Nova, zmedena, prestrašena...

[Anathema]

Pozdravljeni!

Ob poslušanju oddaje na radiu Evropa, sem se odločila, da tudi sama napišem nekaj besed in predvsem prosim za vsaj malo jasnine v tem kar doživljam...

V bistvu sem že od nekdaj nagnjena k malo bolj turobnemu razpoloženju, potrebujem trenutke tišine, samote, včasih imam velika nihanja razpoloženja... načeloma sem zelo socialno bitje, v družbi me imajo ljudje radi, tudi jaz imam rada njih, skratka na videz je vse ok... ko pa začnem razmišljat...

Že od nekdaj gojim občutke sramu. zaradi očeta, ki ga je pil, zaradi sebe, ker sem od nekdaj debela, ker so me otroci zafrkavali, pa ker so me starejši, pa ko sem bila v srednji in se je vse ponavljalo. Ko sem poskušala telovaditi, pa so se mi vsi smejali. Občutki sramu ker sem grda, debela, neumna.

In ti občutki so prisotni tudi zdaj, pri 27, skoraj 28 letih. Do pred kratkim je bilo vse več ali manj ok, nihanja, ampak nič kaj pretresljivega. Dokler nisem začela delati na drugi lokaciji. Prej sem avto lahko parkirala direkt pred službo, sedaj pa moram na trolo in 10 minut peš, kar mi je muka. Ne fizična, ampak psihična. Zalotila sem se, da ne prenesem hoje med ljudmi, da si mislim kako me vsi gledajo in kako moram zgledat njim. Sem debela in seveda imam probleme s samozavestjo, ampak to kar čutim je še nekaj več. Ne vem kako naj opišem. Ko hodim imam občutek, da me vsi gledajo in da se vsem zdim grda. Težko začnem dihat, najraje bi zbežala, umikam se večjim skupinam ljudi...In zato sem začela parkirat v bližnji garaži kjer je drago, a se mi vsaj ni treba soočiti z množico. Tako globoki so ti neprijetni občutki.

Povrh vsega sem na tem novem delovnem mestu opazila, da mi gredo nasploh ljudje na živce. Delam v trgovini in vsakodnevno prenašam zafrkavanje (delam v trgovini z malo bolj posebnim asortimentom), smejanje, roganje, ljudje si mi upajo reči ma vse kar jim pade na pamet. In počasi folka ne prenašam več, ker se mi dobesedno gabijo. prej se mi niso, rada sem delala kar počnem, ful mi je pomenilo da lahko komu svetujem, polepšam dan. Tukaj pa samo čakam kdaj bom slišala brenčanje mestnega vrveža, začutim kepo v želodcu in si želim, da ne bi nihče prišel notri. na nek način sem tudi razočarana nad ljudmi, ker so tako plehki in ko vidim kakšen je folk...

Prej ni bilo tako. Res sem imela od nekdaj probleme s samozavestjo, a kaj takega pa še ne. In počutim se nemočno, četudi vem, slutim kaj je rešitev. Shujšati? Prej sem imela 20 kil manj, pa sem se v roku enega leta zredila. Ni mi jasno kako, ker sploh ne jem. No, ne jem prav, le 1x na dan. Delam pa od 10-19, glede na to da se vozim sem od doma cel dan, od 8.30 - 20. Ubija me, ta tempo me ubija... Nimam življenja, nimam hobijev, nazadujem, nimam časa zase, le delam in delam in delam in vse bi najraje nekam poslala in se zaprla v stanovanje in imela mir pred vsemi.

Ne vem kaj naj si mislim, kje naj najdem pomoč... mislim, da jo tokrat res potrebujem, ker nekaj res ni v redu z mano... in ni mi jasno zakaj se je vse začelo s spremembo delovnega mesta, medtem ko naloge ostajajo iste...

Partner me pa ima najbrž že poln kufr, ker ko pridem domov ponavadi le bolščim v TV in komuniciram le kolikor je potrebno... po drugi strani pa imam obdobja, ko bi kar naprej nekaj govorila in se v glavnem razburjala nad vsem...

