jojmene, kaj naj storim?

[jesenka79]

Ne vem, zakaj se je v meni prebudilo. Imam družino, prijaznega moža in dvoje malih otrok. Zaljubila sem se v sodelavca, nihče ne ve. Malo možnosti je, da bi on izvedel, saj bi me bilo sram. Nimam kdove kakšnih fantazij o njem, spolnih sploh ne, le ob misli nanj mi postane toplo  , zelo ga cenim. Kot da bi bila najstnica, mislm ej 
Ima kdo kako tako izkušnjo? Ali je kdo povedal partnerju? Bo to ostal le en biserček za stara leta? Polepša mi vsakdan. Zdaj imam dopust in ga 14 dni ne bom videla. Dvomim, da sem zanj kakorkoli atraktivna, in tudi - kaj bi s tem?
Ima kdo izkušnjo, da je sodelavcu/sodelavki to priznal? In da je bilo to potem vse? Hočem reči, da se ni razvilo v varanje?
Moža imam rada in ko bo konec, mu želim povedati. Z možem se pogovarjam, imava tudi telesne stike, ob tem ne mislim na sodelavca. V sodelavca sem se pač zatreskala. Moram le obrniti v dobro in iti naprej? Ni se zgodilo z mojo privolitvijo, le pač po 3 mesecih dela se je vžgalo. Bojim se osramotiti.  :026:Na srečo pa v drugi polovici avgusta odhajam v drugo enoto, tako da ga ne bom  videvala vsak delovni dan.

Morda tema ne spada ravno sem, moderatorji povejte, premaknite, kar hočete. Zanima me kakšna izkušnja, predlog, da se bom lažje odločila, saj moža res ne bi rada prizadela oz. obremenjevala), pa koga drugega tudi ne. Vi pa, forumaši - kokr čte.

[Soncnica]

Kot si rekla... zatreskanost.
Zakaj? ne vem. Doma vsakodnevna rutina, mož, otroci, kuhanje, pospravljanje, pranje.... in potem sodelavec, brezkrben, zabaven, simpatičen...

Včasih je fino pobegnit za trenutek v brezskrbni svet ane? Naredi si tak brezskrbni svet s svojim možem. Otroke v varstvo, vidva pa gasa nekam na izlet, brez skrbi in z veseljem.

Vse dobro,
soncnica

[Kristy]

Ma kaj naj rečem....srečnica si....zakaj ... zato, ker najbrž nimaš nobenih večjih problemov....drgač se ti to ne bi zgodilo ....

Izkušnje... ne, jaz se nisem v nobenega zaljubila....so se pa vame...fullllll....in...nič , samo fanj se mi je zdelo in sem ostala samo prijazna ....sem že mela resnega partnerja....in ne, ni mi padlo niti na kraj pameti, da bi mu povedala ....ne njemu, ne komurkoli drugemu....zakaj pa bi komu govorila o tem....mogoče bi lahko kakšni res dobri prijateljici, da bi se pol mal smejale....drgač pa...je šlo mimo...

....in tako bo šlo najbrž tudi pri tebi....zato jaz na tvojem mestu ne bi popolnoma nikomur govorila o tem, sploh pa ne možu ali sodelavkam...zakaj bi ga prizadela, če praviš, da ga imaš rada   ... res nima smisla   ....sodelavke pa znajo naredit cel halo   .

[Yang]

Jesenka, kar doživljaš ni čist nič takega in je čist "normalno", v življenju se ljudem skozi leta dogaja, da se v koga zaljubijo, pa naj so samski, vezani, poročeni ali kakorkoli pač. Prav nič se ni potrebno zaradi teh čustev obsojati ali kriviti.

