Rabim pomoč!

[Samurai]

Pozdravljeni!

Bom šel kar k bistvu:

Star sem 16 let in sem zelo razoćaran v življenju! Vsak dan mi predstavlja neopisne muke in trplenja. Vedno sem slabe volje in ni dneva da nebi pomislil na smrt. Vso to slabo voljo pa mi povzročajo strahovi, ki so vedno prisotni. Obiskujem že dobro leto pa pol psihijatra a mi ni nikdar postavil neke diagnoze, dal mi je sicer zdravilo za anksioznost rispolux. Preden kot so se težave začele sem bil zelo normalen imel sem dosti prijateljev, vsak vikend sem bil zunaj in bil sem srečen! Vse skupaj se je začelo nekje v 1 letniku. Točnih razlogov še sam nevem zakaj.

Strah me je med ljudmi, vedno sem zelo ne sproščen, že sama misel da moram v šolo me spravi v obup. Treniram tudi borilne veščine in vedno pred treningom se borim z močnim strahom, pa ni me strah bolečine, udarcev...sam nevem točno česa me je. Enostavno ta blokada strah živi v meni. V šoli npr mi je vsak odmor mučen, ko moram iti po hodniku do druge učilnice sam in mi je neprijetno ko me ljudje opazujejo. Zgubil sem vse prijatelje in ljudje se sploh ne zmenijo več za mene. Nikakor ne morem navezati stikov z soljudmi zaradi tega strahu in zaradi tega zelo trpim...vsako noč imam nočne more...nimam nobene samozavesti....

Edino upanje do živlenja imam to, da se bom nekoč tega znebil in bom spet lahko normalno zaživel.
Mislite da je vredno da upam? Se je možno "pozdraviti" od tega?
Prosim odgovorite mi in zahvaljujem se za vsak odgovor!!

Lep pozdrav na novo registriran Samurai

[trzinka]

Pozdravljen Samurai!

Moje mnenje je, da se doma dobro posvetuješ s starši in poiščete psihoterapevta. Psihiater ti napiše recept, malo povpraša in to je to. Psihoterapija pa odkriva in odpravlja vzroke bolezni, če se lahko tako izrazim.
Lahko ti bo kdo drug bolj strokovno razložil zadevo.

Želim ti vse dobro

[Samurai]

Hvala trzinka

[Orhideja1]

Pozdravljen Samurai!

Lepo, da obiskuješ psihiatra, vendar pa nisi napisal ali hodiš tudi na psihoterapijo. Ta bi ti glede na težave ki jih opisuješ bila v veliko pomoč.
Psihotrerapevt  bi ti pomagal skozi pogovor do boljše samopodobe, ki vidim da ti jo primanjkuje. Sprašuješ če se da pozdraviti. Seveda se da, vendar pa je potebna velika vztrajnost in delo na sebi.
Mlad si še, imaš še celo življenje pred sabo, zato bi bilo dobro, da čimprej poiščeš psihoterapevta in ne čakaš predolgo.
Poišči si pomoč in vedi, da upanje vedno umre zadnje. Vedno moramo upati in nikoli ne smemo obupati.

Vse dobro ti želim in srečno.

[Samurai]

Pozdravljen Samurai!

Lepo, da obiskuješ psihiatra, vendar pa nisi napisal ali hodiš tudi na psihoterapijo. Ta bi ti glede na težave ki jih opisuješ bila v veliko pomoč.
Psihotrerapevt  bi ti pomagal skozi pogovor do boljše samopodobe, ki vidim da ti jo primanjkuje. Sprašuješ če se da pozdraviti. Seveda se da, vendar pa je potebna velika vztrajnost in delo na sebi.
Mlad si še, imaš še celo življenje pred sabo, zato bi bilo dobro, da čimprej poiščeš psihoterapevta in ne čakaš predolgo.
Poišči si pomoč in vedi, da upanje vedno umre zadnje. Vedno moramo upati in nikoli ne smemo obupati.

Vse dobro ti želim in srečno.

