DEPRESIJA IN ČUSTVA

[sončeko]

Pozdravljeni!
Nikjer ne najdem podobne teme, zato vas bom kar vprašala...

Namreč ponovno sem v depresiji.. V januarju sem prekinila z Ad-ji, in se mi je vse čez mesec dni ponovilo.. Tokrat v še hujši obliki.
Zanima me ali ste bili v depresiji čustveno hladni?
Moj partner je super, tudi ugaja mi, poskuša mi pomagati, vendar jaz sem tako hladna, prazna..
Zdravnica pravi, da je to posledica depresije.
Jaz se pa neskončno s tem zdaj obremenjujem... Da kaj je s čustvi, kaj se to dogaja...ali bo res vse prišlo na svoje?

Ali imate podobne izkušnje?
Lp

[She_]

Ko sem v depresiji, je pri meni otopelost, čustvena hladnost zelo pogosta.
Verjetno zato, ker se avtomatsko tako zaprem vase, da nisem sposobna nobenih čustev.

Pri meni stvari sčasoma minejo same od sebe, je pa res, da je včasih potrebno kar veliko časa za to.
Edina stvar, ki mi to pospeši in me prej vrne nazaj v normalo, je pogovor. Z osebo, ki zna poslušat.

In takrat, ko sem fejst otopela, mi ravno pogovor resnično ne paše, otepam se ga sto na uro
Ker imam občutek, da sploh nimam ničesar za povedat. Ker sem tako prazna, ne čutim niti sebe, kaj šele ljudi, od vseh čutim odtujenost.
Ampak šele, ko se pogovorim (ali se sama prisilim v to, ali me hvala bogu, ljudje sami pokličejo (zahvala tistim, ki to storijo!   )), vidim, kako zelo odleže.
Pa tudi če eno uro govorim zgolj to, da sem prazna in da nimam kaj za povedat... Pomaga!
 

[Lost]

http://www.nebojse.si/ForumArhiv/index.php/topic,5975.0.html

[sončeko]

Hvala za link! Nekaj malega sem prebrala, se bom kasneje malo več posvetila...

Prav čustvena otopelost, kot pravi She... Že tako sem hladna za cel svet..če bi zdaj kdo zraven mene umiral, bi mi bilo vseeno (grdo napisano, ma tako se počutim).

Najbolj od vsega kar ovira moje zdravljenje je nenehno spraševanje zakaj sem taka do njega, kam so šla vsa čustva, ali se bom lahko nazaj povezala z njim?! Jojjjj, groza!
Najraje bi kar šla, pustila prijatelje in njega, pa je zdravnica rekla, da naj počakam, da ne prinašam nobenih odločitev, da bom čez mesec, dva videla jasno sliko..Kar se pa tiče partnerskega odnosa, pravi, da pustim tako kot je pol leta....da bom šele potem vedla kako in kaj!
V vsem tem pa vem, da ga v dnu duše ljubim, zato se vseeno bojim, da ga ne izgubim!

Zaprla sem se vase, to premlevam dan in noč, s tem posledično z nobenim ne komuniciram, tavam v svojem svetu, ven se bojim iti....Jojjjjj

[Onix]

Živjo,

Ja ta čustvena otopelost je kr pogosta pri depresiji. Je pa res, da na vsakega drugače vpliva ta depresija. Jes naprimer pa ratam preveč čustven, ko sm depresiven... Ampak definitivno so čustva in depresija povezana. Tudi jas bi ti svetoval, da v stanju depresije ne sprejemaš nobenih odločitev, počakaj da se slika malo zjasni, in boš potem videla, pa probaj manj razmišljat o čustvih in se zamoti.

[scorpion]

Čustvena otopelost oz. čustveno mrtvilo = depresija..

Despresija JE čustveno mrtvilo...je bolezen čustvovanja...

Vse kar čutiš je napetost, tesnoba, trpiš..Če si v globlji depresiji..takrat ne moreš čutiti ničesar drugega..nobenih pravih čustev, ne pravega veselja, ne prave žalosti, ne prave jeze, ne prave želje, ne pravega navdušenja.si v stanju ne - čutenja...si notranje mrtev..

