se začnemo počutiti nelagodno in nam v misli pride Jack Nicholson, ki s sekiro razbije vrata in reče "Honey, I'm home." Vem, da je naporno nekomu nepravično odrinjenemu dokazovati, da ni nič drugačen kot prej, ampak vsaj ne sodi jih preostro. kakšen od prijateljic in prijateljev bo premagal ta strah pred neznanim (v bistvu gre za strah, da se nečesa nalezemo, da bomo morda tudi sami kdaj 'moteni'), kakšen pač ne.

[Sinuska]

uf. ko sem jaz eni prijateljici povedala, da imam depresijo... 
je skakala okoli mene kot da sem nebogljen otrok in me spravljala ob živce s tistim svojim pokroviteljstvom....  (danes je že bivša)

ampak nekateri so se res ustrašili, tako kot tvoji. ampak potem so le prilezli pokukat, kako sem. in ne, ne bi jih tako stran vrgla na tvojem mestu... počakaj. enega po enega obdelaj. in boš videl, kdo je iz pravega materiala, da ostane s tabo.

[nenci]

pozdravljen Mare R.

Lepo pozdravljen med nami.

Prebrala sem tvojo zgodbo in moram ti reč, da se dobro držiš. Kljub hudi preizkušnji, ki si jo prestal, si se že odlepil iz objema pijače in pomirjeval, poiskal si si pomoč in to je veliko. Ogromno. Za prijatelje pa se ne sekiraj preveč. Imela sem podobno izkušnjo.Nisem mogla verjet, da se me je prijateljica pričela močno izogibat. Po parih mesecih sva se spet srečali. Sicer sem jo jaz poklicala, ampak sedaj spet kontaktirava. Ljudje se ob besedi depreseja kar nekoliko ustrašijo, ker pač, kdor tega ne proba niti ne razume tvojih bolečin. Prijatelji se bodo vrnili, če so tapravi, malce jih je strah, ko pa bodo videli, kako pogumno si se prebil skozi najhujše, se bodo pa tudi vrnili. Če pa ne, potem pač niso pravi prijatelji.

Najpomembnejši zate si v tem trenutku ti in tvoji otroci. Po kakšnem mesecu jemanja cipralexa boš občutil prve znake izboljšanja. Manj tiščanja v prsih, dobil boš tek. Do takrat pa zdrži.

In če z otrokoma uživaš, je to tudi en velik plus zate. Onadva sta tvoja, imata te rada, imej to za priuriteto, poleg sebe seveda. Hodi ven, na sprehode, tudi z otrokoma, pa kam na izlete in uživaj z njima.

Tako ti bo počasi bolje in tudi novo zvezo si boš našel. Če si bil v dveh zvezah, to še daleč ne pomeni, da nisi za partnerstvo.

Drži se in še kaj napiši.

[NEVEM]

pozdravljen Mare

ne vem kaj naj rečem.Vsaka ti čast da si se odloču pobrat.ni lahko.zdrži najdi si pomoč, predvsem pa imej pred očmi tvoje otročičke!ne dopusti da ti nerganje bivše pride do živga.vem da znajo bit pasje. moj brat ima podobne probleme.ti samo po malih korakih naprej in nikar ne obupaj.moraš zdržat.zaradi sebe in pa zaradi otrok.nekoč ti bojo hvaležni.zdrži Mare pa piši še kaj.

[harlekina]

živjo Mare,


iz tvoje zgodbe je razvidno da si avtonomna in močna osebnost zato sploh ne dvomim da se ne boš pobral, to je samo vprašanje časa in načina. Kot jaz razumem je tvoja stiska predvsem v pomanjkanju sprejetosti, človeške topline in ljubezni, česar seveda otroci ne morejo v celoti nadomestiti, je pa vsekakor fino da imaš z njimi pristen odnos in da jih ne dojemaš zgolj kot dolžnost in obveznost (kot mnogo razvezanih moških).
Prijatelji so te razočarali. Mislim da v tem trenutku ni pametno vleči zaključkov na to temo, pusti stvar stat, kot se temu reče. Ponavadi čas izriše celotno sliko, fino pa je da ne gojiš prevelikih pričakovanj ali še huje da postaneš sovražen. Prepusti se toku, veslaj le toliko da se izogneš vrtincem in čerem.
Najbrž obstaja kakšna stvar, ki si jo od nekdaj želel početi, pa ni bilo časa ali volje, morda je zdaj pravi čas...Če si težko sam in pogrešaš družbo, se poskušaj vključiti v kakšno družbo...tko po občutku, brez pretiranega tumbanja kaj ti stvar lahko prinese ali odnese, kajti navsezadnje ljudje najbolje spoznavamo sami sebe ravno skozi odnose z drugimi človeškimi bitji.
Poskusi svoj položaj ovrednotiti na novo, si relativno mlad, relativno zdrav, imaš dva mladiča s katerima si v dobrih odnosih, imaš službo, urejeno eksistenco....saj ni tako slabo ane? Svet pa ti ponuja še veliko, na tebi je da izbereš in vzameš.