Ne ne obiskujem psihoterapevta in do sedaj niti nisem pomislil nanj. Bom pa se zdaj potrudil in si ga čimprej našel hvala ti za odgovor!

[Jagodka]

Samurai, dobrodošel. Zelo mi je všeč tvoj nick, vzemi ga za svoje drugo ime. Mislim, da ti pristaja.

Če prav razumem, ti zdravilo ne pomaga kaj dosti. Verjetno je napočil čas za drugačen pristop k problemom. Kaj pravi psihiater na tvoje težave? Najbrž se kaj pogovarjata o tem. Kakšno mnenje že mora imeti o tvojem stanju.

Ime diagnoze same ni toliko pomembno, ti nisi diagnoza in motnja, ti si Samuraj. Tvoji problemi so le delček v tvojem življenju, ti si tudi sin, sošolec, prijatelj, dijak....

Vem pa in razumem, da se ti zdijo največji in brezizhodni. To je le del tvoje poti, iz katere boš izšel močnejši. Upanje umre vedno zadnje. Ja, vložek je velik, ampak se splača.

Postavi si vprašanja o sebi in svojem počutju in si nanje odgovori iskreno. Česa te je strah? Zakaj se bojiš ljudi? Kaj ti bodo naredili, rekli?

Do ustrezne terapije lahko prideš preko osebnega zdravnika ali psihiatra. Obstajajo tudi telefoni za mlade v stiski, ne nekaterih odgovarjajo strokovnjaki, na nekaterih mladi sami delijo svoje izkušnje.

Ko sem se soočala s svojo anksioznostjo, sem naletela na velik odpor sebe do sebe. Nisem mogla/hotela sprejeti ranljive strani svoje osebnosti. Zdaj vem, da je ranljivost moja največja zaveznica, ker me opozori, da je nekaj narobe. Opozori me, da se moram ustaviti in razmisliti, si dovoliti biti ranljiva. Tu je bilo potrebno veliko iskrenosti do sebe. Iskrenosti in odgovornosti do sebe. Nisem taka kot pričakujejo od mene, sem kakršna sem. Pričakovanja drugih me ne obremenjujejo več (toliko).  

Okolica nas bombandira z vsem mogočim o moči, uspehu, samozavesti... Supermanov ni, Samuraji pa so (bili) resnični.

Nisi napisal, kako je doma, ali imaš podporo in razumevanje staršev.

[Samurai]

Samurai, dobrodošel. Zelo mi je všeč tvoj nick, vzemi ga za svoje drugo ime. Mislim, da ti pristaja.

Če prav razumem, ti zdravilo ne pomaga kaj dosti. Verjetno je napočil čas za drugačen pristop k problemom. Kaj pravi psihiater na tvoje težave? Najbrž se kaj pogovarjata o tem. Kakšno mnenje že mora imeti o tvojem stanju.

Ime diagnoze same ni toliko pomembno, ti nisi diagnoza in motnja, ti si Samuraj. Tvoji problemi so le delček v tvojem življenju, ti si tudi sin, sošolec, prijatelj, dijak....

Vem pa in razumem, da se ti zdijo največji in brezizhodni. To je le del tvoje poti, iz katere boš izšel močnejši. Upanje umre vedno zadnje. Ja, vložek je velik, ampak se splača.

Postavi si vprašanja o sebi in svojem počutju in si nanje odgovori iskreno. Česa te je strah? Zakaj se bojiš ljudi? Kaj ti bodo naredili, rekli?

Do ustrezne terapije lahko prideš preko osebnega zdravnika ali psihiatra. Obstajajo tudi telefoni za mlade v stiski, ne nekaterih odgovarjajo strokovnjaki, na nekaterih mladi sami delijo svoje izkušnje.

