KAJ NAJ STORIM - tudi jaz sem se vam pridružila

[larisa]

   Boleham ze veliko časa za depresijo, od leta 1999, ko sem doživela možgansko kap in ostala desnostransko paralizirana. Fant, s katerim živiva skupaj je ratal alkoholik, v njegovi službi so usi alkoholiki na žalost!
   Prijateljice se obnašajo, kot da me ne poznajo, kot da ne obstajam več za njih.
   Ko potrebujem en mali pogovor se me izogibajo.
   Približno 1x mesečno doživim živčni izpad(tresem se, kričim, jočem, težko diham, boli me vse, razbijam okoli sebe,...) to traja dobro uro, nato izgubim vse moči in takoj zaspim, drugi dan se počutim vsa mlahava in brez moči.
   
  Učiraj sem pričela piti anti depresive, uro za tem, ko sem spilam sem doživela izpad!

   Po glavi mi stalno rojijo misli, glede mene in okolice (počutim se samo, ljudje se izigravajo z mano, nimam koga, na katerega se lahko obrnem), upala sem na fanta, ampak mi je rekel, da če bom pričela piti tablete, da naj ne računam več nanj!!! Starši...za njih, če je oseba depresivna, je nora.
   Nimam koga, da bi se pogovarjala, računala nanj, da mi bi res stal ob strani
Po vrhu usega, morem vse tablete kot Persen, helex in anti depresive, skrivati, da slučajno jih kdo ne najde!!!
 Počutim se uničeno, brez moči in volje do življenja, vsak dan razmišljam, kateri je najlažji način za narediti konec vsemu. Ali naj napišem poslovilno pismo ali ne.
  Sem obupana, nimam več volje za nič na tem svetu, ljudje mi dajejo občutek, da jim je vseeno ali sem živa ali mrtva, saj vsak dan bolj sklepam, da bi bili veseli, če bi naredila konec.

  Nimam več moči za se boriti s tem, kar se mi dogaja. Nimam nobenega, da bi se nanj obrnila

[Aslan]

Draga Larisa imaš neko zelo dragoceno osebo. Samo sebe!!!
Tvoje veliko srce premore ljubezeni veliko....nauči se jo obrniti vase, zase...
Začutit da si sam sebi vredna ljubezni, življenja, objema, topline...

Depresija je bolezen. Zato jo je treba zdraviti. Antdepresivi so dobro, učikovito zdravilo.
V začetku jemanja se lahko pojavijo neprijetni stranski učinki, ki bodo trajali kakih 14 dni...
(povečana tesnoba, depresija, strah, tresenje, nespečost, sabost)...
AMPAK MINEJO!!!! Tudi sama sem to že izkusila na svoji koži.
Nato pa gre počutje lepo navzgor, telesu se vrne moč, nam pa volja do življenja.

Včasih v začetku jemanja antidepresiv az alajšanje teh stranskih učinkov priporočajo pomirla (Helex,Xanax), vendar jih je treba jemati po navodilih zdravnika in previdno, ker lahko na daljši čas vodijo v odvisnost.

Tvoja zgodba življenja ni lahka, veliko preizkušenj te je že doletelo,
ampak sedaj si na točki kjer delaš nekaj zase. začela si z zdravljenjem depresije.

Alkohol je uničevalec mnogih, tako da življenje ob alkoholiku je zate zagotovo pogubno.
Morda probaj poiskati pomoč pri psihoterapevtu ali psihologu in se pogovorita okoli tega.

Žal ti najbližji (mož, starši) niso v oporo in boš potrebovala tolko več poguma, moči,
da se boš naučila postavit se zase in živet tako, da bo tebi prav. Na našem forumu jih ima kar nekajpodobno zgodbo, sami se trudijo in uspeva jim...tale forum je tukaj zate vedno...
kadarkoli si v stiski piši...piši...odgovor boš zagotovo dobila...

Če boš imela hude misli, črne misli, samomorine misli...
pojdni na urgentno psihiatrično pomoč....morda te za nekaj dni zadržijo
v bolnišnici, kjer boš imela mir, prijazno oskrbo, telo se bo medtem tudi že navadilo na antidepresive.

Včasih so samomorilne misli tudi samo stranski učinek v začetku jemanja antidepresiva.
Zato se imej rada in se zavedaj da POMOČ OBSTAJA....le poiskati jo je treba...

Zdaj si tukaj z nami....tukaj razumemo tvojo stisko....in vemo, da boš zmogla čez to krizo.

Močan objem,
Aslan

[trzinka]

Larisa, dobrodošla!

Je Aslan že vse napisala in ti svetovala, tako da skoraj nimam nič za svetovat, razen to, da bodi vztrajna pri jemanju zdravil, saj bo počutje mnogo bolje, ko bodo le ta prijela.

