Preveč vsega, da bi spadalo pod eno samo temo...

[lullaby]

   Pozdravček!


...
...

    ...ja no. Sploh ne vem kje začeti...in kako...le vem, da se mora vse skupaj nehati... Zanima me kako naj se "rešim" nastale situacije. Sem 1. letnik faxa: prvo leto in pavziram...največji problem pa je, da ne morem narediti ničesar več oz. z zelo zelo velikim naporom; za določene stvari porabim mnogo več kot drugi... Blazno težko se učim. Poleg tega mislim, da imam bulimijo (čeprav ne vem no...). Najhuje pri vsem je, da se je vse skupaj začelo od 2.letnika naprej (gimnazije),kp sem se zaprla sem se vase;od takrat dobesedno sovražim družbo (težko grem sploh do trgovine); tudi vrstnike, ne prenesem človeških stikov. Stara sem 21 in nikoli nisem imela fanta niti za prijatelja... Osebno se mi zdi vse skupaj "normalno"; pač sem "zavrta" ali kakorkoli že, samo zdaj nekako vidim, da dejansko ne gre več naprej... Zjutraj težko vstanem; ležim v postelji in hočem vstati a ne morem.  Za dva izpita, ki sem jih na faxu naredila, sem porabila ooooooooooooooooogromno volje in časa. Družinski člani se ne brigajo dosti, večinoma tarnajo in pravijo, da sem lena, jaz pa počasi umiram in oni to ignorirajo. Že od samega otroštva me obravnavajo kot odraslo osebo; vedno sem morala paziti mlajša bratca, poredko so me pustili iti kam z družbo on mi vcepili "strah pred sovrstniki, ki te lahko pokvarijo". Ker izhajam iz premožnejše družine, sem, tudi kot otrok, imela veliko stvari...in sem se mnogokrat počutila kot "out-sider"...tudi drugi me niso znali sprejeti in vedno z menoj delali v rokavicah...
     Sploh ne čutim nikakršne želje po kakršnih-koli socialnih kontaktih. Od časa do časa me napade želja po socialni interakciji in potem se odločim, da moram nekaj storiti, a me to hitro mine. Ne vem, če gre za depresijo, pomanjkanje česarkoli že, hormonsko neravnovesje...vem le, da to traja 6 let in, ko se spomnim kako sem se počutila prej me spreleti, da je nekaj hudo narobe...
    Danes enostavno ne znam živeti...hočem končati fax in normalno zaživeti a nikakor ne gre...vsak izhod iz stanovanja mi predstavlja napor...ko pridem nazaj sem izžeta, uničena in čisto brez volje. Tudi pod "normalno" življenje si predstavljam goro denarja, ki mi bo omogočila odmaknjeno življenje v samoti...precej patetično, vem. Zato sem tudi izbrala fax (ni ekonomija, ne), ki mi bo omogočil "dober zaslužek", čeprav mi (osebno) denar nič ne pomeni. Poleg tega znam biti v družbi agresivna, komolčarska in ko hočem kaj doseči grem čez trupla. Dosežem vse in še več in ljudje se me bojijo... vendar sem ugotovila, da se tudi to obrne proti meni, ker hitro izgubim zanimanje za osvojeno.
    Ne razumem tudi mojega "problema"; (kot mi je pred kratkim nekdo to povedal)...z moškimi. Ker delujem zelo resno in "odgovorno" so  "skušali navezati z menoj, stik" že moji profesorji in tudi že zelo postavni in čisto spodobni tipčki...in jaz jih zmeraj na zelo grd in grob način zavrnem in jih mnogokrat vidim kot potencialne tekmece v "poklicni poti" in (čeprav sem lepo dekle) skušam prikriti "lepoto" (ne nisem samovšečna, imela sem ponudbe za manekenstvo) na način, da: zredila sem se zanalašč in ko hočem shujšati ne gre, ker nočem, da bi "dajala napačne znake", ki bi pritegnili "še več občinstva"- ja bolno!!...in vem, zblojeno. Drugače sploh ne čutim potrebe po spolnosti, se ne dojemam kot "sexualno bitje"; ja zdaj ko sem napisala se mi zdi wtf!? ampak čisto tako se počutim, ja... Kot, da je center mojega vesolja le fax, denar in osvojitev česarkoli že...osame?