Na pripravah za zakon so svetovali ljudjem, da kar naj pričakujejo in računajo, da se bo v letih zakonskega življenja prav gotovo zgodilo, da se tudi zaljubijo v koga, kar pa ne pomeni, da bo s tem zakon izgubljen al pa da bodo varali, pomeni pač sam preizkušnjo oz. izziv oz. sej vse kar se ti v življenju zgodi je samo lekcija (kjer pa sta pol v grobem dve možnosti; ali lekcijo osvojimo in gremo naprej, ali pa se ponavlja)

V končni fazi vsi imamo svobodno voljo, in sami odgovarjamo za svoja dejanja.
Kaj čutimo in kako delujemo - kakšna so naša dejanja, to sta pa dve različni stvari, kjer je potrebno imeti jasno izoblikovano mejo;
čutimo lahko popolnoma vse in najslabše je zatirati oz. zanikati čustva.
Kako pa delujemo na osnovi čustev je pa naša svobodna izbira in odločitev in odgovornost.

Je pa, pomoje, dobro vprašanje ob zaljubljanu v druge osebe, ki niso naš partner, se vprašati, česa nam naš partner ne nudi oz. nam manjka, pa nas zato pritegne in 'ven udari' kot zaljubljanje v drugega, ki je drugačen - ena od možnosti je morda tudi ta, da nam življenje oz. 'lekcija' sporoča, da morda vztrajamo z napačnim partnerjem.

[tinkibinki16]

Oj, jst sem se zaljubla po prvi depresiji (pri 20ih), pa se mi je zdelo tako fajn, k sem s tem potrdila da sem šla ven iz tega sranja. Pol sem en čas letela,...pa me je minilo. Ni blo zaljubljenosti več, pa tudi depresije ne. Mogoče sem to takrat celo smatrala kot zdravilo. Takrat sem partnerju povedla, pa je dokaj dobro vzel. Zdaj pa ko mam 2 otroka pa mu ravno ne bi morila, če ne bi bilo hudo hudo potrebno. Tudi zarad otrok mislim.

In še to: pretehtaj ali je bolje da zadovoljiš sebe s tem da se odpreš in si seveda s tem zmanjšaš občutek krivde in  s tem daš moža na preizkušnjo ali je bolje, da to v sebi nosiš in živiste tako kot doslej  naprej. Ne vem, no , jaz bi počakala da bi videla kako bi se izpletlo. Zdaj nisi samo ti, so še otroci tukaj.

[ton]

Jasenka, poskusi delovati tako, da se ti nikdar ne bo zgodilo, da bi te kdo lahko zaradi tvojih misli in dejanj imel v šahu, te izsiljeval, in se tudi ti ne boš pestila zaradi kake poteze. Ker potlej gre lahko v franže ob drugih rečeh še samospoštovanje. Malo flirtanja seveda še nikomur ni škodilo, ampak konec koncev si ti tista, ki daje svojim čustvom oznake (in jih boš tudi sama 'kaznovala', če se ti bo zdelo, da greš predaleč).
Od zunaj je težavnost položaja kar razumljiva: mož se ukvarja tudi s svojimi težavami in depresijo, ti pa sredi službenih viharjev, stisk, napredovanja, povsem drugega sveta...
Srečno, kakorkoli se zadeve razpletejo.

[Jagodka]

Najbrž nas je kar veliko, ki bi lahko prikimali, ja, imamo podobno iskušnjo. Različni pa so odgovori nanjo.

Zaljubljenost sama po sebi še ne pomeni kaj dosti. Včasih je občutek naklonjenosti do nekoga, ki je prijazen, nas posluša, je razumevajoč odgovor na sivo, dolgočasno resničnost v katero zapadamo. Ton je lepo napisal. Včasih je lažje umakniti se, ampak sebi ne ubežimo. Nikoli. Siva rutina, ki se ji prepuščamo, ker nam je tako lažje, nas bo ujela tudi kje drugje, z drugimi ljudmi, v drugih zvezah, službah...

Zaljubljenost še ni ljubezen, ki bi nas zavezovala za vse življenje. In kaj, če se nam po nekaj letih sivega vsakdana z drugim spet ponovi zaljubljenost? Lahko se spet umaknemo v novo razmerje.

