Zdravo,
no pa še jaz napišem svojo izkušnjo, ki pa je nekoliko drugačna. Se mi zdi...
V osnovni šoli in v srednji šoli sem bil dober govorec, bralec, učenec. Bil sem odličnjak, na tekmovanjih iz znanja sem veliko dosegel, uspešen sem bil v športih itd. Zelo rad sem javno nastopal, igral sem v raznih predstavah, bral pri maši berila, satopal v pevskem zboru - celo šel sem na televizijo posnet neki otroški govor, ker sem bil izbran za najboljšega govorca ... Zdi se mi, da sem nastopal veliko več kot moji vrstniki. Po večini je šlo brez treme, še posebej v srednji šoli, ko sem bil tudi predsednik razreda, na sploh sem organiziral večino razrednih stvari. Na faxu je bilo govorništva malo manj, in opazil sem, da večino nisem povzdigoval glasu v razredu, sploh ne, če je bilo več razredov združenih pri kakem predmetu in sošolcev nisem dobro poznal. Pri klepetanju in izven razreda sem bil bolj kot ne glavni ... Govori pred razredi so mi zbujali nekaj strahu, vendar je bilo moje nastopanje še vedno vrlina, ki mi je prinesla veliko boljše ocene kot mojim sošolcem. Načeloma skoraj ni bilo mojega nastopa pred razredom, ki ne bi bil uspeh.
Potem pa je sledil en kratek televzijski intervju pred natanko letom dni, ko me je pa povsem neslo - novinarko sem osebno poznal, jaz pa sem popolnoma zmrznil. Pozabil sem, kako se stoji na dveh nogah, ne še kaj drugega (več o občutkih ne bom pisal, ker najbrž poznate - ne more biti hujše in ne vem kako se more takrat kdorkoli kakorkoli sprostiti!). Potem sem se gledal po TV in vse skupaj sploh ni bilo grozno - malo so zmontirali, pa se ni opazilo mojih napak. Da sem živčen, so videli samo res moji najbližji. Potem pa sem se preselil (zaradi poroke) in prišel iz mesta na vas. Prosili so me, da preberem berilo pri maši pred 3 starimi mamami: seveda zakaj pa ne; mala malica - pridem gor, in spet zmrznem. Totalno! In potem si nabavim knjigo o odpravljanju treme, počutim se super, želimi si zopet prebrati berilo, da odpravim slabo izkušnjo in... SPET POGORIM!! (takrat sem se pošteno zjokal, ko sem prišel domov!!!) Obenem sem sklenil, da moram ukrepati, tako ne gre več!
Zaposlen sem že 5 let, delam kot komercialist, predavam strankam in tudi večjim družbam (do 100 ljudi) o svojem izdelku. Pred pojavom teh opisanih dogodkov, so bile moje prezentacije odlične, pa tudi sedaj so še vedno kar dobre, vendar pa imam pred vsakim nastopom tremo za znoret. Zadnjič sem nastopal pred celotno upravo, nisem jedel in spal tri dni; sem pa vsaj shujšal!
Govor je bil potem odličen, res sem bil zadovoljen.
Torej imam nekako zmedeno situacijo sedaj: pred neznanci ne morem reči niti MU. Niti stati ne morem na odru pred skupino neznancev. Če vem, o čem moram govoriti (v službi na primer) in če je družba kolikor toliko poznana (in med njimi niso moji šefi), potem še nekako gre, nikakor pa ne morem stopiti v cerkev in prebrati berila, ki ga prej nisem prebral, ljudi pa skoraj ne poznam!
Mislim, da vem moj generalni problem: celo življenje se že ubadam s tem, kaj si drugi mislijo o meni. Že moja starša sta mi vcepljala v glavo,"kaj si bojo pa drugi mislili o meni!" Opazil sem se, da še med pogovorom oblikujem stavke tako, da razmišljam, kaj si bo moj sogovornik ob izrečenem stavku mislil! In te misli se ne morem rešiti! ..in ja, imam zelo dober avto - vem to o avtih in samozavesti...
Torej je moja zgodba obratna, fobija se mi je pojavila pri 30ih letih in je nimam že od samega začetka! Ne vem ravno, kako je to možno, ampak tako je. Berem knjige o premagovanju tega strahu, pa zaenkrat nisem kaj bližje rešitvi. Nekako se že povsem "naspidiram", da bom šel prebrati tisto berilo, pa potem povsem odpovem.
Moral sem to napisati, ne vem pa še, kaj bo moj naslednji korak k premaganju tega problema. Za cilj sem si postavil, da enkrat postanem sproščeni govornik. Ne vem, koliko časa mi bo to vzelo, koliko bom še moral pretrpeti in kolikokrat se bom še osmešil, ampak upam, da mi enkrat res uspe!
Če ima kdo kak nasvet ali podobno izkušnjo, zelo Hvala!!