Ko sem se soočala s svojo anksioznostjo, sem naletela na velik odpor sebe do sebe. Nisem mogla/hotela sprejeti ranljive strani svoje osebnosti. Zdaj vem, da je ranljivost moja največja zaveznica, ker me opozori, da je nekaj narobe. Opozori me, da se moram ustaviti in razmisliti, si dovoliti biti ranljiva. Tu je bilo potrebno veliko iskrenosti do sebe. Iskrenosti in odgovornosti do sebe. Nisem taka kot pričakujejo od mene, sem kakršna sem. Pričakovanja drugih me ne obremenjujejo več (toliko).  

Okolica nas bombandira z vsem mogočim o moči, uspehu, samozavesti... Supermanov ni, Samuraji pa so (bili) resnični.

Nisi napisal, kako je doma, ali imaš podporo in razumevanje staršev.

Psihiater mi je nazadnje ko sva imela srečanje pred 2 tednoma rekel da nimam neke resne motnje in da misli da bom to odpravil kaj več se ne spomnim da bi mi kdaj povedal. Večinoma me sprašuje po počutjo in mi daje zrcalo kakšni bi naj bil v resnici. Zdravilo se mi vsaj zdi da je pokazalo nek majhen majhen učinek. Najprej sem se zdravil z antidepresivi, ki res sploh niso imeli nobenega efekta. Zdaj se pa dober mesec z rispoluxom.
Doma imam podporo in sem prišel do točke ko sem se z veliko muko zaupal materi.
Hvala ti za odgovor mi je v veliko pomoč. Vidim da le obstajajo dobri ljudje!


Mogoče kdo ve za kakega dobrega psihoterapevta v bližini Ptuja?

[Samurai]

Še sem se spomnil par stvari ki bi jih mogoče moral že prej dodati. Nikakor se nemorem skoncentrirati vedno sem z mislimi nekje drugje in strah me je kontakta z očmi z ljudmi...

[Devlin]

Imel sem precej podobne probleme (ampak se v diagnozo ne bom spuščal, ker nisem usposobljen  ), samo ne samo v srednji, ampak že v osnovni. Bil sem preveč občutljiv in najbrž običajne fajte in poniževanje v šoli jemal preveč usodno. Nazadnje že nisem več upal ven, če sem tam slišal druge otroke. Recimo - v gmajno sem šel na sprehod, slišal tam vrstnike, kako se igrajo, se ustrašil, pa preveč bi se bal kaj si bodo mislili o meni, kako bodo reagirali ko me bodo uzrli,... se obrnil in šel raje nazaj v sobo brat. V srednji šoli pa sem bil trmast in rinil ven med ljudi za vsako ceno, tudi če sem se slabo počutil. Ne da bi me kaj dosti opazili, ampak znotraj določene subkulture, ki je bila do mene vedno prijazna, sem si z leti ustvaril dovolj prijateljev in znancev, še bolj pa mi je pomagal internet in to da sem po zdravilih razvezal jezik in postal bolj sproščen. Danes imam kolegov, da jih obletat ne morem, dekle,... Pet let nazaj znanstvena fantastika zame.

Moja izkušnja je, da sposoben dohtar take stvari lahko v roku kakega leta najkasneje povsem odpravi. Osebno nisem rabil nobene psihoterapije (kar se tega področja tiče sem skeptik ampak okej,... osebno mnenje), edino dobrega zdravnika in menjavo zdravil. Je treba biti povsem iskren, povedati zdravniku vse kar čutiš in če vidiš da te ne posluša (za to da ga oceniš pa rabiš nekaj obiskov) odj...ti kretena. Eni zdravniki lahko pomagajo enim, drugi drugim. Moraš pa najti takega, ki ve zakaj se pri tebi gre in ti bo znal pomagati, brez da bi te zadel do amena s čim tretjim.

Subjektivna izkušnja  . Veščin se pa le drži, problemov sicer ne bodo rešile, so pa kul opora. Je pa res naporno živeti, dokler se zadeve ne omilijo. Hang on.