Lep pozdrav,
Harlekina

[Arwen]

uf, Mare, prebrala zgodbo  in daleč od tega, da bi človek karkoli pri tebi kritiziral. Kar se pa prijateljev tiče - ravnaj od posameznika do posameznika, prepusti času... Če govorim iz sebe - jaz sem dala človeku tako drugi kot tretji popravni izpit... in tudi obratno doživela, ko sem ga jaz na celi fronti polomila, je bila prijateljica še vedno pripravljena z mano govorit; je bil pa tudi primer, ko sem stvar enostavno ad acta dala.

[zala]

Ja, pravzaprav zgodba, ki ima resnično trde temelje, da se ti enkrat povzpne vse čez glavo. In kakor vidim... VSE do sedaj si uspel vreči čez ramo in boš prav gotovo tudi to. Verjetno boš doživljal še veliko tiščanj v trebuhu, neprespanih noči, obilo odvečnih cigaretov, slabosti, nervoze.... in še stranski učinki cipralexa niso za ovreči (eden izmed njih je za moške še posebno težko sprejemljiv... a - kasneje se tudi to uredi).
Glede na to, da si tako sam mi je padla v glavo ena misel. Imaš morda možnost nabaviti psa??? Iz svoje izkušnje ti lahko povem, ko sem ostala popolnoma sama, mi je ta moja prijateljica EDINA delala dneve znosne. Me vlekla iz hiše, zahtevala pozornost, sprehode, igro... se stisnila k meni, ko je čutila mojo žalost... meni je pomagala ogromno. Prijatelji, tisti, ki so te sedaj pozabili se bodo verjetno kasneje spet pojavili... včasih ljudje pač ne vemo, kako reagirati na nekaj, kar ne poznamo.
Ne vem, kaj ti naj rečem, kako bi te lahko tolažila.. a... verjemi, da bo minilo. Si pač enkrat preprosto pregorel zaradi vsega, kar se ti je dogajalo. Zavedaš se tega in delaš na tem....VELIIIIIKO življenja je še pred tabo.... saj.. tam nekje... čeprav še ne veš kje; čaka deklica nate.... samo zate in za vaju.

Lepo bodi, Mare, javi se... piši, kriči....karkoli...  tudi mi to počnemo!

Pozdravček s Štajerske!

[Mare R.]

