FORUM Nebojse.si
Novice:
 
*
Dobrodošli, gost. Prosim, prijavite se ali registrirajte.
Ali ste pozabili aktivirati vaš račun?
nedelja, 07. junij 2026 ura: 07:21


Prijavite se z uporabniškim imenom, geslom in dolžino seje.


Strani: [1]   Pojdi dol
  Natisni  
avtor Tema: nesamozavest in samota  (Prebrano 4872 krat)
Michael
gost
« dne:: petek, 24. april 2009 ura: 15:13 »

Torej, kje naj začnem...

Odločil sem se da napišem svojo zgodbo toliko da si malo očistim dušo in ker več nevem dalje in kako dolgo bom še zdržal v tej situaciji.

Že nekaj let, recimo 4 leta imam depresijo vendar še nism šel do nobenga zdravnika ker sem doma v malem mestu in bi vsi zvedeli. Zraven tega je medicinska sestra od moje zdravnice prijateljica od mame. Ubadam se predvsem z občutkom ničvrednosti, nesamozavesti pri ženskam pri katerih ima več samozavesti verjetno en 60 letni pijanec brez zob (če se grdo, vendar resnično izrazim). Vsak dan me razžira da sem star 24 let in nisem še doživel nič od tega kar bi povprečen 24 letnik naj. Pravtako nisem mel še punce, niti se poljubljal. Srednjo šolo sem pravtako pustil ker nisem več prenesel obrekovanja sošolcev ki so me meli za čudnega ker nisem hodil ven ob vikendih in se nisem takrat še zanimal za dekleta. Pa tudi zato sem pustil šolo ker sem hotel imeti čimprej svoj denar. Zato sem si poiskal službo vendar plača je bila premajhna da bi lahko šel na svoje stanovanje. Namreč s starši se pravtako ne razumem oz. se ne pogovarjamo že 5 let. In tukaj teči moj glavni problem za vse psihične težave. Ker nism hodil ven so me imeli nekateri za maminega sinčka, čeprav to definitivno nisem (to mi je uničlo najstniška leta). Sem človek ki ne prenese če bi kdo rad vedel vsako podrobnost o meni in kaj delam. Dovolj mi je bilo kontrole in pripomb na vsako stvar ker me je to psihično uničevalo, zato sem si rekel da se bom boljše počutil če se bom nekaj pogovarjati z staršema in res je bilo tako. No, prijateljev tudi nimam, ker sem se takrat z 18 leti zaprl v sebe in še redkokdaj šel kam ven. Za to krivim starše, predvsem mamo ki me kot 15-16 letnika ni nikamor pustila ko so drugi hodili ven po diskotekah. Takrat so se vbistvu začeli občutki manj vrednosti. Doma sem žal v takem mestu kjer je največja rekreacija ljudi obrekovanje (pač slovenski nacionalni šport) in s tem se počutiš še bolj manj vrednega in izoliranega. Dodatno je k temu še pripomogla mati ki je govorila okoli kakšen sem in ljudje so me še bol čudno gledal.

No, potem sem delal 5 let v eni tovarni kjer mi je bilo super in sem komaj čakal da grem delat vsak dan (po pravici povedano zaradi tega ker so me punce tam nonstop opazovale). Z sodelavci smo se res super razumeli in smejali, vendar nihče ni niti približno vedel za moje probleme in kakšne muke preživljam doma sam s sabo. Res da so me spraševali zakaj še nimam punce vendar sem se izmuznil z hecom da me nobena hoče, kar pa ni res. V zadnjih 3 letih se je za mene zanimalo okrog 30 deklet (prosim verjamte da si ne izmišljujem številke) in večinoma vse res luštne, vendar nisem imel poguma stopit do nobene ki je kazala zanimanje. Ne razumem kaj vidijo na meni če pa so na vsakem koncu boljši in lepši fantje od mene. Vendar tudi če sedaj spoznam punco...kaj ji naj rečem o sebi in zadnjih letih? Da nimam nobenih prijateljev, da ne grem skoraj nikdar iz hiše ker imam depresijo, da nimam srednje šole? Pravtako imam majhen penis (samo 13cm) ki mi še dodatno izpodbija samozavest ter zelo sem suh. Katera pa bo mela takega. Kaj vidijo na meni... Ja, mogoče se jim dopadem na prvi pogled, po zunanjosti, vendar ko bi me dobro spoznale in zvedle o moji preteklosti se jim več nebi. Dokler se nebom sam sebi dopal je itak vseeno če se nevemkoliko punc zanima za mene. To pa vprašanje če bo kdaj. In zaradi tega se počutim še manj vrednega ko vidim da so drugi doživeli že vse to in kako uživajo življenje. Vse kar si želim je doživeti tisti občutek ko maš punco in ko vidiš da nekoga osrečuješ in komaj čaka da je lahko s tabo. Tisti občutek da te nekdo resnično ljubi in je ponosen da te ima in ve da se lahko tebi zaupa.