Če ima kdo čas, da bere to patetiko in sploh voljo, da karkoli odpiše, odgovori ali svetuje, bom zelo vesela. Prvič, da sem sploh lahko napisala...resnico...ki pa se meni ne zdi grozna, če ne bi pred kratkim dobila OBJEKTIVNO mnenje "uravnovešene", torej "normalne" osebe...ne od psihiatra...

[slaya]

dobrodošla lullaby

če se ti to vleče že 6 let vse kaže da so znaki depresije.. dobro da si to priznaš in počasi začneš delat na sebi, nič še nisi izgubila vse se lahko še nadoknadi, sam malo volje. v takih primerih bi bilo dobro piskati kako strokovno pomoč. kaj in kje ti bodo tle na forumu še razložili.. kar si danes napisala je že veliko..



slaya

[marika]

pozdravljena lullaby!

ko berem tvoje pisanje, mi enostavno ne gre skupaj. Kako je lahko nekdo pavzer v prvem letniku in po drugi strani komolčar, ki gre za svoje cilje preko trupel. Tak človek bi tudi prvi letnik faksa naredil v enem samem šubu, če razumeš kaj mislim. Praviš, da so te doma vedno obravnavali kot odraslo osebo, da si morala paziti mlajša bratca ter da ste bili dobro situirani. Tudi to ni preveč logično, saj bi v takšnem primeru za mlajša bratca najbrž najeli kakšno varuško in ne bi obremenjevali tebe. Želiš si goro denarja, pa doma ga imate dosti.

Najprej boš morala jasno definirati svoje resnične probleme, nato bo mogoče poiskati odgovore.
Nikakor te ne bi rada kritizirala ali te spravila v slabo voljo, prijatelji so največje bogastvo (vsaj zame osebno) in tvoje umikanje v samoto ni dobro, saj si še mlada in je še vse pred teboj. Svetujem ti, da si za začetek poiščeš kakšnega terapevta, ki ti bo pomagal bolje oceniti situacijo v kateri si se znašla.

Želim ti vse dobro,

marika

[lullaby]

Zanimivo kako te lahko določeni ljudje razumejo in drugi ne... Verjetno (za nekoga), ki ne pozna situacije se zdi vse malo bizarno; če ne živiš v takem svetu kot ga poznajo drugi.
Res iz srca hvala slayi. Ti marinka pa ne dojemaš najbolje ane...no evo takoj obrambni sistem. Varuške nismo rabil, ker sem bila vedno tu jaz; deklič, ki jo bomo "zaposlili", da si nebi karkoli omislila sama... Ljudje me nikoli niso najbolje razumeli niti me niso skušali...niti dejansko niso mogli. Z "goro denarja" je tako, da je denar v mojem življenju vedno predstavljal le problem...danes pa v tem vidim izhod; odmik od vsega. Denar pa ni moj. Če me razumeš. Ni moj dokler ni moj...
Praviš, da sem mlada...počutim se kot, da imam 50. Vsaj. Sploh mi ni do ničesar. Nobenega zanimanja. Samo odmik...vsak dan se ta občutek samo stopnjuje in me hromi; težko delam karkoli. In tako že 6 let.
Pa ne gre za (do zdaj je bilo predstavljeno tako) tarnanje razvajene smrklje...družba se mi gabi, kakršnakoli  interakcija...z mojo najboljšo prijateljico(s katero sva bili skupaj na potovanjih in se poznava od sedmega leta) ne morem videti, se pogovarjati z njo, pa živi en vhod stran od mene...
Kar se tiče komolčarstva ipd....težko se učim, zelo težko. Ne prenesem folka na predavanjih, gruče, množice...Vse me duši...
Druga stvar pa so pretekli dogodki, ja, ki pa so...kar so. Mogoče je pa zdaj prišel čas "procesiranja" vsega. Ne vem.