Živjo, še enkrat vsem... čisto vsem ki sta mi odgovorili in ki ste se odločili prebrat to mojo življensko štorijo in ste in me in upam da me boste še naprej bodrili NAJLEPŠA HVALA  !! Res je, dolgo res dolgo sm se boril, nisem obupoval, nisem vrgel puške v koruzo, nisem se vdal in sori kr sem pisal tko na v vseskupi ampak, kj hočm oblubm da se bom popravu! Res je vsak borec pa nj bo še tako trd, vstrajn, hraber, nj bo še tako v žaru borbe ali za boljši jutri, ali za karkoli druzga bo pregoru, prej ali slej BO pregoru in tudi sam sem pregoru, zgoru, zgubu še tisto trohico energije, volje, etc, ... in kaj je sedaj... hm oki; mam depro, živim in naučit se moram živeti z tem in se borit naj si bo to ali z raznoraznimi stranskimi včinki tablet, občutkom tesnobe, napadom obupa, slabe volje, paniko, raznoraznimi ostalimi tegobami, ki so več ali manj produkt tega kar imam in upati na svetlo prihodnost nekega dne. Res je, nebi zdržal pol toliko kod sem zdržal, če nebi imel v sebi ene stvari ki je velikokrat dobra, še večkrat me je pa drago stala in to je TRMA, res, priznam trmast sem bolj kod dalmatinski osel! In to me je dostikrat in rešilo in priznam dostikrat tudi teplo. Samo najbolj, res najbolj me je pa ko sedaj pogledam nazaj v otroštvo poteptal tisti strah, tisto značilno ustrahovanje, ki smo ga bili deležni več ali manj vsi, in to je tista značilna vzgoja kako naj se izrazim, tista če neboš to bo pa to... oz, dragi moji vprašam vas, kolikokrat v življenju ste bili deležni že tega ali kod otroci in sedaj ko smo stari kod smo; sam primer: če neboš tega pojedu neboš šel ali ven ali nebo bombonov ali nevem kaj...! Pismo ej, nevem. Hm, sam sem razmišljal vseskupi, in to veliko, mater, ta depra se mi vleče že dovgo časa, res je, odkr sm šel iz zakona ven, samo, kj naj rečem, tudi sam nisem tega opazu, nisem vedel kj sploh mi je, shujšal sem blazne kile, ko sem biv še pri ex ženi in ostalo sem imel 83 kil, in takrat sem shujšal v 3h mescih na 61 kil!! Ha, oki sj in kaj ... ja sam živčki itd, ja to je ločitveni šok  in podobno, sedaj ko vidim res, že takrat sm jo fasal, depro, in kaj je bilo, zdravnica me je filala z helexom in jaz bik neumen sem vseskupi še z pijačo presekal, vsak tablet sem poplaknil z pirom, pokadu še kakšno džolo, sam da mi je blo bolše, in to leeep čas. Oki, nekega dne sm se zbudu v avtu napol zmrznjen komaj še živ, se zbrihtal in vrgel proč in helex in pijačo na džolo pa še pomislim več ne... vse v kanto!! Samo nisem pa vedel da me ima ta zlodej od depre še zmeraj v oblasti in sedaj ko me je zdravnica malo bolj vzela v okvir, ko sem zopet shujšal in to res iz 70 kil nazaj na 60 (in to pri mojih 178 cm se bi lahko za štil od metle skril če bi bil štil večji ) pa je končno le prava diagnoza in prava zdravila. Sedaj pa ko gledam nazaj teh nekaj let, puhh koliko teme, koliko spomina na teh 5 let lajfa.. bednga lajfa in ko sem bil pijan in ko me je depra imela v oblasti sem izgubil in je totalni blackout v spominu, in tudi srčno upam da se tega nebom spomnil nikoli ama res nikoli, kaj sem govoril, počel, delal razne "pizdarije" in tako dalje upam da tega tudi ne izvem nikoli!! Ja boril se bom z temu, ja boril se bom in to do kraja. Bo še kdaj dan ko bom tulil tukaj na forumu da je vse v podnu, bom še slabe volje in vse, priznam, pot bo težka in potreboval bom nevrjetno in voljo in vztrajnost še najbolj pa moč in energijo ampak ... ja priznam kod kaže se mi pretaka po žilah kakšna kri od kakšnih puntarjev ali kaj pa vem od koga samo hočem, moram in bom se boril da si in z pomočjo vas tukaj in psihologa in še najbolj SEBE, zgradim novo in močno življenje, brez depre, cipralexa, helexa in podobnih stvari, da grem naprej v boj in da va koncu ZMAGAM!!! In, hm kdo ve... morda pa še kdaj nekje spoznam kakšno borko ki ji nebo vseeno za nekoga ki je izboril bitko z samim sabo, in potem ... kdo ve. Mah, dosti za enkrat... Če bo še kdo to prebral, vredu , če bo komentiral, hvala ti ki boš, če se boš samo nasmejal temu... ma, tudi vredu.  Lep dan, jutro, večer in vseostalo Tebi dragi sotrpin/ka ki to bereš.                                                     P.S Zala hvala na pozdravih ampak nemorem imeti nobene živalce, veš mam tako službo da nevem kdaj pridem domov in se mi bi živalca res smilila ko bi bila po cele dneve sama doma, pa še v bloku živim tko da... sj me zastopiš, hvala za nasvet: Tebi in vsem ostalim pa 

[Arwen]

Mare 

[Tačka]

Mare, toliko volje, kot jo ti kažeš v svojih besedah, pa že dolgo ne.. Bravo, si pravi borec , le tako naprej..

Verjamem, da smo vsi doživljali trenutke, ko nam je bilo rečeno... "če ne boš tega, pol pa ne bo tega..." , mogoče blažje stvari , mogoče se nekaterim te "prepovedi" niso zdele tako "grozne"..

Vidm, da si na poti v prepad (pijača, travca, pomirjevala) pravočasno odskočil  .. in sedaj biješ bitko naprej. Mislim, da si sedaj na pravi poti. ..    Ah, vem, da si ..

Zakaj ne bi odreagirali na tvoje pisanje ? Mnogo nas je s takimi in drugačnimi problemi, stresi, zgodovino iz otroštva, vez... vsak se po svoje pobira. Tudi ti se boš, mogoče boš našel sebi sorodno dušo, ali pač ne. zato še ni konec sveta..

Ti kar piši, tuli, jokaj, se smej.. saj to je življenje, mar ne... "dlakavo i čupavo " 


Drži se ..

p.s.: kar se pa kilogramčkov tiče... še nekaj poskusi narediti na tem, začni "umirjeno" jesti, se baviti s športom ... drži se
 

[Mare R.]

