zdravnica

[vesnav]

Aslan, o čem govoriš?

Jaz sem pisala o tepežu in ne moralizirala s teboj.
Ker se o tepežu ne moralizira.. Tu ni kaj moralizirati.
In, hvala Bogu, o tem mislimo v večini podobno.

Sicer pa naj tvoja tu zapisana načela veljajo v življenju.
To bi bilo tisto resnično hvalevredno.

Jesenka, kot rečeno, mirno ignoriraj moj post. Ko gre za nasilje, pa ne bom nikoli tiho. Nikjer. In tole je javni forum.

[jazzjazz20]

jesenka...pa da povem še jaz svoje formule:

ko me je imelo, da bi sina udarila sem štela do deset...lepo počasi....in vsakič je instinkt prešel...
probaj tudi sama, ko si zelo jezna...štej počasi do 10...

če ti otrok medtem tečnari in te živcira, se zapri v WC in mirno odpštej svojih 10...
če je 10 premalo...dodaj še 10...

po pravici povedano pa: sedaj se kesam, da ga kdaj nisem nabila, kot osla
mislim, da mu kakšna ne bi škodila

[eli]

En nasvet...ki ni moj,sem ga videla veckrat po TV......doloci si nekje en "kazenski " stolcek,vedno naj bo na istem mestu....Ko se zgodi kaj takega,ga postavi tja,za vsako leto starosti otroka ena minuta....
Odpelji ga na to mesto,odlocno mu povej,zakaj si je to zasluzil...ko pretece cas,ga pojdi iskat.....in naj se ti opravici......med tem minutkami ,ko tam sedi...pa ga moras ignorirati.....cetudi se dere...in ne vem se kaj.....

eli

[ton]

Žal mi je, če je Jasenka odgovore na svojo dilemo vzela za linč: zase z gotovostjo, za druge pa tudi lahko rečem, da nam na pamet ni padlo, da bi jo žalil. Upam, da se vrne in bomo še kakšno rekli.

[jesenka79]

Ja, sem bila kar malo žalostna. Sicer pa naj poudarim, da se mi fizično kaznovanje otroka ne zdi hvalevredno in koristno, sicer svoje jeze in nemoči, ki se občasno (tj. ne redno) izrazi kot grobost do otroka, ne bi doživljala kot slabost in o tem pisala na tem forumu. Po drugi strani pa še nisem pošast, če to kdaj storim, tako kot je npr. razlika med ubojem in naklepnim umorom; tega ne načrtujem. Kot je nekdo zapisal, kakšna krepka kdaj mu najbrž ne škodi. A včasih ne gre zlepa, da bi se na dolgo pogovarjal z otrokom. Tudi pri odraslih ne gre, sicer ne bi rabili kazenskega zakonika, policije, vojske ... Naj vendarle priznam, da so se me vaše besede dotaknile (ne le na negativen način, tj. me prizadele), tako da se bolj zavedam oz. bolj mislim na to, kako reagiram, pa ne le glede tepeža, temveč tudi glede verbalnih sporočil (npr. ukazovalni ton). Ki kar kliče po nasprotovanju in poslabša situacijo.
Otroci rabijo ogromno pozornosti, tudi če bi bila nezaposlena, jim ne bi mogla dati vsega, naučiti se morajo, da starši nismo bogovi in da imamo svoje omejitve, svoje potrebe. Tudi to je del vzgoje. Ne le zahtevati, želeti, pričakovati, temveč reči tudi hvala in sprejeti, da se nekatere želje ne uresničijo takoj, da pač obstaja stopnjevanje: nujna potreba, odložljiva potreba, mala želja za veselje in pa neko dolgotrajnejše hrepenenje, ki je v vsakem od nas.
Zdaj bi bila prav rada še z malima, pa sem enostavno rabila odmor, ne morem več, čeprav bi si želela. Jutri, po celem dnevu službe, pa jih bom spet pogrešala, lepo bo, ko se bomo videli.
Lep vikend!

[ton]

Lep vikend tudi tebi, Jasenka. Vesel sem, da si tukaj.
Moja filozofija je taka, da je že zavedanje težave ali problema del rešitve.

[koklja]

Zaradi en po obloženi riti.....ja ljudje, a res nimate drugega dela, kot da čakate in obsojate....raje pomislite na veliko hujše posledici psihičnega nasilja (prikritega ) pri vzgoji svojih otrok....Marsikdo od vas je prav zaradi tega na tej spletni strani....ne zaradi fock.