Hvala še enkrat slaya; čudno, da ti ne zahtevaš nobenih pojasnil.

[Lost]

Zanimivo kako te lahko določeni ljudje razumejo in drugi ne... Verjetno (za nekoga), ki ne pozna situacije se zdi vse malo bizarno; če ne živiš v takem svetu kot ga poznajo drugi.

Mislim da bi to morala predvsem vprasati sebe. Ker si dobila malo bolj kriticen odgovor takoj v jok
in na drevo pa vse igrace s sabo. Rad bi te samo opozoril da na tem forumu lepa beseda vedno
lepo mesto najde...in ce bos odreagirala na taksnen nacin kot si na Marikin odgovor bos dobila nazaj
to kar daš.

[lunalaura]

Pozdravljena Lullaby!
Ves jaz nisem dolgo na tem forumu ampak vseeno bi ti rada povedala da sem se tudi jaz podobno pocutila kot ti.Pri meni se je dogajalo da sem bila na tleh, brez volje kake tri mesece potem pa sem bila tri mesece ful uredu nic me ni motilo.Ves najdla sem si hobi ki me zelo veseli.To so bile preprosto roze.Ker mi je slo vse tako na zivce sem pogledala rozice .....No uglavnem hocem ti povedati da te razumem in ti cestitam da si napisala toliko kot si in da ti je ratalo prvic napisati resnico.Ves verjetno se ze bolje pocutis ko pa si bos poiskala se kaksno pomoc bo pa se bolje.Objemcek od Lunalaure

[She_]

hecno je, če bereš nekoga in se ti zdi, kot da bi bral samega sebe 

mogoče ne (samo)zaradi zgodbe, ampak izražanja, stila pisanja.. evo tole

no evo takoj obrambni sistem.

in tole..

Denar pa ni moj. Če me razumeš. Ni moj dokler ni moj...

.. isto kot pišem jaz, ko sem v efektu 

strinjam se s slayo. lahko bi bila depresija, lahko bi se je lotila sama, brez tablet in psihiatra.

glede moških: bi rekla, da se bojiš intimnosti (fizične ALI psihične).. da se bojiš razočaranja. mislim, da je tole tvoje "nočem shujšati, da ne bi pritegnila še več občinstva" in "mnogokrat jih vidim kot potencialne tekmece" samo izgovor.. postaneš jim všeč, potem se ustrašiš in narediš vse, da se lahko umakneš, skriješ. meni se starostne razlike nikoli ne zdijo problem, razen, če ne postanejo sebi namen. pazi se tega, če si všeč/ali so tebi všeč samo ali večinoma starejši moški (opozarjam iz lastnih izkušenj) še enkrat, ne zaradi starosti, ampak zaradi principa, da ti v njih iščeš varnost, potditev, oni pa v tebi prepoznajo dekle, ki jo lahko zaščitijo. če ne drugega, ti bojo pobrali ogromno energije pa se niti zavedala ne boš.

glede tvojih želja: se mi zdi, da jih prikrivaš.. končat fax, imet denar.. to niso tvoje prave želje. sicer ne bi tega napisala na tale forum. predvidevam, da se jih bojiš še sama sebi priznat. si se kdaj vprašala, kaj je tisto kar te veseli ? si najdla kaj, v čemer uživaš, pri čemer se ti ni treba bat kdo si, kaj si in kaj si drugi mislijo o tebi ? če te fax ne veseli, si zapolni življenje z nečim, v čemer boš uživala. in fax bo stekel sam od sebe.

socialni kontakti : to prinese depresija (oz. podobna "stanja"), ki ne izraža tvojih pravih želja. če se boriš proti depresiji, utrujenosti, čemurkoli, VEDNO moraš delati tudi v smeri družabnosti, ker to za psiho neverjetno pomaga. preizkušeno.
aja, glede trgovine, pa razumem.. sama rabim celo večnost, preden se spravim v shopping, pa še takrat imam občutek, da me vsi čudno gledajo .. neizpeta zgodba
ampak je treba it. nujno je treba poklicat kolege in it z njimi na kavo, pa če se ti zdi še tako bedno.

fax: ti kaže, da je nekaj narobe, da ne zmoreš več. daj, postavi ga nižje mesto, postavi na prvo sebe in svoje življenje (aktivnosti, zadovoljstvo, druženje, smeh).. drugače se boš vedno potrjevala skozi šolo, potem službo in si omogočala, da se lahko skrivaš za tem in da ti ni treba aktivno nastopati v lastnem življenju.