Partnerske ljubezni ne čutimo, kot čutimo čustva, partnersko ljubezen delamo. Zanjo se odločimo. Lahko pa se odločimo tudi, da bomo delali ljubezen in partnerstvo z drugom partnerjem.

In moj konreten nasvet je: daj času veliko časa. Ko bo minilo precej časa, počakaj še en malček, potem pa začni razmišljati, ali bi povedala možu. Preden mu (ne)poveš pa le še enkrat prespi vso situacijo. Če prav razumem si se pa že itak odločila za konec "romance".

Drži se, dekle.
 

[vesnav]

Jasenka, takih reči se ne razlaga možu..
Če ti je nekdo pač všeč, ti pač je, nič takega, meni se zdi prav lepo..
Drugo je, če ta tip čuti enako in gre stvar korak naprej..
Ampak dokler je samo malo bolj sproščeno in fajn hodit v službo, pa se mi ne zdi nič pretresljivega.

Ljudje smo seveda različni, drugače vzgojeni z različnimi vrednotami in lestvicami moralnih komponent, ampak čuti vsak človek, najsi bo tak ali drugačen.
Jaz npr. ne funkcioniram, če mi v kateri koli družbi, službi, letovanju, potovanju, pevskem zboru, bolnici, plažici, lokalčkih in knjižnicah ni kdo všeč, on ali ona, ma vseeno... Vem, da je to drugače, pa vendar... Niti ne toliko zelo. Pa to nima neke strašne veze z mojim odnosom do partnerja, ki ga imam in vem, kaj v resnici pomeni. In je čisto nekaj drugega.
Skratka, zaenkrat ne vidim razloga za paniko.
Še manj za občutke krivde.

[jesenka79]

Evo, pa sem se že mau pomirila, po par dneh fantaziranja. Vse skupaj sem izročila Gospodu, naj iz tega naredi kaj dobrega. In najbrž tudi bo. Za zdaj lahko rečem, da mi je zaljubljenost dala energije, narediti spremembe pri skrbi zase, tako da greva z možem (imava dopust) jutri na fitnes, otroka pa v vrtec. Zakaj bi v dežju imeli otroke doma, če odpotujemo šele v petek?
Inventura na "podstrešju".
Ja, sodelavec (glede njegovega privatnega življenja ne vem nič, pa nima veze) ima določene poteze podobne, druge drugačne od mene in moža. Je dokaj samozavesten, aktiven, skrben, in pa nima težav z depresijo, kar moj mož ima, in v tem času moram biti jaz bolj delavna in skrbna. Pa tako bi pasalo, da bi me kaj večkrat pocrkljal, in očitno mu to premalo dam vedet, ima me, da bi takrat zanj skrbela kot za otroka.
Ja, očitno je to en biserček, ki bo skrit v moji zakladnici. Hvaležna sem, da bom iz tega z Božjo pomočjo potegnila kaj koristnega, ne da bi koga prizadela.
Hvala za odgovore!

[trzinka]

Jesenka, saj veš da zaljubljenost enkrat mine, ljubezen pa ostane. Verjetno ti srček malce zaigra in bi potrebovala v življenju malce vznemirjenja, kaj zanimivega, nekaj nevsakdanjega, skrivnostnega....
Potrebuješ potrditev, da si še ženska za katero se ozre še kakšen moški? Všeč ti je nasmeh sodelavca, kakšna pozornost, ki jih pri možu več nimaš.
Uživaj v flirtanju, ampak možu pa vseeno nebi povedala. Saj veš, kar se ne ve, ne boli. Mislim, da bi ga v njegovi ranljivosti in depresiji zelo prizadela.

Uživaj na dopustu in se veliko pogovarjaj z njim, daj mu vedeti kaj ti manjka....

[Jessica]

ja, meni so je ze nekajkrat zgodilo, da se je kdo zatreskal vame. in obicajno sem se potem tudi jaz nazaj. zaradi resnega partnerja je bila samo zatreskanost, nic drugega. sama mu nisem povedala, ce vprasa, mu povem. ker pac ni bilo nic.
se mi pa dogaja, da me nekdo klice samo zaradi seksa, pa mu ne morem dopovedati, da nikoli nic ne bo. tezava je v tem, ker je ta clovek sicer zelo prijazen in sva kolega.

