okj..rada bi pisala o svojih čustvih sm gor pa me je strah...zavrnitve, kritike, da bom kaj napisala narobe. tolk stvari bi rada povedala, zdej mi je pa zablokiral. moje pisanje bo vrjetno precej brez repa in glave, se opravičujem.
v glavnem zmankuje mi moči za boj, ki ga mam sama s sabo. nevem kaj čutm, nevem kakšno osebnost mam, ne vem kdo sm. saj vem, depersonalizacija. ampak pri men gre še dlje, kadrkol se s kom pogovarjam se počutm kt najslapši člouk na svetu, kot vse kar nočem bit. verjetno majo kle precej pomembno vlogo prisilne misli, za ktere še vedno ne vem kako naj si jih razlagam, od kod so se vse vzele,a to v resnici mislim pa si bojim priznat. strah me je sebe, vsh teh občutij. zjle ko to pišem mam že krivo vest: že spet se smilm sama seb... sama sebe izbodbijam stalno..če bi mela vsaj mal miru. hudo mi je posebej zarad fanta ker mu ne znam povedat tega kar v srcu zares čutm, to kar pokažem na zunaj je nekaj čisto drugega.
včasih res več ne vem a se smislm sama seb, a se obtožujem, včash se počutm ko en nemočn otrok drugič pa taka zloba, da se komaj prenašam.
ne prepoznam se v tem svojem pisanju, pa tako bi rada nekomu povedala. da sem utrujena in da ne morm več, da sm zmedena in ne vem več kaj nj. da me tko živcira, da svojga lastnga živlena ne morm živet tko k si želim.
zdj mi je še telo zablokirou, tako da tut tečt več ne morem. skoraj vsak dan tečem že nekje od konca marca in to je biu edini način, da se sprostim. zdej pa telo ostane u krču, mišice se ne ogrejejo, mene pa vse to živcira in spravlja v obup. edin kar mi je zares pomagal, zdj pa še tega nimam. se še komu dogaja?
sj ne vem točno zakaj pišem. samo mogla sm nekam mau pojamrat. tko bi rada spet našla stik s svetom, nočm bit več tko sama v seb. če bi vsaj znala podret to svojo lupino.
zmeden sem vse skupj napisala, vem. ampak tolk se mi je nabral vsega, samo ene delčke mi je uspel povedat. strah me je poslt tole, sj sama več ne vem...
