Prosim za vaš pogled na stvari

[sapphire]

Dolgo se že odločam, da povem stvari na glas in ker se mi razni psihologi ne zdijo ravno simpatična rešitev, bom povprašala pri vas.
Nekaj let nazaj sem svoji mami končno izdavila iz sebe, da sem bila enemu stricu preveč všeč v svoji rani mladosti. Sicer do spolnih odnosov ni prišlo je bilo pa vsega ostalega več kot dovolj. Najbolj me danes jezi, da sploh ne znam določiti časovnega obdobja, od kdaj do kdaj se je vse to dogajalo, ne spomnem se niti verjetno vseh najinih "srečanj", tisto kar se jih, me pa preganjajo v mislih čisto vsak dan v letu. Pomislila sem že na kako hipnozo, ker se menda po njej spomniš, vendar se potem sprašujem tudi ali hočem zares vedeti? V bistvu je stvar kar hecna. V kolikor me spomin ne vara, sem vsemu naredila konec, ko sem razumela kaj je prav in kaj ne in da to definitivno ni bilo prav, mislim da sem imela nekje 11 ali 12 let...Potem sem uspela vse to nekam potlačiti in se dolgo časa nisem obremenjevala. Potem je pri mojih 21.letih prišla smrt očeta, kar me je popolnoma sesulo. In kmalu zatem so vsi spomini na zlorabljeno otroštvo spet privreli na dan. Nekaj let zatem pa sem na enem družinskem praznovanju, kjer je bil tudi ta "predragi stric", po nekaj kozarcih vina na glas začela robantiti in seveda sem povedala. Mami ni mogla verjeti in nikoli ne bom tudi pozabila besed, ko me vprašala, če je to vse res. Ne vem kaj si je mislila, da si take stvari lahko izmišljaš ali kdo bi vedel...Takrat se je zame najhujše šele začelo. Vsa žlahta je po tihem vedela, da je ta stric odvraten, dogajalo se je celo da je nadlegoval mojo staro mamo!!! In noben njen otrok (vključno z mojo mamo) ni nikoli nič reagiral. Stara mama je že pokojna žal, tako da nimam njene opore...Hecno pa je, da sem jaz čez žlahto naredila križ, ker se mi gnusijo. Nikoli nisem dobila po tem kake tolažbe ali česarkoli podobnega iz njihove strani. Vsi si zatiskajo oči ali ne vem kaj, enostavno ne razumem več...Je pa največja ironija v tem, da še vedno na vsa praznovanja vabijo tega strica. In ravno jutri nekdo spet  fešta, kjer bodo vsi zbrani. Povabljena sem bila tudi jaz, vendar z pošatjo v istem prosotu pač ne morem sedeti. Najbolj me pa grize, ker ne razumem moje mame. Ona se bo normalno udeležila tega, ker pravi da to je pa ja njen brat in svakinja ki praznujeta in da gre ona na praznovanje njenega brata, da tisti stric bo pa pač tam. Ko sem ji povedala pred leti je takrat tulila, da bolje da ga nikoli ne vidi, ker ga bo ubila in ne vem kaj še vse...Jutri pa gre na fešto...In ni prvič ko je prišlo do takega momenta. Tukaj vas prosim, pomagajte mi razumeti!!! Zakaj mi to dela in česa ne razume? Kako lahko to naredi? Kako ji lahko žlahta pomeni več kot jaz? Da jih podpira s tem, ko se bo udeležila? Ker oni se očitno tudi ne zavedajo kaj pomeni spolno nadlegovanje mladoletnikov...Pa za njih mi dol visi, samo prosim, ne vem kaj naj naredim z občutki do mame...na trenutke jo sovražim, ker res ne razumem...
Malo sem se razpisala, se opravičujem. Hvala komurkoli že, da imam moža, ki se strinja z mano, da nisem samo jaz, ki imam hud problem, ampak ga ima tudi moja mami. Vsaj po najini presoji. Zato vas naprošam, da mi razkrijete še vi kaj si mislite o tem. Hvala.

[jesenka79]

Hmja ... par misli, pa vzemi ali pusti, kakor veš. Nimam tvoje izkušnje, imam pa dobro znanko z izkušnjo spolnega ndlegovanj s strani lastnega očeta ... hudo res ... ima še zmeraj velike težave ... depra pa hrana pa nezaupanje ...

