kdo se ukvarja s temi težavami?

[lilimili]

Res? Jaz tega še zmeraj ne vidim. Mi je pa fajn, ker lahka končno dam vse to iz sebe, ker je res ena sama zmeda. Nimam pojma, kje naj sploh začnem svoje življenje urejat. Med tednom je še vredu, ko nisem doma, potem pa se za vikend vse podre. Moti me to, ker me še zmeraj obravnajo kot eno srednješolsko smrkljo, ki nima pojma o ničemer. Pa imam!!!! A veš kako sranje je bilo ko sem pri 23-ih prvič začela z nekom resno zvezo. Oče mi je celo policijsko uro postavil in to pri 23-ih!!! Eno leto sem se borila za to, da sem lahko s tem fantom, pa še zdaj noče kaj dosti slišat o tem. Rada bi že enkrat živela mirno, pač z vsakdanjimi težavami, ne pa da me ta bolečina vleče dol. Včasih sem takooo žalostna in samo jokam, pa čeprav sploh ne vem zakaj . Zase pravim, da sem kot spužva, ki vse vpije vase, namesto da bi kaj pustila zunaj. Sem si rekla, da ko pa enkrat pridem do četrtega letnika faksa, bo pa sigurno boljše, ker ne bo več tega prtiska od doma, občutka dolžnosti in slabe vesti, ko hočem malo uživat. A ni nič drugače, se mi zdi, da je samo še slabše in da bom en dan počila od vsega tega, kar se je nabralo v meni.

[Arwen]

Res? Jaz tega še zmeraj ne vidim.

evo:

Moti me to, ker me še zmeraj obravnajo kot eno srednješolsko smrkljo, ki nima pojma o ničemer....A veš kako sranje je bilo ko sem pri 23-ih prvič začela z nekom resno zvezo. Oče mi je celo policijsko uro postavil in to pri 23-ih!!!

tudi izvira iz vseh slabih stvari, ki so se mi dogajale v otroštvu in mladosti. Dogajalo se je marsikaj in sem se komi rešila iz tega, so pa nekatere stvari ostale še do danes. Moj brat je namreč ful inteligenten, zato ga oče obožuje in se dobro razumeta. Jaz sem pa bila zmeraj drugačna, v šoli mi ni šlo, puberteta me je premetavala iz ene skrajnosti v drugo, nikogar nisem imela, ki bi me vsaj malo podpiral. V glavnem, moj oče mi je ves čas dajal vedet, da sem nesposobna, da nič ne vem, da moje besede nič ne pomenijo, kar se je globoko zasidralo v meni in imam dostikrat probleme z samozavestjo oz. kot moj fant pravi: tisto, kar znaš, obvladaš, ti gre, ko pa je kaj novega pa zmrzneš. Ta občutek nesposobnosti me spremlja tudi pri vožnji, vse skupaj pa se je razvilo v en velik strah pred vožnjo.

Lilimili, žal je dejstvo, da je mati za lastno življenje odgovorna sama. Ti pa poskušaj zaživet svoje življenje. Je kaka možnost, da se sama preživljaš, brez podpore staršev?

[Mimoza]

Lilimili lepo pozdravljena.

Ali kaj napreduješ?

Vem, kako se počutiš, ker sem bila sama tudi vsa panična v avtu; jaz sem šele po treh letih sedla v avto in se peljala. Pri meni je pomagala samo vaja. Imela sem nek tačaj ob sredah v centru Lljubljane, ker sem pa iz okolice, sem imela na izbiro ali avtobus ali avto. Pa sem šla lepo počasi v center z avtom. Ene pol leta sem se tresla kaj bo. Če mi je kdo pohupal sem se počutla tako majhno in osramočeno, da bi najraje kar umrla na mestu samem. Ampak počasi je vse minilo. Zdaj dirkam po avtocestah, kot ta glavna.

Zavedaj se tega, da ti nisi tvoji občutki, ampak so občutki pač samo s tabo ( morda jih sprejmi, kot del sebe). No, v glavnem pojdi z občutki vred v avto in se zapelji samo kak km do kakšne kolegice, pa drugič kam drugam. In čez čas bodo občutki manj grozni in dlje se boš lepo peljala.

Srečno vožnjo ti želim. 

