bea
Novinec / novinka
 Odsotni
Spol: 
Prispevki: 49
|
 |
« dne:: sobota, 09. maj 2009 ura: 18:06 » |
|
živjo
vaše zgodbe prebiram že kar nekaj časa in morda je čas da končno zberem pogum in napišem še svojo. stara sem 17 let. do januarja je moje življenje potekalo dokaj normalno potem pa kar naenkrat strah, obup, otopelost, bolečina ki bi jo želel iztrgati iz sebe pa ne gre. mislim da se je začelo s smrtjo starih staršev, ata in mama v enem mesecu. in izgubo prijateljev. brez razloga, preprosto oddaljili smo se. za sabo pa vlečem tudi preteklost: pri 13, 14 zbadanje zasmehovanje od svojih najboljših prijateljev. nikoli se nisem postavila zase. vse skupaj je pripeljalo do občutkov manjvrednosti, da me nihče ne mara, da grem vsem na živce in vsse to se je vsidralo v mojo podzavest(kako nenavadno je o tem pisati, saj se o tem nisem pogovorila še z nikomer. še vedno pa boli). to težko obdobje se je nadaljevalo še doma. težave s sorodniki(propadanje kmetije starih staršev, ki preprosto nista zmogla več in nasilen stric-alkoholik). s tem je padlo ogromno breme na našo družino. sledili so prepiri staršev, vsakdanji jok, razdori. in potem smrt starega očeta in stričev samomor. kljub vsemu sem nekako zdržala, saj ni bilo tako hudo, tukaj na forumu prebiram še veliko hujše in bolj žalostne zgodbe. vseeno pa mislim, da me ti dogodki še vedno mučijo in vplivajo na moje klavrno stanje kakršno je sedaj. in kdo sem sedaj, danes? to vprašanje si zastavim čisto vsak dan. vem kdo sem bila, vem da sem se smejala, vem da sem jokala, vem da sem čutila. zdaj pa skorajda ni več čustev, samo bolečina, ali pa otopelost kar je še hujše ker se preprosto ne počutiš kot človek ne čutiš da živiš, kot da bil bil nekje drugje, sam v sebi, v nekem drugem prostrou in času. ne prepoznaš doma, bližnjih, sebe v ogledalu.preživela sem že pekel, zdaj zares upam da sem na poti ven. sprva nisem vedela kaj se z mano dogaja, kaj me muči, kot da bi me nekaj žrlo od vznotraj. grozni napadi panike, strahu ko se preprosto ne moreš kontrolirat, zraven ti pa v glavi odvzvanja še zadnji delček zdrave pameti, ki se sprašuje pa kaj mi je, saj sem znorela.in potem še prisilne misli- grdobije o drugih, kako bi nekoga kar zadavila, če sem videla nož na mizi sem se videla kako ga pograbim in zabodem v katerega bližnjih ali pa vase. in o bogu, izgubila sem zaupanje, nisem mogla več molit, misli so kar naprej odzvanjale kako ga ne potrebujem, kako ga sovražim. in to me je zadelo najhuje. občutek krive vesti me je raztrgal, ugasnilo je vse upanje in ostala popolna praznina in topa želja da bi se izničila.sploh izničila, življenje, sebe, vse. pa sem začela počasi, ogromen kamen se je odvalil, ko sem po branju neke knjige spoznala da imam depresijo in s tem da nisem najslabši človek na svetu, da nisem znorela in da so ljudje, ki čutijo podobno. in tako se je začelo: povedala sem fantu, sicer v groznem strahu, kaj si misli pa je bilo že malo bolje ker me je podprl, objel. nato sem povedala mami in tako me je naročila k osebni zdravnici. tam pa napotnica nujno za psihiatrično bolnišnico begunje. groza in jok, je res tako hudo z mano? pa sem se motila, psihiatrinja mi je zares pomagala in mi predpisala ADje Asentra, ki jih jemljem dober mesec. zdaj sem pa tam ko ne vem več kaj še lahko storim. je bolje, manj je anksioznosti, lažje se skoncentriram, občutki praznine niso vedno prisotni, včasih se celo zares od srca razjokam in včasih smejim. še vedno pa nisem dobro, nisem normalna, nisem jaz. včasih, posebno zjutraj se še vedno zbujam z občutki izventelesnosti in mislimi da se ne prepoznam,da to nisem jaz, da nekdo drug živi moje življenje, jaz pa se skrivam tam notri nekje, v notranjosti, v temi. sprašujem se predvsem kaj še lahko storim da mi bo bolje, kako naj se zopet najdem, kako na si odpustim(občutek krivde in gnusa do same sebe je če vedno prisoten). no zagotovo sem si malo pomagala že s tem, da sem svoje občutke in zgodbo spravila sem gor, da je ne tiščim več v notranjosti. morda bo pa celo komu pomagala če se bo v njej našel pa tudi jaz bi bila zelooo vesela kakšnega nasveta.
bea
|