Ko sem bila mlajša, bi tud jaz vse dala, da mi ne bi bilo treba h kakemu psihologu, ker on kao bolj ve kot ti, kaj ti je, in ima s tem oblast ... pa vidim da ni tako ... ufff.

Mai je morda žlahta glavna socialna mreža. In tako kot praznujemo dan državnosti, čeprav so v državi bad guys, imamo svojo državo, smo hvaležni zanjo. Nje ta stric pač ni prizadel. Ne vem, zakaj so ga povabili, dostikrat se vabi pač po inerciji, češ kljub vsemu je to naš človek, čeprav z neko slabo lastnostjo ... Tebi ni treba iti, čemu le? Če tako razmišljaš o žlahti, res nima smisla. Slavljencema lahko voščiš tudi drugače, bolj osebno morda ...

Men moja žlahta tud dol visi, no, iz drugih razlogov. Hvala Bogu, sem v moževi sprejeta, in njihove medosbne frke me osebno seveda ne prizadenejo, se me ne tičejo, dokler pač mož in moji otroci niso vključeni.

Drž se in išči svojo pot ...

Drgač pa je neka ženska svetovalnica za take stvari, menda na Miklošičevi ... za preverit je. Dobro bi bilo, da bi opravila z zadevo tako, da čeprav ne moreš pozabiti, te spomin ne bi tolk oviral, oteževal ...

[ton]

Najbolj svetujem Beli obroč (http://www.beliobroc.si/index.php?option=com_frontpage&Itemid=1 ), poglej pa še Žensko vvetovalnico in temo na Medovernetu (http://www.drustvo-zenska-svetovalnica.si/, http://med.over.net/forum5/list.php?48 ) - nekako bistvo je, da ugotoviš, kako nisi sama na tem svetu, kako ni nič narobe, če o tem govoriš in še manj, da si jezna na človeka, ki te je zlorabljal.
Glede na opisano si del poti prehodila že kar sama, kar je prima.
Glede žlahte imaš pa naravnost učbeniško zasedbo: ljudi taka zgodba tako prtrese, da kljub dejstvu, da največkrat celo verjamejo, iz nekega strahu  ('kaj bodo pa govorili o NAS') vse skupaj potlačijo in otroka s tem še enkrat izdajo. Škoda.
Drži se!

[ljubica]

Veliko si naredila že sama, pa ne opusti tudi kakšne pomoči. V Belem obroču imajo dosti dobrih strokovnjakov, ki te znajo tudi ustrezno voditi prek prebolevanja travm. In da  o tem spregovoriš, se mi zdi nujno, da se obrneš k strokovnjakom . Zdi pa se mi tudi njno, da imajo izkušnje, veliko znanja in zavzetosti.
Zaradi žlahte je pa moje mnenje takole:
To so ljudje, ki so LENI. Ne ljubi se jim širiti zavest, ne ljubi se jim razvijati, ne razmišljati, niti se soočati. Preprosto raje naredijo žur, da ne opazijo koliko bolečine se skriva v vsakem od vas v žlahti. Nimajo empatije  pa tudi bilka preživetja jim je misel da dokler se "zabavajo", potem PA RES NI TAKO HUDO.
Meni so takšna početja res gnusna, zato resnično držim s teboj. Bodi odločna!!!

[She_]

Zakaj mi to dela in česa ne razume? Kako lahko to naredi? Kako ji lahko žlahta pomeni več kot jaz? Da jih podpira s tem, ko se bo udeležila? Ker oni se očitno tudi ne zavedajo kaj pomeni spolno nadlegovanje mladoletnikov...Pa za njih mi dol visi, samo prosim, ne vem kaj naj naredim z občutki do mame...na trenutke jo sovražim, ker res ne razumem...
Malo sem se razpisala, se opravičujem. Hvala komurkoli že, da imam moža, ki se strinja z mano, da nisem samo jaz, ki imam hud problem, ampak ga ima tudi moja mami. Vsaj po najini presoji. Zato vas naprošam, da mi razkrijete še vi kaj si mislite o tem. Hvala.

Z možem imata hvala bogu pravo mnenje o stvari.
Tudi sama ne morem razumet, kako lahko tvoja mama in sorodstvo tako ravnajo.
Absolutno ne bi smeli. Morali bi stopiti na tvojo stran in te podpreti, zaščititi. O tem ni dvoma.