še enkrat (in še stokrat:) fax, denar in osama niso tvoje vrednote. so samo stvari, katerih se oklepaš, ker si ne upaš prepoznati/realizirati pravih potreb in želja. zato ti vse troje ne predstavlja veselja in ne vidiš smisla v tem. ko boš delala v obratni smeri (najprej ti) potem bo vse ostalo steklo samo od sebe.

aha, še par stvari -

Poleg tega mislim, da imam bulimijo (čeprav ne vem no...)

zakaj misliš, da jo imaš (oz.nimaš) ?

ki pa se meni ne zdi grozna, če ne bi pred kratkim dobila OBJEKTIVNO mnenje "uravnovešene", torej "normalne" osebe...ne od psihiatra..

mnenje od koga ?

Družinski člani se ne brigajo dosti, večinoma tarnajo in pravijo, da sem lena, jaz pa počasi umiram in oni to ignorirajo.

nisi nikoli pomislila, kako velike posledice ima lahko nezanimanje tvoje družine zate, pomanjkanje ljubezni, varnosti.. in da si boš to mogla nadomestit sama ?

[lullaby]

1.bulimijo: vsakič kadar sem pod stresom nimam nadzora nad hrano in...
2.mnenje od čisto 3 osebe, izven kroga prijateljev, družine
3.Ja sm pomislila...(med drugim...) enkrat sem se nekaj z mamo pogovarjala in sem (nenadzorovano) bruhnila v tak jok, da se nisem mogla ustavit in sem šla ven iz sobe, ko sem prišla nazaj se spet nisem mogla umiriti, ona je pa rekla, da sva danes očitno obe malo žalostne in mi je potem rekla, da naj se ne oklepam "žalosti, ker me to samo hromi in naj se ne izmaknem nadzoru"...

Ne po moje sem malo "zabluzila" zdaj in rabim malo časa, da pridem k sebi...nič drugega...skrbi me "le", da (trenutno) ne morem funkcionirati sploh... ...ampak bo bolje, samo še nikoli mi ni bilo tako...

[samajka]

SEVEDA BO BOLJE, ampak - ko boš začela delati na tem. Velik korak je že, da se stvari, problemov zavedaš, zdaj pa glavo gor in na delo, punčka. 

Morda je prvi korak ta, da si najdeš osebo, morda tudi virtualno, ki te bo razvedrila, s katero se boš srečevala in smejala. Radost in preusmeritev misli ti da nov zagon, takrat boš začela stopicati po lojtrci gor...

Ni tako zelo težko spoznati osebo, ki bi te razumela in s teboj delila občutke. Skoči v klepetalnico, piši ali odgovarjaj na forumu samo - poišči nekoga. Morda je to lahko tudi psihiater...

In ne pozabi, vsi, ki ti odpišemo, se vidimo v tvoji zgodbi in izhajamo iz lastnih izkušenj torej, nam je na ta način uspelo! Srečno, naj bo tvoje življenje od zdaj naprej le pravljica!

Samajka

[lullaby]

No hvala vam za odgovore, pač ste dbest. Vsi ste naravnost fletni ampak moram priznati, da MadameBovary "obvlada sceno". Hvala hvala. In hvala. 

llby

[She_]

No hvala vam za odgovore, pač ste dbest. Vsi ste naravnost fletni ampak moram priznati, da MadameBovary "obvlada sceno". Hvala hvala. In hvala. 

llby

in hvala še tebi od mene 
drži se.. če se ti zamajejo tla, pa saj veš, da smo tukaj zate