[Samurai]

Nekaj podobnega čutim sam. Samo da so se problemi začeli v srednji šoli. Fora pa še je v tem da sem bil v osnovni šoli še v zadnjem razredu vedno take divje narave in vedno v družbi, glaven govorec, sošolci so si želeli biti kot jaz...sedaj pa čist kontra vsemu kar sem bil pa nevem kaj bi se naj takega zgodilo...mogoče da ko sem prišel v prvi letnik in so izvajali na šoli krst "fazanov" pa sem se najbolj upiral in so se nakunci vsi spravili na mene in me zelo ponižali...zaradi tega sem se prepisal iz ene srednje šole v drugo...tega še nisem nikdar omenil psihijatru

[Samurai]

Kar se pa tiče borilnih veščin pa sem zaljubljen v kickboxing in sem dosegel tudi dobre rezultate, ampak ne take če nebi mel te blokade ker zaradi tega na treningih večinoma ne blestim in doma moram zato toliko več delat...ker me tudi na treningu lovi ta strah

[Samurai]

Imel sem precej podobne probleme (ampak se v diagnozo ne bom spuščal, ker nisem usposobljen  ), samo ne samo v srednji, ampak že v osnovni. Bil sem preveč občutljiv in najbrž običajne fajte in poniževanje v šoli jemal preveč usodno. Nazadnje že nisem več upal ven, če sem tam slišal druge otroke. Recimo - v gmajno sem šel na sprehod, slišal tam vrstnike, kako se igrajo, se ustrašil, pa preveč bi se bal kaj si bodo mislili o meni, kako bodo reagirali ko me bodo uzrli,... se obrnil in šel raje nazaj v sobo brat. V srednji šoli pa sem bil trmast in rinil ven med ljudi za vsako ceno, tudi če sem se slabo počutil. Ne da bi me kaj dosti opazili, ampak znotraj določene subkulture, ki je bila do mene vedno prijazna, sem si z leti ustvaril dovolj prijateljev in znancev, še bolj pa mi je pomagal internet in to da sem po zdravilih razvezal jezik in postal bolj sproščen. Danes imam kolegov, da jih obletat ne morem, dekle,... Pet let nazaj znanstvena fantastika zame.

Moja izkušnja je, da sposoben dohtar take stvari lahko v roku kakega leta najkasneje povsem odpravi. Osebno nisem rabil nobene psihoterapije (kar se tega področja tiče sem skeptik ampak okej,... osebno mnenje), edino dobrega zdravnika in menjavo zdravil. Je treba biti povsem iskren, povedati zdravniku vse kar čutiš in če vidiš da te ne posluša (za to da ga oceniš pa rabiš nekaj obiskov) odj...ti kretena. Eni zdravniki lahko pomagajo enim, drugi drugim. Moraš pa najti takega, ki ve zakaj se pri tebi gre in ti bo znal pomagati, brez da bi te zadel do amena s čim tretjim.

Subjektivna izkušnja  . Veščin se pa le drži, problemov sicer ne bodo rešile, so pa kul opora. Je pa res naporno živeti, dokler se zadeve ne omilijo. Hang on.

ti si zdaj te probleme popolnoma odpravil?

[ForbbidenWish]

Oi, welcome na forumu Uglavnm, jst sm mela (mam) iste probleme. In isto so se pojavl šele u srednji šoli. Dobr že u osnovni so me mel bol za sivo miš, ampak se je usen dal bol prežvet k zdj. Pr men je blo glih obratn, iz sive miši sm se kr naenkat prelevila u neki bol divjiga. K sm hotla enkrat za uselej bit u središču pozornosti, neki pusebnga. Sj sm bla sam ne tko k sm hotla. Pač tle k žvim me folk ni sprjemu kot neki cool ampak kot neki čudnga. To mi je začel zbijat samozavest, nism hotla več u šolo hodt, mela sm frende k so me podpiral p mel radi ampak usen niti z njimi nism mogla prežvet useh tistih travm. Folk me je zmerju, se zmišlevov stvari u men. Samozavesti je blo kr naenkrat konc, nehala sm se učit in zajebala šolo.

Zdj mi je mau bolš k delam drugo ni več tazga pritiska, frende mam še zmr p tipa k me ma rd. Ampak usen pred oči svojih vrstnikov p si še zmr ne upam. Raj grem stran, pač me je strah d bi se mi spt posmehval p zmerjal.

