jutra so najhujša..

[totalylost]

imam eno vprasanje...trenutno se dosti ukvarjam sama s sabo..in se sprasujem a je mozno, da zaradi straha, da ne bom razocarala moje stare mame ( kar se nehote seveda tudi dogaja ), da me to ovira pri tem, da bi normalno zadihala??a je to noro vprasanje...ne vem...ampak zaradi tega straha ji ne morem povedat, da sem resnicno nesrecna, da sem v luknji in da jo rabim...pa me je strah, da me bo imela za sibko in nezrelo in nesposobno se spopadat z zivljenjem..ona je zenska, ki si je v svojem zivljenju vse sama ustvarila..izhaja iz revne druzine, ampak s svojo voljo in mocjo si je ustvarila, da ima danes vse to kar ima...jaz pa sem vedno v njeni senci....in imam obcutek, da nikoli ne bom tako dobra in mocna itd., da bo ona zadovoljna!!!pa ne me narobe razumet...ona je clovek, ki mi pomeni najvec na svetu in ravno zaradi tega je nocem razocarat....zdaj, ko to pisem mi lijejo solze v potoku...

[Aslan]

Ja tukaj je zanka....
To nisi TI....želiš le ustreči pričakovanjem drugih...ne živiš svoje življenje.
Ne upaš si bit to kar si, tiščiš resnična čustva v sebi, bojiš se bit neuspešna.
Kaj pa je uspešnost?
Kej je biti srečen?
Je bolj pomemben materialni svet šole, dobrin ali notranji mir v duši?

Moj nasvet je takle:
bodi taka k si, iskrena, povej babici kaj te muči, povej ji OBČUTKE, MISLI...
POGOVARJAJTA SE...o tebi, o njej, o pričakovanjih, o padcih v življenju...
O tem kako imeti voljo, kje najti smisel...kaj v življenju res šteje...

Jest staršem nisem kazala ranljive plati in smo imeli zanič odnose.
Ko sem spremenila sebe in se pokazala tako k sem so odnosi izjemno izboljšani.
Zdaj me lahko razumejo kaj čutim, mislim,želim...
Prej pa so mi pripisovali lastnosti ki so bile v skladu z njihovimi prepričanji.

[She_]

in kako si se znebila teh bremen??... in kako se znebis tega cudnega obcutka v zelodcu??

Se ne.  Veš, hecno je, kako ljudje po končani zvezi hitimo in želimo prebolet. Po možnosti še isto sekudno. In ko že tista začetna faza mine, te kr tko z lepega zvije in dojameš, da si ga mela fejst rada in te je fejst prizadel in da stvari ne bojo kr tko zginle. Če bi imela tok volje, bi si pustila, da bi si po vsaki končani zvezi rekla - ej, ja ljubila sem ga, prizadel me je, in zdej bom travmirala.    Pa se mi vedno tko mudi, da potem ene rane za vedno ostanejo znotraj mene.

Potreben je čas. Pa tud čas še zdaleč ne celi vseh ran. "with every goodbye you learn" al kako že pravi tista pesem. Z vsako zvezo se zraven vedno bolj naučiš kolk je res pomembno poskrbet zase, za svoje potrebe in svoje želje. In s tem tud bolečine počas niso več pomembne.

Drži se & še veliko ljubezni v življenju 

[Elyse]

kar čutiš je verjela ali ne ..normalno....
leto in pol nazaj sem prekinila skoraj 5 letno zvezo...če sedaj pogledam nazaj se sploh ne spoznam...obnašala in počutila sem se kot da mi je nekdo umrl...bila sem popolnoma neutolažljiva...
in toliko napolnjena z žalostjo da me je že vse bolelo...jokala sem po ure in ure..histerično...

če nardimo časovni preskok....življenje je šlo naprej..nove osebe so prišle v moje življenje...življenje ni bilo nikoli tako lepo kot je sedaj ...in jaz nikoli tako močna..težko je verjeti koliko se obrne v manj kot dveh letih...takrat ne bi verjela...
ampak tudi zate se bo!
sem oseba ki se zelo težko zaljubi..in zelo zbirčna...
pa je uspelo...
naj omenim da sm v času razpadanja moje zveze bila tudi na antidepresivih...s katerimi sem zdravila moje panične napade..hude panične napade...vse se je zgodilo takrat naenkrat...zdej pa je vse to za mano...in življenje je spet čudovito...

ogromno dela na sebi..in svojih mislih...nisi sama ..nikoli.