[NEVEM]

POZDRAVLJENA
GEDE TVOJE TEŽAVE Z VOŽNJO... TUDI JAZ NISEM VOZILA AVTA 7 LET. VEDNO SEM NAŠLA KAK IZGOVOR. POTEM SMO SE PRESELILI. HČERKA JE MORALA V VRTEC IN NI BILO NIKOGAR DRUGEGA KI BI JO PELJAL KOT JAZ.ŽE TRI DNI PRED VOŽNJO MI JE BILO SLABO.POTEM SEM SE USEDLA NA KOLO IN PREVOZILA VSO POT OD VRTCA IN NAZAJ. OKROG VRTCA SEM SI VSE OGLEDALA KJE JE MOŽNO PARKIRATI KJE SE BOM LAHKO OBRNILA ITD.. VEDNO SEM IZBRALA TAK PROSTOR DA ME NI MOGEL NIHČE ZAPARKIRATI. PROSTORA ZA OBRAČANJE SEM IMELA KOT DA SEM AVTOBUS.ČE TAM NI BILO PROSTORA SEM SE PAČ VOZILA OKROG VRTCA TAKO DOLGO DA SEM NAŠLA PRIMEREN PROSTOR.TAKO JE TRAJALO SKORAJ CELO LETO. VSAK DAN SEM SI V MISLIH NAREDILA NAČRT KAKO BOM VOZILA, PARKIRALA, OBRAČALA, KJE BOM OBSTALA NA CESTI DA BOM LAHKO SPELJALA ITD.POČASI SEM IZGUBILA STRAH VSAJ ZA TE KRAJŠE RELACIJE KI JIH POZNAM.ZA KAM DLJE SEM PA MALO NA TRNIH AMPAK GRE.ZA ZAČETEK POSKUSI ČISTO KRATKO VOŽNJO.AMPAK SAMA! NE RABIŠ ŠE NEKOGA V AVTU KI BI TE ŽIVCIRAL KER PAČ NE DRŽIŠ ROKE NA VOLANU KOT JIH ON.POSKUSI IN NE OBUPAJ.SRAHA SE ZNEBIŠ POČASI IN S POTRPEŽLJIVOSTJO.V MISLIH  PREVOZI TO ZAČRTANO POT SPLANIRAJ SI VSE OD OBRAČANJA DO PARKIRANJA.POTEM PA GLOBOKO VDIHNI ON BO ŠLO BOŠ VIDELA!!!
PA LE KORAJŽNO

[Lost]

NEVEM, pisi z malimi crkami, ker velike crke pomenijo "KRIČANJE" 

[NEVEM]

LOST
se opravičujem.še ne poznam pravil na forumih. sem popolna novinka in se še učim.še z računalnikom imam kar precej problemov.pisanje z velikimi črkami ni bilo mišljeno kot kričanje.hotela sem le napisati malo spodbude.

[Lost]

Vem da nisi mislila kricati, vsi smo bili novinci in vsi se ucimom tako da brez strahu.
Ce pa bo kdaj potrebno da ZAKRIČIŠ , pa le 

[trzinka]

Nevem, tole tehniko tudi jaz uporabljam

[lilimili]

En lep pozdrav vsem skupaj!

Dolgo časa se nisem javila, sem bila namreč doma, kjer pa nimamo interneta. Moram rečt, da sem kr malo pogrešala forum, ker nisem mogla nič napisat. Te počitnice sem res imela veliko možnosti, da bi vozila, ampak ni šlo. Enkrat sem se že vsedla v avto, vendar sem hitro pobegnila iz njega in si rekla kot že tolikokrat prej- naslednjič bom pa sigurno. To, kar se je zgodilo nevem, se bo po moje tudi meni enkrat, vendar ne vem če bo šlo tako lahko kot pri njej. 
Razmišljam pa o tem, da bi res poiskala strokovno pomoč in dala iz sebe vse to, kar nosim v sebi že od otroških let ter za vedno opravila s tem. Me je pa strah, da bi mi potem ta oseba rekla, da mi itak nič ne manjka in da samo tratim čas. Pa moram osebni zdravnici verjetno razložit, zakaj rabim to napotnico, ne? Kaj pa če mi reče, da tega ne rabim in da mi je ne bo napisala? Pa tudi z bratom sem se pogovarjala, da mi bo finančno pomagal, ker bi si rada dala odstranit brazgotine, ki so mi ostale po rezanju, ker s takšnimi rokami res ne morem enkrat iskat službe.
Skratka, kot ste opazili, bom to leto, ki ga imam še na voljo kot študentka, delala na sebi. Vesela bom, če mi boste pri tem pomagali, ker ne bo tako enostavno, sploh moja samozavest oz. nesamozavest bi me lahka zelo ovirala.
Me pa zanima če pozna kdo kakšno tehniko sproščanja? Jaz sem namreč ves čas tako zelo napeta, sploh se ne znam sprostit.

[Arwen]

se mi zdi, da je o raznih tehnikah kar precej govora na forumu; kar se pa strokovne pomoči tiče - za samoplačniško varianto ne rabiš napotnice.

[MATEJ09]

Jaz imam tudi ta problem , sem zelo teško naredil izpit za avto. Problem že ima ime "driving anxiety" nekaj najdeš člankov, ki so zastonj, nekaj pa je tudi programov ( meditacije, tehnike sproščanja, sicer nisem še zasledil, da je katera zastonj), na internetu. Kar sem razbral je pomembno že to kako se vsedeš v avtu preden sploh kaj začneš. Malo se poskusi vozit po zapuščenih stranskih cestah, da spet dobiš občutek za avto. Potem pa naprej, če bo šlo bo šlo, če ne pač ne. Grdo rečeno, nihče še ni umrl, zato, ker ne vozi avta. Tako, da če nekaj ni nujno je lažje sprejet tudi to možnot, da pač ne gre in potem gre ponavadi celo lažje.