Hvala na dobrih in toplih besedah Tačka in tebi tudi Arwen, ej sj drugače sj jem kolikor toliko normalno samo sj veš Tačka, ADji delajo po svoje, kar pojem sedaj bo šlo čez par ur v školko in adijo, mah ne... ne mislim se vdat sploh ne in še sam nevem od kje in zakaj dobivam skozi večjo moč in voljo da se borim z temu vragom od depre. Nj še neki napišem; poznal sem veliko res dobrih ljudi v tej "vukojebini" kjer pač živim, in kje so sedaj - na britofih!! Pa kako? Enostavno - beg pred samim sabo, in pred temu ker so bili pač osamljeni, pa ne zaradi žensk ali razočarani v službi ali kaj podobnega, ne imeli so isto kod jih ma veliko tukaj med nami... težave z psiho - depro in podobne zadeve. Zakaj so to naredili? Odgovor je preprost: okolica kjer so živeli se jih je začela izogibat, prijatelji, pivski kolegi in vse ostalo je šlo proč od njih, nekaj jih je žrlo, bolelo pa niso več imeli ne kam, ne h komu ne nikamor, in mentaliteta kakršna je v okolici in sram ker so imeli težave z temu jih je peljala kam.. dobesedno in tradicjonalno na štrik in v onstranstvo. Ja tragično je, žalostno in marsikdaj res neveš kaj naj človek reče o temu. Tudi sam sem biv priča taki tragediji ko sem kod 5 letni mulo našu mojga starega očeta ki je naredil konec na ta način, še danes nevem ne zakaj ne kaj je bil vzrok ampak sumim da je sigurno imel iste probleme kod jih imam trenutno sam in se mu je gotovo začelo dogajati tisto kar sem opisal prej. Res ni prijetno za mjhnega otroka kod sem bil takrat sam ko so bingljali njegovi škornji pred mojimi očmi in gotovo je TO razlog zakaj se borim, da ne končam tako kod je on in še veliko dobrih znancev, prijateljev in mojih in vaših. Ne.. nočem tako končat, in tudi ne mislim, sj oki, ko te depra grize saj pomisliš tudi na to ampak... nevem za koga? Zaradi tega ker te zapustijo kolegi, prijatelji, ker te nihče podomače ne šljivi? Mah, lepo vas prosim, a zaradi takih ljudi da se splača konec naredit? Ej taki ljudje niso ama res niso vredni pol ženskega spolnega organa mrzle vode, ne pa da bi konec nrdu zaradi njih. Hočem se dokazat da lahko splezam ven iz depre, hočem dokazati sebi da sem kar sem in da lahko postanem še boljši, hočem dokazat in pokazat tistim ki me poznajo da se lahko potegneš iz totalne psihične razbitine v nekaj kar se na novo rodi in začne živeti drugačno, bolj polno življenje skratka kj nj rečem ... še par dni nazaj sm na trenutnem počutju rekel "ma za se ubit" ja rekel sem priznam in gotovo bom še kdaj to rekel, ampak ne nam se. Zakaj... hm, možno da imam v tem življenju še kakšno delo za opravit kakšno? Bom počakal, pa da vidim. Dobro kompanija, kaj naj rečem za konec? Aha, že vem ena za nasmeh; Najboljši so padli, a mi se pogumno spodtikamo dalje.    Lep dan, večer, juto in vse ostalo tebi ki bereš tole. Čav. 

[dakrnekinc]

Dragi Mare, tudi mene je pritegnila tvoja zgodba. Življenje je pač tako da nam ponuja različne izzive in tvoj je depresija. To je bolezen in vse bolezni so ozdravljive. Tudi jst verjamem, da ti bo uspelo, če si sam tako želiš. Kar pa zadeva dokazovati nekomu, da si še boljši, ne rabiš. Si kakršen si in tak si najboljši, kdor te takega sprejema prav, kdor pa te ne, je to njegov problem in ne tvoj. Ne pozabi tak kakršen si SI NAJBOLJŠI!!!!Uživaj dan, rad se imej.

[Onix]

Mare men se zdiš en tak borec, tako da ne dvomim v to, da ti bo uspelo! Sm prebral tvojo zgodbo in morm rečt, da ti ni blo prov z rožicam postlano in to počasi terja svoj davek. Ampak ti bo ratalo, sm prepričan.

Drži se še naprej in še piši .

[ninica]

Oj, Mare

vidim, da si tudi ti gor.

Si že kaj bolje, kljub temu, da vreme dela "ta svoje."

Te berem, ker je moj mož po ločitvi, doživljal podobno kot ti. Skupaj sva zmagala.

Lep dan ti želim