fagofobija

[moni8]

Mene pa zanima, če je na tem svetu še kdo, ki ima težave s tem, s fagofobijo?! Namreč jaz se že nekaj let borim in moram reči, da sem na dobri poti. Sicer pa sem prestala peklenske muke, res. Upam, da se mi je to končalo. čeprav me vedno zagrabi, kadar sem v psihičnem krču. No, če je še kje kakšen sotrpnik, bom vesela, ker bom vedela, da nisem sama, sicer pa upam, da nas je čim manj takšnih...

M

[Arwen]

res nisem vedela, kaj fagofobija je in sem na net šla gledat, našla pa ta opis:


"Fagofobija - strah pred požiranjem

V lažjih oblikah fagofobi jedo samo mehko in tekočo hrano, saj jih je zelo strah požiranja, čeprav za to ni nikakršnih medicinskih razlogov. Fagofobija lahko vodi (ali se jo pogosto zamenjuje) k strahu pred uživanjem hrane in posledično k podhranjenosti ter izgubi telesne teže."

[Anchi]

Tudi to sem dala skozi. Sicer je bilo bolj prehodne narave in se samo včasih v milejši obliki vrne, če sem res hudo pod stresom, je bilo pa obupno, ko je trajalo. V bistvu me ni bilo strah požiranja, ampak nisem mogla požreti, ker sem imela občutek, da se mi ne bo sprožil refleks požiranja, ko bo hrana že čisto v grlu.
Pomaga, če imaš ob hrani vedno tekočino zraven, ker tekočina 100% sproži požiranje.
Praviš, da si na dobri poti, Moni8, na kakšen način se zdraviš?

[moni8]

Jaz sem prebolela fagofobijo v hujši obliki. Pol leta sem bila dejansko brez hrane. Potem pa že dva tedna brez tekočine. Bilo je kritično in sem se mogla it zdravit. Najprej sem začela pit, kar je bil ful napredek. Potem pa hrana. Joj, da vam ne rečem, kako hudo. Ampak uspevat mi je začelo takrat, ko sem si rekla, da imam samo dve možnosti. Ali začnem jest in pit ali pa umrem. Ni druge! Začela sem s tekočo hrano. Ob hranjenju sem se potila, kot bi jedla pod tušem. Jedla sem eno uro skoraj nič hrane.

Po nekaj mesecih sem začela grist trdo hrano. In spet jedla celo večnost. Danes pa že lahko jem jabolko, ki jo celo sama zgrizem in sem že dobro rejeno dekle. Moje težave niso izvirale iz obsedenosti do hujšanja. Čutila sem neznosne bolečine v grlu, občutek, da se bom zadušila, da hrana ne gre v želodec. Občutek davljenja. Skratka, vse je bilo povezano z mojim strahom o smrti, ki se ga ne rešim.

Ne vem, kako bi se drugače lahko pozdravil, kot tako, da samega sebe postaviš pred dejstvo, da tako pač ne gre. Meni so vsi zdravniki morali razlagati, da je požiranje normalno, da imamo ljudje reflekse, če gre hrana v sapnik, itd. Groza!!!

Kako je to izgledalo pri tebi, Anchi, če lahko natančneje opišeš občutke ob tem?

[Anchi]

V bistvu kakih bolečin ali dušenja jaz nisem doživljala. Samo naenkrat sem postala 100% pozorna na hrano, ki se v ustih bliža grlu in potem naval adrenalina 'ne bo se mi sprožil refleks požiranja'. Če sem se silila pogoltnit nisem mogla in sem bila čisto panična. Za vsak grižljaj sem porabila par minut, pa še ni šlo brez vode. Takrat sploh nisem nikomur povedala za ta strah, ker se mi je zdel tako nenavaden/čuden/čisto neracionalen. Kar nekaj časa nisem marala jesti z drugimi ljudmi okoli sebe, sploh pa ne zunaj (restavracije, družba, itd..), ker sem se bala kako bo videti, če bom kar nehala jest ali pa če bi se mi hrana 'zataknila v grlu' (kar se itak nikoli ne zgodi, razen v naših glavah) itd... Sicer je nisem imela v hujši obliki, ker zaradi tega nisem nikoli shujšala pa tudi s tekočino nisem imela težav. Se pa zelo spomnim občutka totalne nemoči nad tem kako mi lahko take muke povzroča nekaj vsem ostalim tako samoumevnega, kot je požiranje hrane... Tako da si ne morem niti predstavljati, kako tole izgleda v hudi obliki.