[Starlight]

glede tvojih želja: se mi zdi, da jih prikrivaš.. končat fax, imet denar.. to niso tvoje prave želje. sicer ne bi tega napisala na tale forum. predvidevam, da se jih bojiš še sama sebi priznat. si se kdaj vprašala, kaj je tisto kar te veseli ? si najdla kaj, v čemer uživaš, pri čemer se ti ni treba bat kdo si, kaj si in kaj si drugi mislijo o tebi ? če te fax ne veseli, si zapolni življenje z nečim, v čemer boš uživala. in fax bo stekel sam od sebe.

fax: ti kaže, da je nekaj narobe, da ne zmoreš več. daj, postavi ga nižje mesto, postavi na prvo sebe in svoje življenje (aktivnosti, zadovoljstvo, druženje, smeh).. drugače se boš vedno potrjevala skozi šolo, potem službo in si omogočala, da se lahko skrivaš za tem in da ti ni treba aktivno nastopati v lastnem življenju.

še enkrat (in še stokrat:) fax, denar in osama niso tvoje vrednote. so samo stvari, katerih se oklepaš, ker si ne upaš prepoznati/realizirati pravih potreb in želja. zato ti vse troje ne predstavlja veselja in ne vidiš smisla v tem. ko boš delala v obratni smeri (najprej ti) potem bo vse ostalo steklo samo od sebe.

se popolnoma strinjam z MadamBovary,...
dokler casa te bodo druge stvari dol tiscale ne bos mogla studirat in delat in biti polna energije,...najprej zacni delati na sebi,..da se bos sposobna smejati, veseliti, uzivati trenutke pa naj bodo se tako majhni,...  zacni se ukvarjati s stvarmi ki so te nekoc veselile, najdi si nov hobi, pojdi tect, plavat, v naravo,.. karkoli kar te bo sprostilo in te napolnilo z energijo,...
potem ko bo pa ta zadeva "utecena" bos pa imela dovolj energije za faks in posledicno za sluzbo in denar,.. dokler pa se bos izogibala vsaki situaciji se pa stvar ne bo kaj prida spremenila,...

pravis da sovrazis najboljso prijateljico?,..poisci si druzbo ki ti odgovarja, kjer si lahko taka kot si,... ne vztrajaj nekje kjer se ne pocutis dobro,...in ne zapiraj se vase!!!,..da ne bos ostala sama brez prijateljev in podpore,...

lp

[Ribica]

Sama sem veliko starejša od teme, saj imam že hčerke tvojih let. Vendar sem ob branju tvojega pisanja začutila globoko sočutje. na toliko mestih naleteti na zid, pa kamorkoli se obrneš, to mora biti resnično težko. Dejstvo, da si začutila, da je nekaj res narobe in da tako ne moreš več, pa ti tudi mora nekaj povedati -  bližaš se spodnji meji. Kje resnično je, pa ne moreš vedeti. Včasih traja od prvega zavedanja do resničnega dna še kar nekja časa - beri trpljenja, ki je vedno hujše. Ni ti treba čakati, da dospeš tja dol, ker je vzpenjanje nazaj zelo težko.... S tem imamo vsi na tem forumu bogate izkušnje. Zato si poišči tepavtsko pomoč, glede na to, da denar ni nek poseben problem, lahko to storiš takoj in izbiraš med boljšimi (ki so žal tudi dražji). Ne imej predsodkov do tega, saj vendar gre zate in za tvoje življenje. In če bo rezultat terapije spoznnaje, da si želiš vse življenje preživeti v osami in će boš res tako čutila in boš pomirjena sama s seboj - tudi prav. Boš vsaj vedela, pri čem si. Čeprav jaz dvomim v to. Ljudje smo vendarle čredne živali in vsak odmik od tega ima neke razloge. Ko jih boš poiskala, poimenovala in razčistila, bo veliko sedanjih občutkov odpadlo kot nepotrebni balast. In zasijala boš resnična TI. Zadovoljna. saj to nam je pravzaprav cilj, ali ne?