No potem pa je prišla recesija, odpuščanja in seveda je doletelo tudi mene. V zadnjih mesecih se je občutek nič vrednosti še povečal, še posebaj ko nonstop razmišljam o življenju, o tem kako drugi žurajo vsak vikend, spoznavajo punce, sexajo... res je težko in nevem kaj naj naredim da se izkopam iz te luknje. Ne si mislit da sem nek tih, sramežljiv fant v družbi. Mogoče ja na začetku, vendar ko človeka spoznam letijo iz mene finte kot pri redko ktermu. Kot dokaz lahko povem to da smo se z sodelavci tako dobro razumeli in ušpičevali take stvari da so se jokali ko sem odšel, da sedaj nebo več zanimivo v službi. Vsi ljudje ki sem jih spoznal v zadnjih letih se samo čudijo kako to da nimam punce in ne grem nikamor ven ko pa sem tako zanimiv. Naj še omenim samo to da sem bil v osnovni šoli vsa leta odličen in da sem zelo razgledan na vseh področjih.

Obstajata tisti dve minuti vsak dan ko si rečeš saj bo, se počutiš res super in bi skočil do oblakov tisti trenutek od veselja, vendar takoj za tem spet začnem razmišljati in razmišljati o vseh problemih v življenju in veselje se sprevrže v popolno brezvoljnost in žalost, obup da se ti še niti iz postelje ne da dvignit.

Edini način da bom srečen v življenju je da grem čimprej v svoje stanovanje in začnem končno živeti ker pri svojih sorodnikih se mi bo zmešalo v kratkem. Pogledi na vse stvari so prerazlični. Po eni strani vem da so mi starši in bi si moral biti dober z njimi da bi se spominjal na dobre čase ko jih več nebo, po drugi strani pa enostavno psihično ne zmorem, ker ne prenesem če se kdo vtikuje v moje življenje in vedno se počutim nekako ukleščeno in zaostalo poleg njiju. Hočem svoje življenje v miru. Edina rešitev za to je delo v tujini ki se mi ponuja in dobro plačano (res da se dosti dela), vendar vseeno, to je edina možnost da si uresničim največje sanje v življenju. Svoje stanovanje v drugem mestu, kjer me nihče ne pozna in lahko začnem novo življenje brez vseh škodoželjnih ljudi me sedaj obdajajo in obrekujejo.

Vendar zadnji čas je tudi da spoznam neko dekle ki me bo razveselila, vendar kaj ko se mi katera dopade si takoj mislim da je nisem vreden in da si lahko taka najde dosti boljših pa čeprav mi daje jasne znake da se ji dopadem.

Tako, sedaj se počutim vsaj malenkost lažje ko sem vsa svoja vsakodneva razmišljanja ki mi uničujejo voljo do vsega napisal. Mogoče se nekatere stvari slišijo kot samohvala vendar prosim ne mislit tega, ker sem vse povedal tako ko je (nimam razloga da si nekaj izmišljujem v takem iskrenem in obupanem pismu).

Hvala vsem ki ste si vzeli čas da ste prebrali to.

