Kaj lahko storim?

[Onix]

Zdravo,

Morm se mal razpisat. Zadnje čase me daje depresija. Prej sm imel veliko dela z vsiljivimi mislimi nasilne narave, ko pa se je to izboljšalo, pa me je začela dajati depresija. To se mi zdi res čudno, ker prej sem mislil, da ko se bom rešil teh vsiljivih misli, da bom najsrečnejši človek na svetu. Sedaj pa vidim, da je moje življenje na nuli, ker sm se posvečal samo tem vsiljivkam in to me res potira. Imam zelo nizko samopodobo, vsaka stvar me res spravi v slabo počutje in vse se mi zdi črno. Pridejo dnevi, ko se počutim dobro, ampak nekako vedno zapadem nazaj v ta črni tunel. Res je da imam za sabo zelo grozno izkušnjo, 2krat sm bil hospitaliziran, ker doma preprosto nisem mogel več zdržati. Sm vesel, da je zdaj počutje boljše glede tesnobe in teh vsiljivih misli, samo depresija je pa tudi težka za prenašat. Zdi se mi da čisto preveč razmišlam in si delam neke scenarije v glavi in se potem preveč usega ustrašim. Dr. Rebolj je bil mnenja, da se bojim odrasti in da so se zato tudi pojavile te vsiljive misli. Pomoje je imel kar prav, ampak res nevem, kako bi se spravil nazaj v normalen ritem življenja. Sedaj hodim k doktor Bonu, in to le na vsake 2-3 mesece. To se mi zdi res premalo, dostikrat bi se rad pogovoril z njim, pa je tole naročanje tako dolgo, da potem ko pridem do njega že pozabim, kaj bi se moral z njim pogovoriti. Mal sm razmišljov, da bi se prijavil pri terapevtki Irmi Kuhar, ki se ukvarja s temi problemi s kognitivno vedenjsko terapijo, pa še na koncesijo dela. A ma kdo kkšne izkušnje z njo? Pa še problem je, da me ta depresija potem spet pahne nazaj v moje vsiljivke in tako sem v začaranem krogu. Depresija--> vsiljivke --> tesnoba --> in spet depresija... No res bi bil vesel kakšnega nasveta, upam da nisem preveč zamoril.

[Arwen]

in kako, da ne greš več k dr. Rebolju?

[Onix]

On me je imel na oddelku b1 v begunjah, ko sm tam zaključil, pa zgleda ni imel več časa zame in me je poslal k dr. Bonu, h kateremu sm hodil že prej. Za privat, pa nimam denarja.

[Arwen]

pa če greš še 1x v Begunje? KVT kar precej pohvalijo....

[Onix]

To da bi šu šenkrat se mi zdi brezveze, ker zdej sm drgač, razn te depresije kr uredu. Rabu bi pa recimo enkrat na mesec kkšn pogovor. Pa še za na B1 se kr dolg čaka kkšne pol leta do eno leto.

[Arwen]

kaj pa skupina za samopomoč?

[Orhideja1]

To je res premalo, vsaj 1x mesečno bi morala biti terapija, pa še to se mi zdi poredko.
Najbolje je vsak teden, ali pa vsaj na 14 dni. Tako so lahko tudi rezultati bolj vidni. Pa pojdi k nekomu, kjer boš lahko hodil vsaj 1x mesečno, če že ne bolj pogosto.
Verjamem, pa da so vsi zelo zasedeni in da je težko priti na vrsto. Edina možnost je samoplačniška varianta.

[moonica]

To je res premalo, vsaj 1x mesečno bi morala biti terapija, pa še to se mi zdi poredko.
Najbolje je vsak teden, ali pa vsaj na 14 dni.

Ja, psihoterapija bi naj bila prva dva meseca zelo intenzivna, to je 2x ali 1x tedensko ... potem na 14 dni nekaj časa (kolikor kdo rabi) ... določa se potem pri vsakem posamezniku ... ampak od začetka bi moralo bit nekajkrat vsak teden, da 'se zalaufa'.

Onix, bi mogoče poskusil poiskat drugega terapevta ?

[Onix]

Nevem ke bi ga našel . Ker na samoplačniško si ne morm privoščit. A kdo koga priporoča?

[ton]

Pismu, na Gorenjskem nimam pojma, kaj naj ti rečem. Kaj, če prečekiraš VSE, ki imajo kako vrsto psihoterapije (najprej seveda tiste v zdravstvenih domovih, potem koncesionarje...) in razložiš potrebo in status (ni $$$). Konec koncev bi ti tisti Dr. Bon lahko pomagal pri iskanju psihoterapevta.
Vem, da je v depresiji težko dvigniti telefon - ampak naj bo to en zametek samoterapije, prav?

[Onix]

Ja mogu bi si res najdt enga, ki bi mal bl intenzivno z mano delov. Na življenje mam ful pesimističen pogled, za vsako stvar se ful sikiram. Pa občutek mam, da sm največji drek na svetu . Prov težko zhajam iz dneva v dan. Zdej so se mi vsaj nasilne vsiljivke mal umirile, ampak še zdaleč nisem srečen. Pomoje bom mogu še fejst delat na sebi, da se mi mal samopodoba dvigne, pa da mal pozabim na te grozne čase, ki sm jih preživljal zadnje 2 leti. Sj mam obdobja, ko sm čist ql, sam nikol ne trajajo dlje kot 2 meseca. Nevem, kdaj bi najraje obupal  .

[Arwen]

Pa občutek mam, da sm največji drek na svetu

in to je le to - zgrešen občutek! Ker točno veš, da ogromno daješ, da je lepo, da si, da imaš še mnogo pred sabo... 