Ribica

[lullaby]

Ja spet vidim, da dobre dušce pišejo in moram malo še razložiti, da bo vse skupaj jasnejše...čeprav je še mnogo tega. To s terapijo in to kar praviš Ribica ne vem kako bi se to izšlo, ker vse izhaja iz same vzgoje...zato se tudi tako "far off" "normalne" družbe...
Kot otrok sem odraščala čisto v drugačnem svetu: veliko sem potovala (včasih bila tudi v treh državah v enem samem dnevu) in imela neopisljivo "dostopnost do vsega". Ne bi rekla, da sem bila razvajena ali karkoli samo nekako...kako naj razložim...sem bila "trofeja staršev"; mame vsaj. Ta me je vsak dan do popolnosti "spedenala", da sem izgledala kot, da prihajam iz ne vem kje. Bila sem čisto brez lastnega glasu in osebnosti...samo njena percepcija otroštva, ki si ga je zamislila zame... Všeč ji je bilo, ko je lahko paradirala z mano okoli a mi hkrati ni pustila lastnega glasu; življenja. Kot sem že povedala, sem bila "okupirana" z vzgojo mlajših bratcev-takrat in sem delala vse zanju; nisem smela iti ven, če ona2 nista bila z mano in bila sem njuna "baybysiter 24/na dan". Vse skupaj je bilo s-kompenzirano s tem, da sem dobivala drage obleke..vse kar sem hotela, ampak hkrati bila čisto prazna in se že od ne vem-kdaj odmikala stran od ljudi ker sem res bila tako prekleto drugačna. In naivna. Ne vem. Vse (moje povedano) skupaj mi zveni kot (za nekoga ki je bil dejansko brez kruha) kot patetično samo- pomilovanje....ne vem
Problem je nastal, ko sem bila v gim, ko sta se starša ločila in je denar naenkrat izpuhtel in je real-life vstopil. Takrat so se moje ocene 3 spremenile v petice in med poletjem sem delala, da bi lahko sploh plačali sprotne obveznosti. Oče se je odselil v Nemčijo, kjer ima podjetje...ga skoraj ne vidim. Vsa vloga očeta; oz. "odgovorne osebe" je padla name. Mama je zahtevala, da delam in mi jemala ves denar a meni je bilo v redu, da lahko vsaj pomagam ampak je bila to jama brez dna. Potem so bile še epizode "življenja skoraj na cesti", ker je bila potrebna izselitev iz stanovanja in taki šoki...
V glavnem sem svoja najstniška leta delala (poleg šole) in upala, da saj bo zdaj zdaj konec samo še ta ovinek...ampak je bilo vse huje. Danes mineva prib. leto dni od kar sem bila prisiljena vzeti t.i. "študentsko posojilo" (1000 e) na svoje ime, ki pa se (kljub obljubam) ni odplačalo, razen začetniških 2 obrokov...tako, da resno 0 ne morem. V odg. pa dobim; da je ja to za "skupni blagor". Počutim se kot suženj in hkrati tako nemočno, popolnima brez nadzora, da bi najraje končala vse skupaj...
Vmes so bile še hujše zadeve o katerih nebi... Ampak, ko danes pogledam nazaj se sprašujem kako, da sploh še SEM in kako, da sem sploh lahko speljala vse skupaj. Vsota vsega je današnji FULL STOP, ampak odkar tukaj govorim mi je nepopisno boljše in se počutim kot, da obstajam in nisem le...sredstvo.

-zelo občutljiva
llby

[Ribica]