Piši kako si, kaj se dogaja, tukaj smo, da si pomagamo med seboj, takrat ko nam je najtežje, pa tudi takrat ko nam gre dobro.

Tudi jaz ti pošiljam objem

[Orhideja1]

Kaj pa če bi si za začetek poiskala pomoč in našla dobrega psihoterapevta. S terapevtom bosta predelala vse tvoje občutke žalosti, potrtosti in jeze. 10 let je kar dolga doba in zakaj bi se mučila še naprej, ko lahko dobiš strokovno pomoč. Pogovori s terapevtom znajo včasih dobro vplivati na nas same in tudi situacijo lahko pogledaš z drugega zornega kota.

Vso srečo ti želim!

[Ribica]

lepo te pozdravljam in se pridružujem mnenjem predhodnic. Ne obupaj, in vsekakor poišči pomoč terapevta.

Ribica

[larisa]

...moje zivljenje je ena sama mora, borba za "prezivetje" in obstoj.
Pri 4-ih letih, sem imela problene z epilepsijo...zaradi tegretola(tablete), sem bila zelo stresna in napadalna-tako so mi pripovedovali starši, saj jaz tega se ne spomnim...pri 12-h letih, ko sem imela svoje cilje in sanje, me je doletela možganska kap, takrat se mi je svet porušil!Od takrat dalje, sem redno imela v mislih, da nisem dobrodošla med ljudi, saj sem stalno bila, kot sem še sedaj, zavrnjena od ljudi, ki so mi (bili) pri srcu
Leta 2000 sem poskusila samomor s tabletami...so me rešili!
Samomor imam vedno v glavi, vsak dan bolj!
Ko kakšnemu hočem povedati, kaj me boli, kakšen problem imam, ljudje bežijo od mene!!!
Obnašajo se, kot da sem nora, nisem dobrodošla na tem svetu...

Ne vem kako naprej

[Aslan]

Piši tukaj nam...pisanje ima koristen terapevtski učinek tudi zate.
Ko izliješ čustva, skrbi, strahove na papir gredo vsaj delno ven iz tebe..ne tiščiš jih v sebi.
Pomaga.

Tukaj si dobrodošla takšna kot si.
Lahko jokaš, poveš vse kar te teži...tukaj smo...tudi zate.

Na tem forumu sem sama našla prave prijatelje, ki jih srečujem tudi v živo.
Izjemne ljudi. Spoznali pa smo se prav preko pisanja.

Objem draga Larisa.

[Arwen]

ojej, Larisa, kako hudo, težko življenje/borbo imaš  ; če kaj pomaga - mi tu ne bomo bežali  , tu si dobrodošla  

[larisa]

Vse skupaj je preveč stresno, naporno. Sama ne vem več kaj, brez pomirjeval ne zaspim več, morem zaužiti 1 mg Helexa ali 2 persena forte...helex je enkraten, takoj zaspim in se pomirim, ampak vem, da ga ne smem redno jemati, saj je nevaren zato ga nadomestim s persenom forte...
V svoji glavi se počutim, kot da sem nora, včasih imam kot neke "fleše", ki trajajo stotinko, ampak so, ker zelo vplivajo name. Neke nesmisle, ki se mi iz nenada pojavijo v glavi, ki ne vem kam spadajo ne od kod so prišli...ponavadi si le rečem: "Spet neki fleš v glavi...". Mislim, da to mi počenja stres in depresija. Ampak včasih se bojim, da tejle fleši me bodo spravili v bolnišnico.
Večkrat razmišljam, da bi se odpravila v bolnišnico...če bi to storila, bi naredila vsem sramoto in si nebi upala pogledat ljudi v oči, saj oni so mnenja, da pacienti v bolnišnica, niso bolnim ampak nori!!!!!!!!!!
Mene me ta njihova trditev totalno vrže s tira, kot na primer, ena družinska znanka, ko je morala v bolnico, saj doma ni zdržala, so rekli:"Je nora!!!! Izogibati se ji je treba!"
Ne vem kam, kaj kako.
Vsak dan, ob 15h popoldne med delavniki, začnem klicariti fanta, da kdaj bo doma, vsake pou ure ga pokličem, saj imam fobijo, da se bo napil, ko se on napije(3x tedensko), pride domou ves stresen, zivčen, črno gled, če mu kaj rečem, rata agresiven, napadalen. Jaz pa ker se hočem postaviti zase, se mu dam nasproti, sej sem preveč krat to le gledala in bila tiho. 2X me je že udaril, 1x sem imela čren madež nad desnim očesom, drugič pa bolečine v hrbtenici!!
To se dogaja vsak dan, ali sploh se ne oglasi po 13h in pride ob 5h, 6h popoldne nalit in doma išče še žgano (da se strezne, pravi) Prosim? Pijan, nato še žgano? Da se strezneš? To me še toliko več vrže s tira in takrat občutim nekaj da trže v meni in morem okoli sebe brcat in razbijat, uničevati in kričati, nato se tresem in zibam, tako se pomirim, nato zaspim...je to zlom? ali je to predhodnjik živčnega zloma? Imela sem tudi veliko kolapsov, tako da se mi je vročina pomikala po telesu navzgor, ko je prišla v glavo, pa sem padla na tla in se prepotila, bila brez moči...nato mrzlica!!!
Joj ne vem več kaj!!! Moje fobije, strahovi, depresija, brez volje za življenje, brez toplih besedm da biu me malo podprle in vlile vsaj malo volje do zivljenja! stalmo srečujem zavračanja
Bojim se, da doživim zlom!!Če ni že bil!?
Ali kdo slučajno ve, če je bil že zlom, ali kakšni znaki so, ko doživiš živčni zlom, da se pripravim, če me slučajno dohiti...
Obupana sem, ne vem več, kaj bi