Edit: vpis je bil moderiran na željo uporabnika

« Zadnje urejanje: sreda, 20. maj 2009 ura: 08:37 od DAMa » Prijavljen
Mimoza
Novinec / novinka
*
Odsotni Odsotni

Spol: Ženska
Prispevki: 41



« Odgovori #1 dne:: petek, 24. april 2009 ura: 15:26 »

Pozdravljen Michael.

Sama sem tudi nova na forumu.
Mislim, da ni potrebe, da izbrišeš prispevek, saj ne bo nihče vedel, da si res to ti, pa tudi če bi kdo konec koncev, mislim, da ti nihče ne bi hotel nič žalega.

Ja, nesamozavest in samota, kako poznano. Strašljivo je to, da smo tako mladi, pa tako leti življenje mimo nas.

Mogoče, bi bilo najbolje zate (in zame tudi) da si najdeš kakšnega psihoterapevta, da se vključiš v kakšno skupino, in si s tem razširiš krog prijateljev in znancev. Treba bo spremenit življenjski slog, če ne bomo drseli samo še globlje in globlje.

Hmm, kar se tiče odselitve od doma, te čisto popolnoma razumem, samo vedi, da "dušni mir" sicer odtehta marsikatero odrekanje, ampak da je težko vsak euro obrnit na deset tisoč načinov kako in kdaj, za kaj ga boš porabil. Če seveda, ne boš imel dobre plače.

Po mojem najbolje, da si poiščeš pomoč.  pomisli

Drži se in dobrodošel med nami.
Prijavljen
trzinka
Heroj
******
Odsotni Odsotni

Spol: Ženska
Prispevki: 3.815



« Odgovori #2 dne:: petek, 24. april 2009 ura: 21:51 »

Dobrodošel na forumu!

Iz tvojega pisanja sem razbrala, da imaš zelo slabo samopodobo in zato si tudi osamljen. Pač si malce drugačen od ostalih, raje imaš glasbo in si doma, kot pa da ga žuriraš. In to ni popolnoma nič narobe. Samo tako, pa vseeno ne boš prišel do punce, ki si jo želiš.
Ni vse v lepem videzu, ampak je pomembna srčnost , poštenost, odkritost in humor. Vsako dekle , ki to ceni, bi te razumela in te imela rada. Res se premalo ceniš in veliko bi moral delati na samozavesti, zato ti vseeno svetujem da obiščeš kakšnega psihoterapevta (upam, da si ga lahko privoščiš), lahko tudi v večjem kraju kjer te nihče ne pozna. Mislim pa, da bi pravi ljudje razumeli tvojo stisko in se nebi posmehovali.
Praviš, da se doma ne razumeš s starši. Pa si se kdaj odkrito pogovoril z njimi o svojem problemu, o stvareh , ki te mučijo? Veš, včasih prevelika skrb za otroka naredi preveč škode kot koristi. Ne vem, tak občutek imam pri tvoji mami, lahko da imam napačno predstavo. Težko je začeti vsak pogovor, ampak ti ga vseeno svetujem. Verjamem, da ti želita dobro v življenju, zato tudi prihaja do trenj. Ti si želiš eno, onadva pa nekaj čisto drugega.
Lažje ti bo, če dokončaš šolo in verjamem, da si sposoben. Lahko nadaljuješ tudi s fakulteto. Vse je v tvojih rokah in tvoji želji po uspehu.
Moram te malce okregati, kar se spolnosti tiče. Absolutno tvoje orodje ni premajhno in ni najbolj pomembno pri sexu. Važne so tudi druge veščine zadovoljevanja partnerke in verjemi mi, da to ženske cenimo. Ne bodi tako nedostopen in se sprosti, videl boš, da se bo našla zate ta prava. O svojih problemih pa tudi ni treba razlagati na prvem randiju. Počakaj, da se malce bolje spoznata in si zaupata.

Delaj, delaj in še enkrat delaj na samozavesti. Držim pesti zate in ti želim vse dobro,


                                                               Trzinka rozicodam
Prijavljen
jesenka79
Aktiven član/ica
**
Odsotni Odsotni

Prispevki: 70


« Odgovori #3 dne:: sobota, 25. april 2009 ura: 08:27 »

Sočustvujem in se nekoliko prepoznam v tvoji zgodbi.