Ni tako zelo hudo biti žalosten..ker žalost je polno, globoko,ŽIVO čustvo in slej ko prej mine..ko se izteče..hudo je biti v depresiji..nič čutiti..le brezihodnost in obup...saj vsi to poznamo..

Ravno zaradi tega je depresija tako hudo trpljenje..in zdravljenje je, po mojem, neločljivo povezano s ponovnim aktiviranjem čustev....Tistih bolečih, ker zamrznitev le-teh onemogoča, da bi čutili..polno..

[Ribica]

Ja, točno tako je, kot piše Scorpijon in nikar se ne obremenjuj preveč.
Vse se povrne, verjemi.
Jaz sem bila čustveno mrtva in otopela kar nekaj let, pa sem se uspela izkopati iz tega, zaživeti in se celo zaljubiti (po štiridesetem!!!). Celo metuljčki v trebuhu in to.... Zato počakaj nekaj mesecev, kot ti pravi zdravnica.
Ribica

[scorpion]

Ribica..to je tolk lepo slišat..da so se ti vrnili metuljčki v trebuhu..celo po štiridestem

Najhujše se mi zdi ravno to..ko si v depresiji ne moreš čutiti, da ljudje čutijo nekaj do tebe..ne moreš čutiti, da te ima nekdo rad...Ne moreš se odzvati...

Lahko te obožujejo in ti ne moreš tega čutiti..to se mi zdi najbolj žalostno...

[sončeko]

Hvala vsem za mnenja in odgovore..lepo, da me vsaj nekdo razume..
Samo meni enostavno te misli ne grejo iz glave, da sem se ohladila, da sem mrtva...

Ko sva zmenjena se psihično pripravljam, da grem... kako grozno je to, ko mi reče, da me ljubi, da me spoštuje, da me razume, jaz pa kot, da bi padla z enega drugega planeta

In samo to premlevam, da kaj, če se to ne vrne nazaj itd., to me dodatno obremenjuje... Kajti vem, da ga ljubim, samo enostavno tega trenutno nekako ne morem čutiti.. Kot, da bi bila ujeta nekje..nekje v svojem telesu

Scorpion in Ribica in ostali..resnično upam, da se bo vse to vrnilo... Ko bi se le manj s tem ukvarjala kaj trenutno čutim in, ko bi lahko odmislila...
Lp

[scorpion]

Dobro si povedala:VEM, da ga ljubim, tega pa ne morem ČUTITI..

Tudi ni dovolj, da vemo, da smo ljubljeni, če tega ne čutimo..

Čustva se vedno vračajo..če ne drugače v obliki strahov in tesnobe..

[Arwen]

In samo to premlevam, da kaj, če se to ne vrne nazaj itd., to me dodatno obremenjuje... Kajti vem, da ga ljubim, samo enostavno tega trenutno nekako ne morem čutiti.. Kot, da bi bila ujeta nekje..nekje v svojem telesu

vem, da je težko, pa vseeno - poskušaj dati času čas... malce potrpljenja, pa bo, zagotovo 

[Ribica]

Zagotovo bo. Upam da jemlješ AD-je.
Primerjava z ujetostjo v lastnem telesu je zelo dobra, tudi jaz sem se počutila tako - ujeta v tem telesu, v tem življenju, na tem planetu, kot živi mrlič, kot zombi.....s tem, da meni ni nihče govoril da me ljubi in da me razume, pač pa kvečjemu, da mu grem na živce....
Poskusi se sprostiti in ne razmišljaj predaleč naprej kako in kaj. Le za nekaj dni ali le za naslednji dan. Naj ti bo cilj preživeti dan znosno.Piši dnevnik počutja, občutkov...čimveč v naravo na sprehode in če moreš, beri kaj spoščujočega. Če  še nisi brala, ti priporočam knjigo Leto dni v Provansi. Zelo zabavna knjiga, ki te "odnese" v drugam, še v Provanso si boš zaželela, boš videla!