[jesenka79]

Evo razplet: sodelavec se mi je ful usidral v srce, res je fejst človek, zarad motenj pri sodelovenju z njim (čustva z moje strani) sem mu povedala da mi je všeč. No, to je blo precej riskantno. Prvič se nisva mogla kej dost pogovarjat, ker so drugi prišli zraven, drugič pa mi je dal jasno vedet, da je zadovoljen v privat življenju in da ne išče. No, videlo pa se je, da mu nisem tko nesimpatična.
Prišla sem do tega, da ni šlo tolk zanjga kot pa bolj zame, da mi je pač nekaj hudo manjkalo, nekaj, česar z možem nisem doživela, v bistvu v moža nisem bila nikol do daske zaljubljena, čeprav je dober partner in prijatelj. Sem bolj jaz njega privlačila kot pa on mene. No, je kar je. Obljubila sem, kar sem, nisem pa obljubila večne zaljubljenosti.
Ob sodelavčevi izjavi in postavitvi meja se počutim izredno svobodna, hkrat pa tudi zelo boli.
V pondeljek na srečo začnem na drugem oddelku.
Kdaj povedati možu? Ne vem, se bom odločila sproti. Z možem greva zdaj večkrat ven, a mi nekaj brani, da bi mu že povedala. Je najbrž bolje, da počakam, preblim. Povedala sem dobremu staremu prijatelju in dobri stari prijateljici. Vesela sem, da sem zbrala toliko poguma, da sem sodelavcu povedala za svoja čustva, in vesela sem, da je on čustveno nevpleten, da je zadovoljen.
Zakaj bi molčali, se matrali in tiščali čustva vse? Je pa res treba dost dobr poznat človeka, ki ga obožuješ in mu to tudi daš vedet, da te kljub temu spoštuje tudi naprej, čeprav ve za tvoja čustva.

[trzinka]

ja Jesenka, tko je v življenju. Jaz tudi nikoli nisem bila zaljubljena v svojega moža, ga imam pa rada in ga spoštujem. Nebi ga zamenjala za nič na svetu, pa čeprav se skregava, da že razmišljam o ločitvi, pa čeprav se ne strinjava v marsičem in nimava veliko skupnih interesov.
Zaljubljenost pride in gre, v skupnem življenju z nekom pa je treba veliko potrpljenja, razumevanja, spoštovanja itn.
Vsaka ženska in vsak moški pa rada pogledata še za kom, malce flirta, srček hitreje bije, koketiranje, rdečica, ugajanje, zato ker se na to v zakonu pozabi, mine.....
Verjemi pa, da je vse skupaj začaran krog. Kakor se zaljubiš, tako se odljubiš, ker se povsod zgodba ponovi. Začetek je zanimiv, poln vznemirjenja, na koncu se pa navadiš in postane že dolgčas.

[voila]

Bravo, Trzinka, tako se govori!
Ti, luba duša, pa da ti na kraj pameti več ne pride, da bi moža
morila s tem, da ti je pa včasih ob kom malo toplo pri srcu. Če kolikor toliko furata eno okej življenje v
smislu sodelovanja, odločanje, vzgoje otrok, spoštovanja. A ti misliš, da tvojem možu pa ne bi bili kaki
drugi joški všeč? Pa to še ne pomeni, da jih bo gnetel in tebe zapustil. Pa to je ja lepo, da ti v vsej
enoličnosti in ob poplavi oseb, ki ti sploh ne sedejo, malo hormončki zaigrajo, tisti, ki jih morda že od
najstniških let niso več. A si ti mogoče kaj po krščanskih načelih bila vzgojena, da ja takoj misliš, kak
greh imaš nad sabo? Mogoče bi bilo tudi možu bolje, če bi se vidva družila recimo s kako fajn družino,
pa bi mu bila tista ženska malo všeč.
Oliva

[jesenka79]

Hja no, ne vem če je vse skup tko nedolžno. Pa ne gre za krščansko vzgojo, a v zvezi s tem sodelavcem se je v meni sprostilo toliko energije kot še nikoli, v meni se je ponovno prebudilo življenje

Kot bi se zbudilo iz otopelosti, sem se zavedela: le kje si bila vsa ta leta, kako si se lahko tako zapustila, tako prilagajala drugim?