Drgač p ti predlagam d greš res k enmu psihotrapevtu, sama sm se u tem pozanimala k tud nism vedla razlike in je velik bolš. Tko d pogovr se z enim k ti bo znou še bol svetvt p ti pomagu do bolšga počutja. Good luck 

[Devlin]

Samo utrujenost me še malo baše. Fizično mislim da sem malo slabši od "normalcev", psihično pa kakih posebnih odstopanj mislim da ni. Brez zdravil pa bi bil že mrtev, ker sem bil tik pred samomorom, obupal nad zdravniki in življenjem, potem pa končno srečal pravega.

[Samurai]

Oi, welcome na forumu Uglavnm, jst sm mela (mam) iste probleme. In isto so se pojavl šele u srednji šoli. Dobr že u osnovni so me mel bol za sivo miš, ampak se je usen dal bol prežvet k zdj. Pr men je blo glih obratn, iz sive miši sm se kr naenkat prelevila u neki bol divjiga. K sm hotla enkrat za uselej bit u središču pozornosti, neki pusebnga. Sj sm bla sam ne tko k sm hotla. Pač tle k žvim me folk ni sprjemu kot neki cool ampak kot neki čudnga. To mi je začel zbijat samozavest, nism hotla več u šolo hodt, mela sm frende k so me podpiral p mel radi ampak usen niti z njimi nism mogla prežvet useh tistih travm. Folk me je zmerju, se zmišlevov stvari u men. Samozavesti je blo kr naenkrat konc, nehala sm se učit in zajebala šolo.

Zdj mi je mau bolš k delam drugo ni več tazga pritiska, frende mam še zmr p tipa k me ma rd. Ampak usen pred oči svojih vrstnikov p si še zmr ne upam. Raj grem stran, pač me je strah d bi se mi spt posmehval p zmerjal.

Drgač p ti predlagam d greš res k enmu psihotrapevtu, sama sm se u tem pozanimala k tud nism vedla razlike in je velik bolš. Tko d pogovr se z enim k ti bo znou še bol svetvt p ti pomagu do bolšga počutja. Good luck 

Ja pri meni je šola tudi bol tak tak že zarad same koncentracije. Komaj se vlečem z dvojkami in letos bom spet na popravnem iz matematike(celoletno)
Jaz pa sem bil nekako magnet za ljudi vsem sem bil zanimiv in vsi so me radi poslušali imel sem neko karizmo in tako sem tudi pritegnil k sebi slabo družbo...same kriminalce. Tega se zdaj zelo sramujem in je moja najnižja točka v mojem dosedanjem živlenju tak da me ne obsojat zarad tega. Ker sem še pač bil najbolj v puberteti mi je blo to nekaj zanimivega in sem se hitro vcepil k njim. Začel sem kaditi travo in naredim sem marsikaj slabega kar zdaj obžalujem in ne vem kako naj popravim. No ker pa vseeno nisem bil kot oni in kakih stvari nisem hotel narediti so me začeli čez čas zmerjati z ženski spolni organ in podobno...pač nisem bil kriminalec tka kot oni samo wild child kot sam rad rečem...takrat se mi zdi da so se začeli že kazati ti simptomi. Pozneje pa je še šlo samo navzdol....zdaj pa kot sem že omenil sploh nimam nobenih prijateljev in kakšnih posebnih stikov z ljudmi zelo težko sploh začnem kako debato s kom. Aja pa da nebi mislili da sem kak pokvarjenec in baraba ker sem vedno bil in tudi sem dober človek ki je pripravljen pomagati nekomu v stiski

[Samurai]

Samo utrujenost me še malo baše. Fizično mislim da sem malo slabši od "normalcev", psihično pa kakih posebnih odstopanj mislim da ni. Brez zdravil pa bi bil že mrtev, ker sem bil tik pred samomorom, obupal nad zdravniki in življenjem, potem pa končno srečal pravega.