Kdo bi razumel... v glavnem, bila bi vesela kakršnegakoli mnenja, nasveta... hvala...

[trzinka]

Anathema , živjo!


Si predstavljam, kaj doživljaš. Tudi sama imam velike probleme s telesno težo. Sem kot harmonika vse življenje: shujšam, se zredim, pa spet shujšam, pa se zredim.....In to ne za nekaj kilogramčkov, za 20, 30,35kg gre. Službo sem tudi jaz imela po ves dan od 8ih pa do 18.30-deljeni delovni čas. Tisto uro, ko smo imeli prosto vmes smo šli jest, seveda sendviče.
Po drugem porodu me je pa s kilami dobesedno gor odneslo in zelo težko tudi spravim kakšno dol. Pravijo, da je po vsakem desetletju starosti težje, glede na to , da imam že 4 za seboj, se moram toliko bolj potruditi.
Predvsem si zgradimo slabo samopodobo, ljudje z elegantno izpopolnjeno postavo Mojega moža ne motijo kile, moti ga to da se nikamor ne premaknem. No ja, pred kratkim sem začela voziti sobno kolo in vztrajam, upam, da me ne bo minilo.
Ker imaš slabo samozavest, ti gredo tudi drugi ljudje na živce, sploh pa njihovo zbadanje in nesramnost. Na srečo imam jaz v redu sodelavce in mi še nikoli ni nihče rekel žal besede, pa tudi delo se nanaša na kontakt s strankami.
Zanka je ravno v izgubi samopodobe in samozavesti. Ker si občutljiva na vsako nesramnost ,imaš vsega zadosti, se zapiraš vase in to je tudi pot v depresijo. Mogoče bi ti razgovor s kakšnim psihiatrom ali psihoterapevom pomagal. Veliko bi morala delati na sebi, tako fizično kot tudi psihično. Oboje je povezano med seboj. Pomembno pa je tudi, da imaš podporo partnerja.
Vsakič ko greš peš 10 minut do službe, pomisli, da delaš sebi dobro in se malce razgibaš. Požvižgaj se na ljudi okoli sebe. Tudi meni je nerodno, pa dvignem glavo in grem naprej. In tako vsak dan. Vem, da me pogledajo, češ, glej kako je debela.
Najbolj pomembno je, kako se počutimo v svoji koži. Jaz se ne najbolje in zato sem začela tudi telovaditi, najprej iz zdravstvenih razlogov, potem pa zaradi estetskih. To je dolgotrajen proces.


  Želim ti vse najbolje, uredi se, našminkaj se, glavo gor in na avtobus. Drži se
                               

[Arwen]

Anathema, en velik objem z moje strani  in v vednost - si eno zelo fletno, simpatično, enkratno, unikatno dekle z nula samozavesti in z zelo slabo samopodobo in, predvidevam, z depresijo v sebi. In za vse to obstoja pomoč    - samozavest se lahko pridobi, samopodobo izboljša.

Jaz osebno sem se obrnila na osebnega zdravnika (dobila Ad-je - so bili nujni, ker sem bila precej samomorilno naravnana), začela sem redno obiskovat skupino za samopomoč (so organizirane preko društva Dam v Ljubljani, Kranju, Celju, na Obali  http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=433&Itemid=66), obrnila sem se na psihologinjo, predvsem pa začela v sebi spreminjat navade, vzorce, negativne misli... začela sem vsak dan hodit v naravo, lani sem si celo kolo nabavila,.... in to je to - s pomočjo vsega naštetega se mi zdi, da sem malček drugačna, kot sem bila pred dobrim letom in pol.

