Temnolaska
Novinec / novinka
 Odsotni
Prispevki: 50
|
 |
« Odgovori #23 dne:: ponedeljek, 04. oktober 2010 ura: 08:57 » |
|
Hej,
glede na to, da si napisala, da pišeš diplomo in da obenem iščeš sorodno dušo, se mi ne zdi nič kaj čudno, da si kdaj panična, živčna, se počutiš osamljeno ... ne vem sicer, kako je drugače, ampak meni se zdi to popolnoma normalno.
Tudi sama sem bila v tem obdobju pred dvema letoma, stara sem isto kot ti. Tudi meni se je mešalo, včasih od skrbi, strahov, včasih od dolgčasa, včasih, ker nisem vedela, kaj bi sama s sabo ob glupi službi, kjer sem preživela cele dneve. Potem sem začela ful športat, zaradi tega sem bila ful hepi in vsa navdušena, pol pa so se mi začele bolečine v prsih pojavljat, nato sem bila zaradi tega prestrašena, potem tudi panična in obupana. Diagnoza je bila potem tesnoba, čeprav se sama sploh nisem tesnobno počutila, to sem postala zaradi bolečin. Tako pač je pri nas, najlažje je rečt, da je nekdo tesnoben ali depresiven in mu dat tablete. No, jaz tablet nikoli nisem jedla. Sem pa odpravila vse stresne zadeve, tudi službo pustila in spet začela verjeti, da je lajf zakon in da je treba uživat vsako sekundo. Tudi ljudi okoli sebe sem oklestila, ker se mi ni dalo več druzit z zamorjenimi ljudmi, ki so prepričani, da ni vse v življenju mogoče in da je treba za vse garat. Torej ljudi, ki samo jamrajo. Tako imam danes dejansko samo dve prijateljici, pa še od teh ena dneve in noči dela. Ugotovila sem, da se tako veliko bolje počutim kot v druzbi zamorjencev.
Ful je pomembno, da imas v taksnem obdobju, ko ti gre vse na zivce, vcasih celo sama sebi, nekoga, ki te ima res rad za to, kar si!
Če si za športanje in si iz LJ, samo javi.
|