Osamljenost, občutek zadušljivosti doma, da ne živiš polno, da nimaš družabnega življenja, da te čudno gledajo, ker so slišali od tvojih staršev ja veste naš-a pa ...

Meni je pomagalo, ko sem šla na svoje, pa čeprav so mi starši plačevali najemnino.
Prideš med ljudi, ki te sprejmejo nevtralno oz. ti dajo možnost, ker te ne poznajo in nimajo slabega mnenja o tebi ...
Še veliko je fantov/deklet, ki se čutijo osamljene, nevredne, kdo pa pravi, da vsi drugi žurajo in sexajo, sploh ni tako.  Sad
S svojim sedanjim možem sva kar nekaj časa rabila, da sva se kot fant in punca skupaj spravila, ker nisem mogla verjet, da sem mu všeč, ko pa sem ja tako (debela, nezanimiva, nesposobna, grda ...).
Praviš, da si se s sodelavci dobro razumel. To je že dobra iztočnica za družabno življenje. Poišči jih.

Tujina je po eni strani priložnost, po drugi pa je tudi za ljudmi ki nimajo težav pri navezovanju stikov, naporna. Lahko da se boš počutil še bolj osamljenega.

A se ne bi mogel zmenit s starši da ti finančno pomagajo da dokončaš šolo, pa čeprav bi živel v mestu (npr. si najel sobo nekje)? Morda jim poveč, da se počutiš utesnjenega, da se ti zdi, da rabiš novo priložnost, da bi kaj naredil iz sebe ... Uspeh (dokončanje šole, na primer) te bo opogumil, pa še več možnosti boš imel na tržišču. Naredi to zase.
Morda se vpišeš na kakšno družabno aktivnost, šort, gasilci etc. kar bi te zanimalo.

Pa ne bit preveč fiksiran na punce, te bojo že same prišle, ko boš naredil kaj zase. Oz. kot praviš, so se že zanimale zate. A tako kot tujina je tudi partnerstvo kar zahtevna zadeva. Lahko te pahne še v večjo stisko. Menim, da se moraš najprej sam pobrati. Prijateljstva so za to boljša. 

Dobra bi bila tudi strokovna pomoč, svoboden pa si tako pri izbiri osebnega zdravnika kot psihiatra, spovednika, trgovine etc. Zdravnik ne sme govoriti drugim, kaj ti je, tako kot medicinska sestra ne. Za lekarno pa mislim da to ne velja. Če se ne počutiš varnega, je absolutno bolje, da greš drugam.
Menim pa, da poskusi raje prej z drugimi ukrepi (tudi skupina za samopomoč bi bila fajn), potem pa šele naprej. 

To je pač moje mnenje, ki ti ga absolutno ni treba upoštevati.

Dobro se odloči! Rad se imej.  oki clap
Prijavljen
ringalori
Druge motnje
Aktiven član/ica
*
Odsotni Odsotni

Prispevki: 173


« Odgovori #4 dne:: sobota, 25. april 2009 ura: 10:49 »

glej... kaj pa kakšna šola ob delu-sistem večerne šole?
Predavanja pomoje niso ravno obvezna, bi se pa zato moral pred izpiti "usesti" pa naučiti-to bi pa šlo, ali ne? Premisli, saj če si iz LJ je teh možnosti kar nekaj, a ne...
Prijavljen
jazzjazz20
Sodelavka/sodelavec DAM
Expert
****
Odsotni Odsotni

Prispevki: 1.104



« Odgovori #5 dne:: sobota, 25. april 2009 ura: 22:04 »

poglej šola DOBA MB...poteka vse preko interneta...samo izpiti so na šoli...
Prijavljen
MATEJ09
Novinec / novinka
*
Odsotni Odsotni

Spol: Moški
Prispevki: 48


« Odgovori #6 dne:: nedelja, 26. april 2009 ura: 13:25 »