No, poglej, že pisanje tukaj in naši odzivi, kakršnikoli so že, ti pomagajo, da se počutiš boljše. terapija je namenjena prav temu, da sčisti nesnago, ki se je v nas nabrala skozi otroštvo, zaradi napačnih vzgojnih prijemov staršev in drugih... vse tisto, o čemer (še) ne moreš pisati tukaj.... Verjemi, da to ni prazno nakladanje, govorim ti iz lastnih izkušenj. Je pa to trdo delo in lahko kar dolgo traja. Toda poglej, vse življenje je še pred teboj in splača se ti vložiti trud in čas.... Predvsem pa - dolžna si poskrbeti le zase - v materilanem in vseh ostalih pogledih. mama je tista, ki mora materilano poskrbeti za družino. Tudi oče seveda. Ne pa ti. ne dovoli si, da ti nalagajo odgovornosti, ki niso tvoje. Še en razlog za terapijo - zakaj si to dovoliš - terapevt ti bo pomagal najti odgovor. Ker to je načeloma zelo slaba popotnica za življenje, ljudje hitro pogruntajo, kdo ima takšne "hibe" in mu naložijo še svoje. Verjemi, da nekoč ne gre več in se pod težo človek zlomi. Spet ti govorim iz lastnih izkušenj, ne kar nekaj v tri dni.
Drži se!
Ribica

[Arwen]

.... Vse (moje povedano) skupaj mi zveni kot (za nekoga ki je bil dejansko brez kruha) kot patetično samo- pomilovanje...

nak, lullaby, daleč od tega, da bi bilo to samopomilovanje, ampak žal težko otroštvo.... nisem zasledila, da si si poiskala strokovno pomoč? mogoče bi bilo to dobro storiti...

objem
arwen

[lullaby]

Vem, da mi bi bilo bolje, če bi me samo pri miru pustili, če mi že živet' ne pustijo. Kar se pa tiče terapije. Saj ne pomaga celiti "rano" po kateri ti ponovno nekdo zareže... Eno je, če nisi sposoben-a nadaljevati življenja, drugo je, če ti drugi ne pustijo...in mislim, da se ravno to dogaja. Kot, da bi hotela (mama), da postanem kot ona; zagrenjena in sama. Čisto tako. In ne morem iz tega dokler nimam lastne...avtonomije. Ki pa jo dobim samo s končanim faxom. To me še EDINO gor drži in čeprav si preberem eno in isto stran v učbeniku 6krat in šele 7mič lahko dojamem kaj sporoča, mi je boljše. Iz dneva v dan. Zanimivo je samo, ko se učim, me vedno zmoti in mi nalaga druga "opravila"; trgovina, posode, posesat stanovanje...je pa tudi začela dobivat "izpade" in kričat kot nora. Yessssss ! Mi je kr odklenila vrata in mi rekla, da grem vn... Prej bi se začela jokat in se tresla naslednje pol ure, zdaj pa sem se ji smejala in ji rekla, da me sploh ni strah in da ne grem vn. Pol sm ji pa rekla, da je ful žalostna. Kr dali ste mi moč tuki na portalu. Prej sm mislila, da sem 0vredna in da so vsi drugi boljši od mene (ker mi to vedno govori; "kaj misliš, da bi se ti znajdla v pravi družbi?" in take...). Najbolj srečna sem, ko gre delat in je tak mir; ne bojim se, da bo vrata odprla s tako ihto vsakič, ko vstopi ali pa, da bo vzdihovala in ustvarjala napetost iz katere sledi potem kričanje in ... druge stvari. Kaj bi dala za eno mejhno stanovanje...stran od vsega...enga dneva, ko končam fax. Komi čakam. Hvala vam za podporo. Nikoli in nihče mi ni še toliko pomagal... 

llby 

[lullaby]

aja pa še to, zdej sem začela tud normalno jest...ja dobro no smešno...ampak že 6 let nisem normalno jedla, bodisi sem stradala (ali pa sploh ni bilo hrane) ali pa sem bila tako živčna, da sem 3-4 ne dan bruhala. Seveda sem bila čisto izčrpana ampak mi vsaj srce ni bilo 100/uro.

-tolk patetike za danes

llby 

[samajka]

Bravo, pravljica,

modre korake delaš, napreduj še naprej.... 

Samajka

[lullaby]

Ja hvala še enkrat. Vsem. Se izboljšuje, samo opažam, da sem 2, 3 dni ful vredu potem sem pa spet 2, 3 dni čist u nuli  ; še bolj kot ponavadi...a bi bilo smiselno si narediti nek urnik in se ga potem držati kot pijanec plota in ne-glede na počutje ga izvrševati?   

še enkrat hvala vsem

-llby=uspavanka