Jaz mislim, da ima to, vsaj pri meni, zvezo z željo po popolnem nadzoru vsake situacije. Vedno sem delala paniko iz tistih aspektov mojega telesa nad katerimi nimam 100% nadzora (srčni utrip, refleks požiranja, itd..).

[jovanotta]

To sem imela tudi jaz, ma ne v tako močni obliki kot ti moni. Ko sem bila majhna se je moji noni (babici) zaletel košček mesa. Vse skupaj ni blo nič, so jo samo po hrbtu ruknili in je šlo ven. Se je pa meni full vtisnilo v spomin in od takrat sem se tudi jaz bala požirati trde stvari. Koliko časa nisem hotla jest, pa ni nobeden vedel zakaj, ker že kot otrok tega nisem nikomur povedla, ker sem bila prepričana, da se mi bojo smejali, da sem neumna. Mama je pa mislila, da sem ratala izbirčna ... 

No, najhujše je bilo, če sem mogla pit tablete. Nisem in nisem mogla požret, še danes si večje tablete odlomim na več majhnih koščkov. Drugači jem vse normalno, a ne vem zakaj sem mela največ fobije prav pri tabletah. Danes mi je to še malo ostalo, ma skoraj en opazim več. Včasih se mi še zgodi, da ne morem takoj pogoltnit. Potem se tolažim, da me tako majhna stvar ne more udušit.

Imam pa tudi jaz strah pred smrtjo in to odkar sem imela 10 let in je umrl nono (dedek). Naša "pametna" soseda pa je meni in sestri večer pred pogrebom razlaga zgodbe o tem, kako so dobili ljudi žive pokopane ...  Od takrat sem mela tak strah, ma spet nisem nikomur povedla, ker sem se spet bala, da me bojo meli za neumno. Včasih nisem niti zaspat mogla, sem bila v paranoji, da če zaspim, se bom potem zbudila v krsti ...  Ta strah me ni še nikoli povsem opustil. Ponavadi se vrne, ko umre kdo od bližnjih in poznanih ... to tudi rado izzove panične napade ... in kot je rekla Anchi, največ napadov je tistih, kjer ne moreš met nadzora (srce, vrtoglavce ... )

[moni8]

Joj, me kar strese ob branju teh zgodb. Takoj se spomnim vsega tega... Jaz kar odlašam s tem strahom pred smrtjo in ob kontroli nad srcem in požiranjem, kot vi, Anchi.

In imam težave s srcem. Ne znam povedat, kakšne. Zaradi aritmije padam v nezavest in sem včasih popolnoma obupana. Ne rešim se težav, samo prelagajo se iz enega zdravstvenega stanja na drugegav različnih obdobjih. Psihiater nima časa za pogovor. Nad ljudmi sem razočarana. Ne vem, kako si naj pomagam. Ko že mislim, da sem rešila težavo, se spet pojavi ob nekem stresu. Ampak najbolj grozno je, da si ne priznam, da mi to dela psiha. Jaz vsem zdravnikom trdim, da je z mojim srcem nekaj hudo narobe, da je s požiralnikom vse narobe... In potem se nafilam heleksa (kadar je res hudo), po enem tednu je bolše, potem pa spet jovo na novo. In kaj naj? Kako si naj pomagam? Jemljem cipralekse 10 mg, pa se mi zdi, da imam sicer več volje, ampak to je pa tudi vse...

Moja diagnoza: panični napadi, anksioznost, depresija, fagofobija. V sklopu paničnih napadov bi lahko naštela še 1000 situacij, ki jih povzročajo. In to kar tako, "brez vzroka". Kolikor si želim živet, si tudi želim umret, da bo že enkrat konec tega šita...