[lilimili]

Matej a imaš mogoče kakšen link za te strani? Saj vem da lahka sama poiščem, ampak kot je videt si se ti že s tem ukvarjal. Mogoče je to stereotip, ampak nikoli si ne bi mislila, da imajo lahko tudi fantje s tem probleme, pa ne vem zakaj. In kako gre tebi zdaj, voziš ali ne? Vem, da ni noben še umrl, ker ni vozil avta in tudi meni še ga zdaj ni nujno treba, vendar se zavedam, da bo prišel dan, ko ne bo šlo drugače kot da se vsedem v avto in peljem. Na to pa bi rada bila vsaj malo pripravljena.

pozdravček

[Tačka]

lilimili, moja vprašanja ..

- kaj bi naredil fant, če bi "podrajsala" njegov avto ?
- kaj bi storil oče, če bi se ti komu z njegovim avtom "zaletela" v rit ? 

Ali ne misliš, da tvoj strah bolj izvira od tega, da se že v naprej bojiš, da bo nekaj narobe - da ga boš kje podrajsala, razbila kako luč, porabila kar precej časa za parkiranje ? ..

Glej, sem sigurna, da če bi imela svoj avto, te ne bi bilo tako strah... Ko sem jaz naredila izpit, sem se doma "na veliko lagala"  , če sem ga slučajno kje podrajsala... Veš kaj sem dobila za vozit ?? Kombi  ... ampak sem bila tako važna v njem ..  Bratu sem še pri 101-ki zbila luč, pa barvna stekelca,..pa malo blatnik... pa sem na veliko lagala, kako "me je moral zadeti"  nekdo na parkirišču .. Sem bila pa sama kriva, vozila sem bosa, brez dokumentov, neprevidna .. in bum v enega v križišču  ... je videl, da sem čisto  , da pojma nimam kaj je to kuponček .. in me "spustil" 

ja, tudi oče bi verjetno znorel, če bi mu takrat "poškodovala" njegovega passata .. vedno je tulil zaradi avta, zato smo mu vsi po vrsti lagali, z mamo vred  ...

Mogoče bi bilo dobro, če bi imel kdo kak star avto, že obtolčen, pa da ga še ti en mal stolčeš  ... kar tako, da recimo z 10 km/h "prisloniš" avto h kakemu drevesu 

Ja, ti povem... ko sem začela služiti svoj denar, se nisem popolnoma nič sekirala, če sem prišla domov s kakšno drugo barvo na pločevini.... sem si rekla, ah saj lahko plačam ..

A misliš, da mene ni strah, ko se usedem v drug avto ? .. Da se mi bo ravno takrat nekaj naredilo... da ga nisem navajena...


Nič se ne boj... ko boš imela prvi denar, si kupi kakšen avto "male pare.." boš videla 

[lilimili]

En lep pozdrav vsem!

Nekaj časa nisem pisala, ker enostavno ni šlo. Bala sem se, da se bom kr sesula, če začnem dajat vse iz sebe, a vidim, da je forum varna stvar. Joj, tako slabo kot se zadnje čase počutim, se že dolgo nisem. S svojim 'ne vozim avto' problemom se nič ne ukvarjam, ker je preveč vsega ostalega. Ponoči me kar neki preganja, najhujša pa so jutra, ko se je treba vstat in it v novi dan. Včasih bi najraje ostala v postelji. Nisem si mislila, da bo kdaj to rekla, a vsaj učenje mi pomaga, ker takrat vse nekam porinem, da se lahko skoncentriram. Hudo je to, ko nimaš nikogar, ki bi mu lahko zaupal, kako se počutiiš. Še s fantom sva se malo oddaljila, ker jaz mu skoz poskušam dat vedet, da ni vse ok, on pa tega sploh en vidi. A se s fanti res ne da o teh stvareh pogovarjat?
Včasih komaj diham od vse te bolečine, ki jo nosim s sabo. Težko je preživet dan, a nekako le pridem do konca v enem kosu, Naslednji dan pa vse znova itd. Tako zmedena sem že od vsega, da včasih sploh ne vem, kaj sem delala minuto nazaj

[Arwen]

. A se s fanti res ne da o teh stvareh pogovarjat?

se mi zdi, da to velja na splošno za vse - težko je razumet nekomu, ki še nikoli ni doživel ali tesnobe ali paničnega ali ki se mu tud pod razno ne sanja, kako je bit v depri.... v teh in podobnih primerih pač velja reklo: siti lačnega ne razume...