[Arwen]

..če bi to storila, bi naredila vsem sramoto

komu to? domačim?

Kje pa živiš? skupaj s starši, ali sta s partnerjem sama....?

kar se pa tega tiče:

. 2X me je že udaril, 1x sem imela čren madež nad desnim očesom, drugič pa bolečine v hrbtenici!!

... jaz bi ga zapustila....

[larisa]

   Sem pri njemu, "ziviva" z njegovim bratom...to noč sem pa prespala doma, saj je vedno ista zgodba, od 3h se ni oglasi, preišel pa ob 10.30 zvečer!!!
...ja, sramoto bi naredila staršem in sorodnikom, saj vem kako gledajo na ljudi s takimi problemi in se tega sramujejo!!!!

[trina]

Larisa, h kateremu zdravniku hodiš? Nevrologu? Psihiatru?

[Aslan]

Larisa komu SRAMOTO? Tistim domačim ki jim je malo mar zate...?
Misli nase ljuba duša...eno samo življenje imaš, zaslužiš si zdravje, srečo!!!
Sorodniki gledajo tako kot znajo...tako so jih učili...in če jim je mar zate,
se bodo na novo naučili KAJ JE DEPRESIJA, kaj duševna stiska...kaj strahovi..
Poglej kolko nas je tukaj. Funkcioniramo NORMALNO pa smo bili tudi v hudih stiskah.
Psihoterapija in zdravila in spremembe so očitne.
Življenje nam včasih zada prehude napore in se zlomimo.

POMEMBA SI TI!!!
Sebi bodi najpomembnejša TI, tvoje zdravje in življenje!!!!

Partnerja klicarit v upanju (preverjanju) da se ne bo napil, to poznam z lastne izkušnje.
Nekoristno početje, ki samo nas spravi v hudo tesnobo...panično motnjo in depresijo.

Draga Larisa nekak je v življenju tako, da večinoma moramo pasti na dno, v črno luknjo,
da smo sposobni pol spregledat in dojet da smo MI SAMI ODGOVORNI za svojo srečo.
Sami moramo SPREMENITi sebe...zapustiti uničujoče okolje ali partnerja in iti naprej po SVOJI poti življenja.

Imaš možnost kam oditi..k prijazni sorodnici?
Imaš svoja finančna sredstva?

Če imaš možnost do knjižnice, pojdi  po kako knjigo od LUISE HAY: Življenje je tvoje, Moč je v tebi....

ps:
hospitalizacija bi ti morda zelo pomagala.
sploh pri samomorilnih mislih je zelo priporočljiva
potrebuješ VARNO okolje in da ti nekdo pomaga iz te krize,
da imaš čas počivat, ne čakat nekoga, ne bit tarča posmeha...in nerazumevanja..

[alexx]

Žal mi je, da tako trpiš Larisa. In če sem poštena tudi skupne prihodnosti s fantom ne vidim. Imaš kakšno možnost, da bi šla na svoje. Saj veš...ljubi domek, pa če prav ga je za en bobek. Drugače boš vedno deležna zatiranja. Sploh če te je udaril. Tega ne dovolim nikomur. Tudi ti ne smeš.
Imaš kak prihodek?
Trenutno pa rabiš psihoterapevta, da se skupaj spopadeta z tvojimi strahovi in dvomi.

P.S. Mi smo pa vedno tu...ne skrbi. Poslušali te bomo.

Sramota? Sem že mislila, da smo mimo tega.

