|
lullaby
gost
|
 |
« Odgovori #21 dne:: sobota, 05. julij 2008 ura: 21:17 » |
|
Ja svetovati je res težko, še posebej, če je stanje tako zaradi same situacije...
Sem mislila, da mi ne bo potrebno več pisati pa moram... Ko se učim za izpite, si ničesar ne zapomnim in opažam občutek "lebdenja", česar se bojim. Kot, da bi hotela zbežati...in ko se "vrnem" nazaj me zadane šok; začnem se tresti ipd. Resnično ne vem kaj naj naredim. Prijavit sem se šla na zavod za zaposlovanje ampak vem, da sem sposobna narediti fax samo, če ne bi bila taka situacija kot je. Vse je narobe. Prepisovat se nekam pa tudi ne bo najboljša rešitev,ker bo spet vse na novo; ljudje, snov, okolje... Ne vem, če naj grem na obalo (izola) in tako "ubežim" razmeram doma. Mama mi vsak dan zabičuje, da me bo ju3 vrgla na cesto, če ne bom začela prinašati denarja v hišo. Sploh jo ne zanima, da trpim; ko sem ji povedala, da mi čisto malo manjka, da končam vse skupaj me je še spodbujala. Pod takim pritiskom naj se učim. Že odkar delam (od 14. ega leta) dajem denar ona pa to zaničuje, češ, da je samoumevno. Res mi je hudo in mislim, da je zdaj res...konec. Borim se za vsako minuto.
Prosim za nasvet.
|