[Anchi]

Verjamem, da se ti zdaj zdi kar hudo, ampak ti garantiram, da boš bolje. Tudi če misliš, da ne boš nikoli. Jaz sem se isto počutila; toliko enih strahov, tesnobe, stresa, zaradi stvari in situacij na katere 'normalni' ljudje niti pomislijo ne, ker so jim tako samoumevne. Jaz pa sem vsako sekundo preživela v strahu pred tem ali onim, v neprestanem krču, nikoli sproščena, z vozlom v trebuhu. Vedela sem samo, da tako ne morem niti nočem živeti in sem si tudi želela, da bi bilo že enkrat konec, tako ali drugače, ker sem bila od vsega čisto izčrpana. Ampak ko enkrat začne iti na bolje, ko prvič začutiš eno čisto pravo upanje, potem je dosti lažje napredovati in prenašati vse padce, ki pridejo.

Osebno mi je še največ koristilo prepuščanje, to je, sprejeti, da nimam nadzora nad vsem, sprejeti tveganje, da se bo zgodilo točno tisto, česar se bojim. Ni bilo enostavno, ker tega nisem znala, je bilo pa zelo osvobajajoče, ko mi je prvič uspelo. Ne boriti se proti strahu in simptomom, ampak plavati, lebdeti v njih. Nato pa si jih zavestno in namerno skušati povečati in priklicati. Panika namreč pride samo, če se je bojimo. Če jo kličemo, ne pride. In ker ni nevarna, ni razloga, da bi se je tako strašno bali. Nekako tako.

Če psihiater zate nima časa, si poišči drugega, nujno. Lahko je tudi psiholog - glavno, da je psihoterapevt.

[barbara]

Pozdravljeni!

Ko sem brala te poste, sem se najdla v vseh. Sama imam tudi probleme s tem, ter težave se pojavijo vsake tolko. Prvič se mi je zgodilo, ko sem bila stara menda enih 8 let pa smio jedli pico in sem imela vedno neki gosti občutek v grlu. Potem pa na par let vedno znova. Pri 16 sem bila brez hrane nekje 3 mesece, ogromno sem tudi shujšala zaradi tega. Zdaj pa,m predvsem ko sem pod stresom, ne upam spet jest neke trde hrane ampak le bolj tekočo. Mislim, saj se prisilim pa pojem kdaj pa kdaj, sam zelo dolgo meljem in meljem, preden pogoltnem. Zanima pa me ali se je komu že zgodilo, da bi recimo mlel hrano in ko bi želel pogoltnit, bi imel občutek kot da hrane ne more požreti dol? In bi posledično temu tudi hrano premeaval po ustih sem in tja. Kaj pomaga, da se rešimo mi straheci tega? Ker men gre to že prav pošteno na živce. Stara sem 23 let, sem študentka in ko tako študiram na življenje naprej, se mi zdi, da nikol ne bom sposobna živeti sama in skrbeti za otroke, če bo skos prisoten nek taki strah pred požiranjem, presd boleznimi, pred smrtjo. :S

[martinca]

To sem jaz tud imela v otroštvu, nekaj let, intenzivno vsak trenutek med ljudmi v času od 4. do delno 7. r.,  strah pred požiranjem, ampak samo sline. Ne hrane.
Najhuje je bilo pri pouku, maši, obiskih, v lastni družbi sama pa ni blo težav, tako da se je to nanašalo na socialno anksioznost al nekaj takega..Odlašala sem s požrtjem sline do konca,sem bla čist zardela od strahu in sramu vsakič ob tem. Čutila sem v zvezi s tem neko nepravičeno krivdo, ničvrednost in strah pred ljudmi zaradi mojega požiranja čisto vsak dan trpljenje,ob vsakem 'goltaju' sem hkratno začutila vsakič zelo hud srh v želodcu tisti trenutek in še malček zatem, ne da bi si bila mogla pomagati. 

 Nekoč sem to zaupala sestrični, pa je rekla, da razume,saj je tudi njej včasih nerodno, če glasno pogoltne, vendar pa je pri tem ne zadene ravno kap. Malo me je potolažilo, ampak ne tako, da bi takoj prenehalo.

Minilo je samo od sebe. Danes nimam s tem težav.

[cvetkus]

To sem imel jaz. Nisem mogel požrti ničesar. NIČ no, z muko, mantro sem se z vsem božjim, pil dosti vode itd... Naenkrat sem pozabil na to in to se mi dogaja tak na vsake toliko časa!