Me veseli za tebe.
Jaz še očitno nisem našel tapravega. Tudi sam mam probleme z utrujenostjo pa večnimi glavoboli včasih sem mislil da imam celo tumor

[ForbbidenWish]

Uh mata ja katastrofa

Nuben te ne obsoja, ubistvu je clo pohvalno d si se sam uspeu iz tega izvlečt in d se zavedaš d to ni biu glih najbolši način živlenja. Sam mogoče so p usi te dogodki pustil nek pečat na teb d se zdj tko počutš, k vidm d maš zlo slabo vest zrd tega kukr si ns prepričvov nej ne mislmo d si slb.

Ampak pust preteklost za sabo, kar je blo je blo, spreminjat se ne da več. Prihodnost se p še da zrihtat, ceu lajf maš pred sabo probi čim bol pozitivn gledat na use. Pravš d te kickboxing zanima, tm nimaš nbenih frendov? K punavad jih glih na takih placih najdemo, k mamo skupne interese. Glede šole, nben se ne mara učit, ampak usen probi se učit na kak teb zabavn način, ob nečem kar te sprošča.

Nwm to so sam moji predlogi- jst se pač kratkočasm na velik načinov zto sm zadne cajte tud nekak bolše vole

Jah glavobole mam tud jst in tud jst sm učas misla d mam tumor Sam zdj so zginl, svež zrk p čim mn stresa najbol pumaga

[Samurai]

Uh mata ja katastrofa

Nuben te ne obsoja, ubistvu je clo pohvalno d si se sam uspeu iz tega izvlečt in d se zavedaš d to ni biu glih najbolši način živlenja. Sam mogoče so p usi te dogodki pustil nek pečat na teb d se zdj tko počutš, k vidm d maš zlo slabo vest zrd tega kukr si ns prepričvov nej ne mislmo d si slb.

Ampak pust preteklost za sabo, kar je blo je blo, spreminjat se ne da več. Prihodnost se p še da zrihtat, ceu lajf maš pred sabo probi čim bol pozitivn gledat na use. Pravš d te kickboxing zanima, tm nimaš nbenih frendov? K punavad jih glih na takih placih najdemo, k mamo skupne interese. Glede šole, nben se ne mara učit, ampak usen probi se učit na kak teb zabavn način, ob nečem kar te sprošča.

Nwm to so sam moji predlogi- jst se pač kratkočasm na velik načinov zto sm zadne cajte tud nekak bolše vole

Jah glavobole mam tud jst in tud jst sm učas misla d mam tumor Sam zdj so zginl, svež zrk p čim mn stresa najbol pumaga

Ok hvala za nasvet...ja žal nimam na treningu nobenih frendov ker sem zdaj tak bol vase zaprt tip kot sem že omenil sploh težko začnem kako debato v šoli pa sem v razredu s samimi puncami samo 3 fantje smo. Saj bi rad imal kake prijatelje ampak trenunto težko. Tudi če se že s kom kolko tolko povežem nisem to jaz tak kot sem v resnici in so vsa čustva bol zaigrana in tudi vse ostalo. Zato pa tudi tak obup v meni...Do sedaj sem bil bolj ali manj postavljen na svoje noge in svoje misli sem prav srečen da sem odkril ta forum nič zdaj pa grem spat...se slišimo spet ju3...lahko noč

[ForbbidenWish]

Maš pol tud s puncam probleme? Jah vem d je težko, sam so p neki določeni pripomočki k nm pomagajo vzpostavlat stike. Si mogoče na netu kej bol zgovorn? Ker jst sm xD

Nč lpo spi, papa

[Samurai]

Punco imam še izpred časa ko se je to sploh začelo. Ja na internetu sem ful bol zgovoren..samo tudi ne vsepovsod! Sicer pa so s punco tud težave zaradi mojega obnašanja ker sem vedno tak nepriseben z mislimi drugod pa ni mi do ničesar.

Nevem kaj naj...zdaj se odpravljam v šolo in me že spet loteva strah. Upam da bo 1x vsega tega konec