In da sem sodelavcu povedala, da mi je všeč, je bilo zelo osvobajajoče, korak naprej v ljubezni do sebe. In sodelavca ne postavljam na prvo mesto, niti ne moža niti otrok, temveč SEBE. Sodelavec je prebudil to v meni, a nima neposredne veze z njim, on ne rabi moje ljubezni v zameno. Sem pa še zaljubljena vanj, zdi se mi krasen, a večkrat vidim, da ima tudi on napake, in to me prizemlji.
Sicer pa je fino, ker mi je v navdih. Bogu hvala. 

Moža morda res ne bom obremenjevala s tem zdaj, no, morda v četrtek, ko greva ven (enkrat na teden greva ven). Zanima me, koliko prenese, ali se bo ustrašil, me ima dovolj rad, da bo pustil, da se razvijam? Se bo moral pač potruditi. Če bi on bil tisti, ki bi se zaljubil, bi hotela biti njegova prijateljica, zdaj ko imam to izkušnjo. Je mogoče, da bi mi mož pomagal preboleti sodelavca ali so to fantazije? Ima kdo izkušnjo?
Bremeni me, ker me močna čustva in misli odtujujejo od njega. Klinc, povedala mu bom, a ne vsega hkrati. Tvegala bom, tako kot sem pri sodelavcu. 

Morda bo poživilo najin odnos, ga poglobilo, bo on bolj pozoren do mene, bova sodelovala pri mojih spremembah.

Bog pomagaj!

[ton]

Jasenka, ne zameri, če sem malo skeptičen do teh dogajanj. Khem, kako naj rečem... če imaš pogodbo z Adidasom, bo sicer lepo, če dosežeš rekord v najkicah, bodo pa pri Adidasu malo manj navdušeni nad tem tvojim razvojem... Skratka tipi ne slišimo preveč radi, da je puncam šele nekdo drug odprl oči za Svet, Življenje, Ljubezen.
Previdno. In srečno.

[alexx]

Draga dohtarca.
Razumem te in vesela sem zate (vem kako je, ko se čustva prebudijo...ko misliš, že da si znotraj mrtev). Ne zameri mi, a če ti lahko svetujem...počakaj da dozori. Ne govori še možu...dokler...ma...saj si pametna ženska...včasih...

Strinajm se s Tonom...previdno in srečno.

[trina]

Nikar.
Počakaj vsaj toliko, da se ti malo poleže tale trenutni zanos, ki je tako očiten iz tvojega vpisa. Razmišljaj, ko boš imela treznejšo glavo.

Po pameti se ravnaj, ne po sreči.

[Anchi]

Ne vem, meni se zdi, da malce preresno jemlješ svojo zaljubljenost in premalo resno jemlješ potencialno škodo, ki jo lahko svojemu možu (sploh, če ima težave z depresijo in ne rabi slišat kako je njegova žena zaljubljena v drugega) in svojemu odnosu narediš s tem, ko obelodanjaš nekaj, kar lahko brez škode ostane neizrečeno.

Kakšno reakcijo pričakuješ od moža? Kakšno rekacijo bi rada?
Katere in kakšne so koristi od tega, da bo vedel?

[matheu__]

Morda bo poživilo najin odnos, ga poglobilo, bo on bolj pozoren do mene, bova sodelovala pri mojih spremembah.

Nevem, ej. A je tvoj mož zen mojster? Pa tud če bi bil, obstaja možnost da te brcne iz svojga templja.