Nevem, kdaj bi najraje obupal 

verjamem.. poznam to, res poznam. A to je le stanje, ki je popravljivo, to je stanje, ki ga med drugim povzroča tudi depresija...

Vem, da vsak zase najbolj ve, kako in kaj, a če kaj pomaga - moj recept je bil: skupina za samopomoč, strokovna literatura, gibanje - in to VSAK DAN (in verjemi, da je bilo v začetku obupno; kaj bi dala, da mi ne bi blo treba s psom ven ... uf  ) dokler ni to postala prijetna obveznost (in sedaj se malo sprehajam, malo tečem, malo drevesa pa rože pa sploh naravo občudujem, pa tu pa tam kako drevo objamem, pa se zgovarjam s sabo, pa malce pomeditiram, pa ko je dež, po lužah čofotam,.. srne so me vajene, naš kuža tudi še kar, če me pa kdo od kje gleda, pa bog pomagi  ), pa dnevnik sem po nasvetu psihologinje pisala (če ne bi sama pri sebi preverila, bi težko verjela, da je to tako terapevtsko)... skratka...

Onix, glej, jaz vem, da zmoreš .. je pa res, da se ti ta trenutek zdi vse bolj črno kot ne... a veš, drži ko pribito : za dežjem res sonce posije 

[Onix]

Res ti hvala Arwen za te vzpodbudne besede. Sj vem, da mam sam mal slab obdobje, sam je pa težko. Sj zdele čez 10 dni mam pogovor s psihiatrom, pa mu bom mal povedov, kako se počutim. Skos sm mislu, da ko se bom nasilnih vsiljivk rešu, da bom res srečen, ampak zdj mam pa v sebi neko praznino, ker je v zadnjih 2h letih to praznino zapolnjevala moja OKM. Seveda na slab način, ampak zdej ko sm pa to dosti pošlihtal, pa vidim, da morm začet spet živeti življenje. Ampak se vsega tako bojim. No ja bom že nekak, bil sem že v dosti hujši krizi in bom tudi tole prebrodel .

[trina]

Hej, Onix, ti se zdiš meni tak res simpatičen fant! Ves čas spodbujaš sotrpin(k)e na forumu, taka pozitivna oseba si.

Je težko, ja, spremenit življenje - kaj pa šola, služba?

[Onix]

Oj Trina, hvala ti 

Ja ful rd pomagam ljudem, ker vem kako je ko si na tleh. Sj zato pa je ta forum . Glede šole, zdj morm še maturo narest, to se mi vleče že 2 leti, ampak upam, da mi bo uspelo. Ful se bojim usega, kar mi življenje ponuja, nevem zakaj, mogoče sm preveč pesimističen, si preveč ustvarjam razne scenarije v glavi in to me ful potre. Ampak bom probal počas po korakih nazaj v življenje, nekaj mi je že uspelo, nekaj pa upam da še bo .

[trina]

Seveda ti bo, saj se vidi, da si borec. Da pa izboljšanje nikoli ni premočrtno, pa je tudi jasno, ne?

Kako pa zgleda to z maturo?

[Onix]

Am maturo sm zdej mislu u jesenskumu roku it delat, pa moj cilj je da nardim vsaj 3 predmete, da se mi štejejo, pa da pol magar u zimskem al pa naslednje leto še 2 nrdim. Bom še vidu kako bo . Pa želim si tud delat izpit za avto, pa že tud kkšno leto zbiram pogum hehe. Sam zdj mam pa res občutek, da je treba začet se mal z drugim stvarmi ukvarjat, kot pa samo s tem, kako sm bolan.

[trina]

Sem šla prebrat tvoj začetni vpis gori - poslušaj, če si preživel tako hudo obdobje, vključno z dvema hospitalizacijama - potem bo pa matura piece of cake! Zdaj si v obdobju okrevanja in je čisto normalno, da se vsega malo bojiš - osnove za strah pa nimaš. Hiti počasi, postavljaj si realne plane (tole z maturo in šoferskim izpitom je super, jaz bi ti predlagala še eno redno športno dejavnost, to pri depresiji zaleže povsem isto kot ad-ji) in boš nazaj v življenju, ne da bi sploh opazil. In če te kdaj po poti vrže za pol koraka nazaj, vedi, da je to povsem normalno.
Če pogrešaš pogovore s terapevtom in do pregleda že pozabiš, o čem si se hotel pogovarjat - kaj pa, če bi pisal dnevnik?

[Onix]

Ja res sm že veliko napredoval . In sm vesel za to, ampak še zmerej mi pa manka tisto normalno življenje. Na temu bom mogu delat. Glede športa, najprej morm dat kolo na servis, pol bom pa zvečer (ko ne bo tako uroče) mal kolesaru hehe. Dnevnik sm že pisal nekej časa nazaj, mogoče bi ga res spet lahko. No uglavnem, kdaj hočem prehitro preskočiti več stopnic, potem sm pa razočaran, ko vidim, da ne gre. Ampak se počasi učim, da je to zdravljenje dolgotrajen proces, z veliko padci, no ja sj bomo preživeli .

[trina]

 

(Glede redne telesne aktivnosti: vsak dan stopi iz hiše, hodi 7,5 minut v katerokoli smer; po 7,5 minutah se obrni in vrni domov. To je skrajno preprosto in nezahtevno početje, ne zahteva nobene posebne opreme in zgolj 15 minut časa dnevno; noben izgovor ne vzdrži . Jamčim, da bo teh 15 minut po nekaj dnevih 20 minut in potem vsak dan več.)