Živjo Michael, ja mene pomanjkanje samozavesti spremlja že od rane mladosti. Gotovo je teško, če je človek sam, osamljen in razmišlja kaj vse je zamudil po drugi strani pa te stiska kaj bi drugi rekli in kaj mislijo o tebi. Gotovo je pa to že bolezen , če ta ovira v vsakdanjih dejavnostih, kot je šola. Pojdi k psihiatru v kakšno večje mesto, pa ne bo nihče zvedel. Potem pa naredi en korak, dokončaj srednjo šolo in  ( meni je zelo koristil ) pojdi študirat v kako večje mesto. Na začetku je hudo ampak se vsaj malo vključiš v družbo, študij pa zapolni proste ure( zaprosiš lahko za štipendijo). Lahko da ljudje ki te obkrožajo preprosto niso zate, sploh  starši. V kakem večjem mestu je tudi lažje najti dekle, čeprav dekle ti nobeno ne more dati samozavesti.
Glede penisa pa je tak, vsaka ženska bo rekla da to ni pomembno, pa je pomembno pa še kako, velik penis je božji dar, ampak samo za sex, za ljubezen in vezo pa velikost penisa nima nobenega pomena! Grin
Dokaz: potem bi vsi fantje z malim penisom že izumrli, pa bi človeško vrsto nadeljevali le tipi z velikimi komadi hehe... Grin

P.S. Gledal sem oddajo o mladi punci, ki je bila lepa vendar je imela male prsi, in je bila prepričana, da bo srečna šele ko bo mela velike  in bo našla super partnerja in se bo z veseljem sončila na morju itd...
Potem si je končno opreirala " joške " da so bile kot raketa Grin. Rezultat še vedno je sama pa še v križu jo boli zaradi velikega oprsja pomisli.
« Zadnje urejanje: nedelja, 26. april 2009 ura: 13:40 od MATEJ09 » Prijavljen
Arwen
Heroj
******
Odsotni Odsotni

Spol: Ženska
Prispevki: 6.469


vsi smo orli


« Odgovori #7 dne:: sreda, 06. maj 2009 ura: 08:19 »

in, Michael, kako kaj?  rozicodam
Prijavljen

V prav vsakem trenutku lahko svobodno izbiram in vsaka izbira določa smisel mojega življenja
OLJA
Izkušen član/ica
***
Odsotni Odsotni

Spol: Ženska
Prispevki: 483


« Odgovori #8 dne:: sreda, 06. maj 2009 ura: 10:11 »

Michael    Če malo pobrskaš po forumu, boš videl da je še dosti takih kot ti. Vsak misli da ni izhoda, jaz pa ti pravim da je.  Pri meni sta se starša ločila ko sem imela 17 let.Pri mami nisem bila zazeljena, očeta pa sem se bala. Zato sem na vrat na nos odšla od doma s prvim fantom. Starši me niso pustili študirat. Zaato sem si našla sluzbo, poleg sluzbe sem imela otroka in naredila sem večerno šolo. Zelo tezko, ker sem čez dan skrbela za druzino , hodila v sluzbo , ponoči pa sem se učila. Pa mi je uspelo. Tako bo tudi tebi, le močno voljo in zeljo moraš imeti. Zato glavo pokonci saj bo  šlo ! oki
Prijavljen

OLJA
Nabc
Izkušen član/ica
***
Odsotni Odsotni

Prispevki: 574


« Odgovori #9 dne:: ponedeljek, 21. junij 2010 ura: 00:02 »

Minilo je že kar nekaj časa, odkar je bila tema nazadnje aktivna. Michael, a se je situacija medtem kaj izboljšala?
Prijavljen
Strani: [1]   Pojdi gor
  Natisni  
 
Pojdi na:  

oglas oglas ETIKETA medicinski slovar
Powered by SMF 1.1.5 | SMF © 2006-2008, Simple Machines LLC

Društvo DAM in uredništvo Portala Nebojse.si ne odgovarjamo za vsebine prispevkov na Forumu in vsebine komentarjev novic.
Vsi komentarji so lastništvo osebe, ki jih je napisala. Za njihovo vsebino so odgovorni njihovi avtorji.
Stran je bila ustvarjena v 0.075 sekundah z 21 povpraševanji.