Kaj z občutki ? Nevem. Imaš vso pravico, da jo sovražiš, če tako čutiš. (Čeprav imam občutek, da si tega ne želiš oz. da sovraštvo ni edino prisotno čustvo). Ne poslušaj ljudi, ki ali če ti mogoče očitajo, da je pa to tvoja mama in tvoje sorodstvo in jo moraš zato imeti rada. Tudi če jo imaš, pa vseeno to ne pomeni, da je to, kar dela v redu. Ker ni.

Če te ta vaša srečanja preveč obremenjujejo, še posebej, ker je na njih vabljen stric (in spet, ni mi jasno, kako ga lahko povabijo ?!), imaš ali možnost, da greš enkrat na to vaše druženje in se še enkrat soočiš z njimi in jasno in glasno poveš kaj in kako (plus, še mož zraven).
Druga opcija je, da jih v mislih (začasno) zbrišeš iz svojega življenja in mogoče zraven najdeš kakšen drug ventil, da to vržeš ven (nevem, pogovor s kom, ki te razume, kakšna zunanja pomoč, hobij...).

Žal mi je, da se ti je to zgodilo & drži se.

[ljubica]

Še tole bi rada dodala..........ni moj namen obsojati in klevetati čez tvoje sorodnike. V mislih sem imela vse njim podobno živeče ljudi, ki pa jih na svetu ni malo. Tudi v mojem sorodstvu so taki ljudje.
Ko sem bila stara toliko kot ti, so nam new age gibanja veselo razlagala, kako vseobsegajoča je moč odpuščanja.
Ko sem dojela, da to povzroča veliko bolečino in da te new age gibanja povzročajo s svojimi načeli le to, da se še bolj zatekamo k njim, sem odnehala.
Najprej sovraži. Izpljuni. Ne se matrat z odpuščanjem. Izrazi jezo na vse grlo. Z vsem svojim bitjem. Tudi občutke krivde izpluvaj.

[Arwen]

nekako tako, ja

Glede žlahte imaš pa naravnost učbeniško zasedbo: ljudi taka zgodba tako prtrese, da kljub dejstvu, da največkrat celo verjamejo, iz nekega strahu  ('kaj bodo pa govorili o NAS') vse skupaj potlačijo in otroka s tem še enkrat izdajo. Škoda.

drugače pa - jaz sem zaradi manj težkih zadev prekinila stike z materjo in očetom...

[Ribica]

Tudi jaz tvoje mame ne razumem, da tako ravna. Jaz zase vem, da bi svoji hčeri zaščitila (vsaj postfestum) tako, da bi stike s tako osebo prekinila. Kar se pa ostale žlahte tiče,  pa, saj veš - žlahta, raztgana plahta. Že stari ljudje so očitno vedeli, da je nastal tak pregovor.  Z njimi se ne obremenjuj, mami pa povej, da pričakuješ, da stoji na tvoji strani.
Poiskati pomoč strokovnjaka ni izraz nemoči, prav nasprotno. Lažje ti bo in prebolela boš lahko. Zato poskusi preko teh predsodkov in poišči strokovnjaka.

Ribica

[sonjaP]

Moj pogled:
1)   to je za večino ljudi preveč huda stvar da bi se z njo zmogli ukvarjat. Le redki starši zmorejo bolečino svojega otroka. Zato se tej bolečini kolikor časa se pač da izogibajo. Enostavno klic na pomoč preslišijo ker se jim niti sanja ne kako bi lahko bolečino lajšali ali celo odvzeli. Pretrgati stike s Pošastjo pomeni priznati sebi in drugim da je nekaj zelo narobe in ko je nekaj narobe je to treba postaviti v red. Tega pa ne zmore. Zato je dosti lažje in tudi vse kar zmore očitno da sproti pozablja da je eden od sorodnikov povzročil grozotne bolečine tebi. Koliko grozotne pa ne ve nihče od tistih ki jih ni sprobal.
2)   Čimprej si poišči strokovno pomoč. Očitno te čaka vse življenje da bodo ob travmatičnih trenutkih prišle te grozote z vso bolečino na dan . Kot ob smrti očeta.
3)   Odrasla si. Mati ti ni več dolžna pomagati. Edino sama sebi si to dolžna in edino ti lahko kaj storiš da ti bodo te grozote izzvenele.