 

[Tačka]

Glej, 

1) moj "recept" pred 20 leti - pod zdravniškim nadzorom - shujšala skoraj 20 kg 
    - zjutraj ob 7.00   : anemon z vodo ali pa 2 dl mleka 
    - malica ob 11:00 : jabolko (ali banana, ali pomaranča,).. ali navadni jogurt
    - kosilo  ob 15.00 :  2 dl posnete juhe (jaz sem si včasih jo naredila kar iz jušne kocke), eno skledo solate (malo olja) , eno rezino govedine ali pol hrenovke ,....
     - malica ob 18-19 : jogurt ali jabolko
     - večerja - hja, je ni bilo 

Kavo sem pila nesladkano, nič alkohola, nič sokov... kakšna cedevita . Prvi teden je bilo kar OK, drug teden me je zeblo "ko mačka"  , tretji sem bila pa kot rožica 

Če sem bila dalj časa v službi, sem si hrano ovezno prinesla v službo.. (no, juhe ne.. lahko bi jo pa v termoski..)

2) začni zjutraj hoditi v naravo, najprej 100 nmm, nato 200,... boš videla kako je to fajn.. Verjetno se boš morala v začetku prisiliti.. Veš, jaz sem se tudi včasih obremenjevala s tem, če sem šla kam sama, pa da čudno zgleda... pol sem si pa rekla... fak, koga pa to briga.. Uf, ko bi vedal, koliko nas je takih  , ki se sami rekreiramo, gremo na smučanje, na kavico... Res.

3) mogoče menjava službe ?


4) in.. premlada si še za "zapiranje med stene".. Glej, meni gredu tudi včasih ljudje prav na k** , in meni se zdi to čisto normalno.. Toliko ur sklužbe, sodelavci, delo, doma.. sorodniki.. prijatelji... Skratka, včasih ti vse "dojadi" in - jaz se umaknem v šport, grem na sprehod...

p.s.: pa sem drugače zelo družabno bitje, skoraj za vsak žur.. ampak, ko rabim mir - si ga vzamem..


Drži se,.. postavi si nek plan, ne oziraj se preveč na druge ljudi , imej rada sama sebe.. in če misliš, pojdi do kakšnega strokovnjaka ..

pozdravček 

[trzinka]

Tačka, to je dieta pri Dr. Pirnatu ali Dr. Sentočnikovi. Sem tudi jaz že dala skoz, pa sem se vsakič zredila. Je pa dieta stradanja in hitrega hujšanja, zato sem pa vedno dvojno dobila nazaj.
Najtežje je kilograme zadržat

[harlekina]

pozdravljena anathema,


v določenih točkah  bi lahko rekla da je moja zgodba identična. Izjemno slaba samopodoba, katere razlog sem iskala pretežno v svoj zunanji podobi in seveda teži. Stvari so ušle tako daleč, da sem pristala v skoraj popolni socialni izolaciji. Roditeljski sestanki v šoli, govorilne ure, razna srečanja, ki se jim ni bilo moč izogniti, celo nakup špecerije....za vse to sem potrebovala psihične priprave, borbe samo s sabo, ki so mi vzele ogromno energije in časa....Ker sem mati dveh mladoletnih otrok, mi je občutek krivde nabijal do nezavesti, razmišljala sem le še o tem kaj s temi svojimi bolanimi vzorci dajem svojim mladičem, kakšno popotnico dobivata od do konca zaležane,zavaljene asociale matere, kako me doživljata, da se me najbrž pred vrstniki sramujeta....ma grozno...Tako ni šlo več naprej. Treba se je bilo odločit, jaz sem takrat videla le dve opcije in sicer kot prvo- moji mizeriji narest konec s samomorom ali se spopasti s prvim glavnim razlogom....Tko sem lansko leto postala sama svo mučitelj, v smislu discipline, telesne aktivnosti in pošastnega reduciranja kalorij....V enem letu mi je sicer uspelo shujšati skoraj 60 kg (iz 142 na 84), pridobiti kar nekaj mišične mase, kondicije itd...Skratka telesno ne štrlim več iz povprečja, vendar me to ni prav nič osrečilo. Pred tem pa sem bila prepričana da bom na tak način doživela katarzo, da bojo vsi problemi po tem kar sami od sebe skopneli....Daleč od tega. Največja pridobovitev je pravzaprav zmanjšanje občutka krivde do otrok, da imajo bolj družbeno sprejemljivo mater, osebno pa se ne počutim prav nič drugačno, nič več vredno, vsi problemi so še vedno tukaj. Prisilim se v osnovno socializacijo, čeprav mi je še vedno muka, vendar se zdaj bolj uspešno pretvarjam da mi ni....U bistvu je moj lajf en sam fake, fake fake like a weding cake.....Mislim da so moji razlogi nekje drugje, kilogrami so bili le posledica, beg, droga, zdaj pa še tega več nimam in po tej plati mi je še bolj neznosno....
Kaj sem ti sploh želela povedat? Nikakor ti jemati poguma! Taka je moja zgodba, moja izkušnja. Morda le v razmislek, če si prepričana da je teža tisto zlo?