[larisa]

Bila sem pri dr.Juretič-evi, na obali. Zamerila se mi je, saj jaz sem iskala pogovor,pa mi je takoj dala cipralex, ki mi niu nič pomagal, pa sem prenehala ga jemati...to je bilo pred enim letom
V sredo pa sem bila pri osebni zdravnici, katera vem kako je stanje z mano in mi predpisala antidepresive in helex

Ja, prihodke imam...ampak je tukaj že problemček...zaposlena sem v domačem podjetju, ki ga vodi oče, sem tajnica in delam v sektorju nabave!! pri njemu sem se zaposlila, ker vem, da kot invalidna oseba, službe nebom našla in niti je nisem mogla...pač, imam neuporabno desno roko....noga je že boljša, uspeh je že ta, da včasih zmorem teči tudi 200-300 m brez, da se mi začne spotikati...

Glede sorodnikov...so usi iste pašte,..sramujejo se ljudi, ki imajo bilokakšne bolečine, ki niso fitzičnega izvora!!!
Imam pa enega sorodnika v Ameriki...smo veliko v stikih...bi šla h njemu, ampak nimam denarja za letalo in tam, kako se bi znašla brez službe in z desnostransko paralizo? Ni pogojeu

[Aslan]

Larisa glede na vse tegobe je to pravzaprav dobra zadeva.
Službo imaš, si del družinskega podjetja.
Torej vsaj v eni smeri stvari tečejo Ok.

Cipralex je Ok antidepresiv.
Morda si se takrat ustrašila začetnih stranskih učinkov, ki počutje celo poslabšajo za nekaj tednov?
Veliko ljudi jih prehitro neha jesti, ker reče da je po njih še slabše.
Zdravila pa potrebujejo mesec ali več da začno delovati v polni meri.

Kateri AD si sedaj dobila?
Helex pa saj sama veš, previdno in ne redno...

Na Obali (Koper-Žusterna) ima naše DAM društvo tudi skupino za samopomoč!
Poglej v naš koledar ali pod Srečanja in boš našla vse podatke kje in kdaj.
Pridruži se jim..boš našla družbo, sogovornike in veliko uporabnih info in izkušenj.

[Orhideja1]

Po napisanem sodeč bi bilo smiselno, da si čimprej poiščeš dobrega terapevta in začneš s terapijo. Žal mi je, da tako trpiš, vendar pa si lahko nekatere stvari tudi sama olajšaš. Za začetek že s tem, da se imaš rada in da se ne pustiš poniževati in izkoriščati v zvezi.

Mislim, da ni opravičila in da je skrajno nedopustno, da te nekdo fizično udari. Pri tem se je treba vprašati, zakaj to sploh dovolimo? Takšna veza prav gotovo nima nikakršne perspektive. Zato bi bilo dobro razmisliti, ali je sploh vredno in čemu vztrajati s takšnim človekom.

Na prvo mesto moramo postaviti sebe. Sami sebi moramo biti najboljši prijatelj. Ljubezen se začne pri nas. Ko se sami imamo radi in se sprejmemo, lažje sprejemamo tudi ljubezen drugih. Torej, začeti je potrebno pri sebi.

Drži se in srečno!

[larisa]

Sedaj pijem PAROGEN 20 mg.
Pri cipralexu nisem cutila nobenih stranskih učinkov, ne hujše depresije, kot jo sedaj občutim, ne slabosti, kot jih zdaj, nič od nič, kot da nebi nič storila

Sedaj pa občutim spremembe, se je depresija povečala, zelo, imam slabosti, se počutim zelo šibko,...pijem pa komaj pou tablete dnevno, se 12 dni morem pit polovico, nato celo

[Aslan]

Parogen je isto kot Paroxat ... o tem pa je kar nekaj napisanega na tem forumu.
Če te zanima pobrskaj malo...
Jest sem ga jemala leto in pol in bila zelo zadovoljna z njim.
Edino kile so mi šle gor, to je bil edini minus.

Cipralex je iz iste družine zdravil...torej antidepresiv, ki vpliva na serotonin v naših možgančkih.
No sedaj pa tega jem :-)

Fajn JA da počasi uvajaš zdravilo, tako se laže prenese morebitne začetne stranske učinke.
Boš videla, kmalu (nekaj tednov no) se ti bo počutje izboljšalo 

[larisa]

Upam, da res, saj sem totalno na dnu, čutim bolečine po celem telesu, hrbtenica me trže, krči v trebuhu,sem zelo zelo zmedena!! Vsako toliko mi ni več jasno, kaj se dogaja z menoj in kaj se bo, čez pou ure...
Na srečo sem našla to internetno stran, da lahko vržem ven kar me boli in dobim kakšen nasvet, tako da sedaj mi je potreba deliti bolečino z vami in si pomagati
Vedno sem bila prepričana, da na svetu jih je malo takih kot jaz, saj nobeden ni verjel, kaj se mi dogaja, zakaj me vso telo boli, zato sem fizične bolečine jih prekrivala...tukaj z vami pa ne rabim prekrivat, saj nisem edina, da se mi to dogaja