Srečno

[Sinuska]

Najprej sovraži. Izpljuni. Ne se matrat z odpuščanjem. Izrazi jezo na vse grlo. Z vsem svojim bitjem. Tudi občutke krivde izpluvaj.

 

[vesnav]

Groza....

Prekini s sorodniki.

Še enkrat se pogovori z mamo. Iskreno, predvsem pa ji jasno in pristno izrazi svoja čustva do tega bumbarja... Ne z obsojanjem nje, ampak z vero, da bo razumela. In od njene reakcije je odvisno, kako naprej z njo... če ne bo na tvoji strani, se umakni. Bo že stopila v stik s tabo.
Da boš šla potem čez različne faze čustvovanja, je normalno. Ne boj se jih.

Hvala Bogu za moža...

No, naj ti povem, da so ljudje pa žlahta pa kolektivi, hm.. tle gre za masovno psihozo, jaz temu pravim.. Lahko se vse ve, pa se s tem kar živi, ker najlažje je nič vedeti, ne odreagirati, nič spucati.. Mene je sesul moj učitelj slovenščine na šoli, ko me je nekaj tipal pri 13-ih... V takem šoku sem bila, da ne morem niti opisati.. Potem sem bila najbolj nevzgojena, ker sem mu med poukom odgovarjala.. Kako le?! In kmalu izvedela, da je to njegova priljubljena praksa že vrsto let, tudi za menoj... In seveda so vsi vedeli, vrli pedagogi, za kazen, hja, so ga čez dve leti nagradili z mestom ravnatelja.. Potem sem prišla k njemu celo na prakso pri 15-ih.. In ko me je nekaj hotel grabit od zadaj, sem ga focnila, ampak premalo.
Danes mi je žal, da ga nisem močneje, predvsem pa mi je žal, da nisem naredila revolucijo. Ker temu je treba narediti konec. Jasno in glasno. Tu ni opravičila.

Kdo se bo tebi opravičil?
Morali bi se ti vsi.

Meni pa je žal, da si to izkusila...

[Coraline]

Jaz sem tudi svoji povedala, pa ne glede na vse, se z osebo katera me je nedolgo nazaj prizadela, se vedno dobiva in ji tudi pusti v hiso. Pa ravno vceraj sem ji povedala, skusala dopovedat in upala sem, da si bo premislila, da bo spregledala dolocene stvari.. pa jih ni.. Me nikoli ne uposteva, in na koncu bo rekla da bi naredila vse da mi pomaga.

Sej sem sama kriva da sem vedno vztrajala in upala da bom kaj dosegla. Skoda zivcev in zdravlja. Zal mi je da nisem imela ze prej nekoga da mi odpre oci. Vsi so me vedno sami zatirali, da bi obvarovali sebe, kajti najtezjeje sprejeti lastno krivdo in se soocit s posledicami. A edino tako lahko gres brezskrbno naprej. Ocitno nobenemu to ni bilo v interesu.

[tinkibinki16]

Mislim, to je grozno. Ti kar stopaj naprej po lastni poti. Jaz tvoje mame ne razumem, in to mislim RESNO. Tudi jaz mam otroke, pa če bi se jim kaj podobnega zgodilo, kar upam da ne, bi se mi res odtrgalo. Ne vem kaj bi storila v tistem momentu, ampak zdaj lahko rečem, da tega strica ne bi pustila pri miru. NI šans!!!Tudi jaz sem že bila nadlegovana (kao v "lažji obliki" - nikoli posiljena) in sicer ne od sorodnikov ampak od 2 starejših fantov. Imela sem tam okrog 8-10 let. To sem seveda potlačila in sem se spomnila nazaj pri 20ih. Grozno, kot da bi to doživela takrat. Takrat sem tudi doživela prvi napad tesnobe.

Tvoja zgodba je pa res kruta. Ne vem, če je najbolje da prekineš stik z materjo, da si ne boš tega kdaj očitala. Če se le da, bi se raje poskušala pomenit z njo glede tega in ji skušala predstavit svojo zgodbo, tako, da bi resnično doživela tebe. Res ne vem, ampak starši si ponavadi otrokovo grozo vzamemo za svojo pa jo spotenciramo, da bi raje to mi doživeli kot oni. Vsaj jaz mislim tako.

Želim ti srečno in zmagaj!Zmoreš!