Ribica

[scorpion]

Ja jaz sem imel isti občutek ujetosti..Doglo sem rabil, da sem spoznal, da gre za ujetost v svoja čustva..Ječa lastnih čustev..

Tudi ta občutek poznam..da sem padel s kozmosa na tole zemljo in ne vem točno kaj naj tukaj počnem..olajšanje je, da obsstaja veliko ljudi, ki imajo isti občutek..

Počasi se ta predsodek odpravlja, ker ljudje vedno bolj iskreno gvorijo o sebi..tale forum je v tem smislu pravi blogoslov...Vedno manj je t.i. "čudakov", ker smo čudaki v bistvu vsi..

[sončeko]

Jutro
Komaj sem vstala iz postelje...če me ne bi dvignili, bi cel dan poležavala...

Ko bi vsaj lahko odmislila vse te stvari, ki se mi dogajajo..tako pa mi res manjka potrpljenja, ker je iz dneva v dan isto..kot začaran krog....strah me je iti spat, ker vem, da bo spet naslednji dan isti..
In več kot traja, bolj me grabi panika in intenzivnejše razmišljam o tem.

Življenje pa gre in gre mimo mene...nič več mi ni jasno, vse mi je nekam čudno in tuje...
Pijem Asentro malo več kot tretji teden..še nobenega učinka..popravilo se je edino to, da ne bruham zjutraj.

Zdravnica pravi, da "počakam" na čustva in pustim odnos kot je pol leta... Ma v pol leta si lahko naredim še večji kaos po moje (z razmišljanjem seveda)..

Ohjoj, ne vem kako vam uspeva, vem, da meni je sila huda tale reč

[She_]

Se mi zdi, da ti ne bo treba čakat pol leta in se bojo čustva vrnila že veliko prej 
Ker očitno imaš potrebo po njih (drugače tega ne bi pisala) in se bojo sčasoma vrnila.

Še vedno pa mislim, da imaš možnost narediti kaj v tej smeri...
Imaš koga, s katerim se lahko odkrito pogovarjaš o tem, kaj čutiš in da zna poslušat .. ? Ne partnerja, ampak kolegico, mogoče ?  Nič nisi napisala o svojem življenju... ?

[sončeko]

She_ , imam prijateljico, seveda se pogovarjam o tem, samo včasih jo nočem prevečkrat morit s tem, ker mi ne more dopovedat določenih stvari

O življenju na sploh ne vem kaj naj rečem, ker je vse nekako na svojem mestu, zato je vsem čudno, da se mi to dogaja. Imam delo, super družino, prijatelje...se pa vsega otepam zadnje čase in se tolažim v samoti (kar ni prav, vem).

Blazno željo imam po čustvih, zato se bojim, če toliko mislim o tem, da se res ne bodo vrnila in, da bom zgubila vse, še samo sebe
Ko bi mi vsaj tablete malček pomagale 

[scorpion]

Imaš vse..družino, službo, varnost..le čustev ni..le ljubezni ni..

[LiiMoNcA]

Ja pri meni se dogaja nekaj podobnega...Nekdo je zaljubljen vame, jaz pa kar newem kaj naj naredim..zdi se mi zelo prijeten ampak useeno ne vem sploh kaj čutim do njega.Nekako se nočm spustit v neko razmerje, ker že 4 leta trpim z hudo depresijo, zdravim se že kar nekaj časa, jemljem AD-je Zoloft 100mg sploh nimam neke volje spoznati nekoga nemorem iti med ljudi ker kar naenkrat z mene izbruhne jok počutim se zelo samo in tudi večkrat sem pomislila na samomor.Najraje pa rišem ker me edino to sprosti da pozabim na vse.

Lp.
LiMoNcA

[Arwen]

zdravim se že kar nekaj časa

in kako to zdravljenje poteka?

[LiiMoNcA]

Pa poslali so me k pedopsihiatru in tut tam sem bila 14 dni,...zdej pa dobivam datume in hodim tja...obiskujem tudi psihologa..kjer skupaj poskušava rešiti problem(e)