Veliko sreče pri iskanju pravih odgovorov,
H

[Tačka]

Tačka, to je dieta pri Dr. Pirnatu ali Dr. Sentočnikovi. Sem tudi jaz že dala skoz, pa sem se vsakič zredila. Je pa dieta stradanja in hitrega hujšanja, zato sem pa vedno dvojno dobila nazaj.
Najtežje je kilograme zadržat

Ti, trzinska skerca  ... a pol pa poznaš to "trpljenje"  .. Glej, meni se je vse to skupaj vleklo ene 4 mesece... potem sem še kar nekaj mesecev "pazila" in vsem povedala, da sem pač na d i e t i... Ja, uspelo mi je    in nekako držim tisto kilažo.. Vmes sem pridobila ene 6 kilc, pa sem jih z redukcijsko dieto spravila spet dol..


Ah, glede kil ne bi bila rada preveč pametna...

[Kristy]

O Kristus  ... sam tisti zgornji jedilnik je pa res trpljenje  ... kako ste sploh zdržale, punci, da niste padle dol ....4 mesece tako ? In ne mi rečt, da ste ob skoraj nič hrane še telovadile    ?

[scorpion]

Shujša lahko ..pa to ni rešitev ..sama po sebi..

Resje neverjtno na kaj vse ljudje projeciramo svojo notranjo nesigurnost...

[trzinka]

O Kristus  ... sam tisti zgornji jedilnik je pa res trpljenje  ... kako ste sploh zdržale, punci, da niste padle dol ....4 mesece tako ? In ne mi rečt, da ste ob skoraj nič hrane še telovadile    ?

sem šla dvakrat skozi to, pa nebi več, je res stradanje. Za kosilo se že naješ ostalo pa je bolj zrak , rezultati so bili: zelo sexy postavca , zdaj me je pa še enkrat več in gre zelo, zelo težko dol,  no ja, tudi starejša sem.. Te diete sem delala pred 15imi in 10imi leti.

[Orhideja1]

Preveč radikalne diete niso priporočljive, niti niso zdrave. Najbolje je jesti vso hrano v zmernih količinah. Sama prehrana za vitko postavo pa tudi ni dovolj, potrebno je vključiti še gibanje in piti veliko tekočine.
Vse tri kombinacije skupaj pa pripomorejo k boljši in bolj vitki postavi.

[Kristy]

Trzinka, sej bo šlo...sej veš:počasi se daleč pride  . Je pa res, da gre pri 25 bolj expresno dol kot potem, ko si enkrat čez 30 - imam tudi jaz take izkušnje. Včasih sem preživela tudi jaz samo ob Bobi palčkah in soku, zdej pa ne bi mogla.

Se oproščam Anathemi za ta off-topic.

Sem že sama hotela napisati nekaj podobnega kot ste punce gor odgovorile.
Mogoče bi samo še dodala, da kot pomagalo za začetek diete obstajajo na recept tablete-Reductil, ki pomagajo na začetku, da nisi preveč lačen....to sem na enem linku zasledila (http://zdravo-hujsam.si/).

[trzinka]

Kristy, tudi jaz sem se pozanimala za Reductil, pa ga žal z ADji ne smeš jemati. Sem prebrala navodila, tko da, manj žri, ampak kakovostno in ja, telovadba , pa mi bo uspelo