Jesenka, prosim te, beri med vrsticami, saj mogoče pa ni vse namenjeno tebi.....

Koky

[alexx]

Prav ima Koklja. Povedala je tisto, kar si jaz nisem upala v strahu, da ne izpadem zmaj.

Pa dajte za strelo božjo z temi traparijami. Zaradi ene po riti.

Tuhtala sem kdaj me je kdo nabil....o ja...je. Bratranec...sedaj sedi pri meni v stanovanju, me je vrgel oblečeno v dolgo korito za napajat živali na vasi. Dva dni sem se sušila. A ga imam rada...zelo.

Na Visu sem padla v šteren....globok. Ko so me ven potegnili, me je moj tati....moj najdražji tati še po ta zadnji. Pa menda že vsi tu gor vedo, da sem ga oboževala...on pa mene. Vem, da me je lopnu, ker se je tako zelo prestrašil zame.

Pa nimam posledic. Posledice imam zaradi vse kaj drugega. Ne...ne bom povedala. Še boli.

Jasenka...ne beri vse blesarije ki pomotoma priletijo tu gor.


Ko berem vse te nasvete kako živeti...kaj reči...kako reagirati mi slabo rata.
Par sem jih prebrala...bila pri treh psihiatrih....in ugotovila : Tile pa res bolj rabijo psihatra kot jaz. Meni se je samo nekaj nelepega zgodilo...a sem že precej zunaj.

 

[ton]

Se absolutno strinjam s Kokljo, da je psihično nasilje vsaj enako hudo kot fizično - oboje je pa nasilje in oboje je treba obsoditi. Da ne bo nesporazumov, citiram cel 3. člen veljavnega zakona o preprečevanju nasilja v družini:

(1) Nasilje v družini (v nadaljnjem besedilu: nasilje) je vsaka uporaba fizičnega, spolnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja enega družinskega člana proti drugemu družinskemu članu oziroma zanemarjanje družinskega člana iz prejšnjega člena (v nadaljnjem besedilu: žrtve) ne glede na starost, spol ali katerokoli drugo osebno okoliščino žrtve ali povzročiteljice oziroma povzročitelja nasilja (v nadaljnjem besedilu: povzročitelj nasilja).
(2) Fizično nasilje je vsaka uporaba fizične sile, ki pri družinskem članu povzroči bolečino, strah ali ponižanje, ne glede na to, ali so nastale poškodbe.
(3) Spolno nasilje so ravnanja s spolno vsebino, ki jim družinski član nasprotuje, je vanje prisiljen ali zaradi svoje stopnje razvoja ne razume njihovega pomena.
(4) Psihično nasilje so ravnanja, s katerimi povzročitelj nasilja pri družinskem članu povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske.
(5) Ekonomsko nasilje je neupravičeno nadzorovanje ali omejevanje družinskega člana pri razpolaganju z dohodki oziroma upravljanju s premoženjem, s katerimi družinski član samostojno razpolaga oziroma upravlja ali neupravičeno omejevanje razpolaganja oziroma upravljanja s skupnim premoženjem družinskih članov.
(6) Zanemarjanje je oblika nasilja, kadar oseba opušča dolžno skrb za družinskega člana, ki jo potrebuje zaradi bolezni, invalidnosti, starosti, razvojnih ali drugih osebnih okoliščin.

[scorpion]

S Tonom se kar strinjam, da je zanimivo Jesenka, da is sicer nekako mirna, neizstopajoča oseba, sama si se opisala, kot neopazno itd...Otrokova trma te pa vrže s tira..in takrat se zaveš, da si in znaš biti kar zelo jezna...in postaneš prava zverinica..

Tisti del, ki ga v tvoji primarni družini ni smelo biti (ni bil sprejet) nepričakovano butne na dan pri lastnem otroku..Vprašanje kaj bi se zgodilo pri tebi doma, če bi, kot otrok trmarila, zahteva zase in uveljavljala lastno voljo..

Glede na to, da trenutno živim s hčerko pri nanačno treh letih te poplnoma razumem...tisto UVELJAVLJANJE SVOJE VOLJE je hudo naporna zadeva...In vasčih te pripelje na rob...In te ima, da bi zamahnil..Tole obdoblje je res velika šola ljubezni in altruizma ..do otroka..

In hkrati je tako zelo srčakana..in tako zelo zoprna zna tudi biti ..kot da bi hotela povedati:"Jaz sem tudi taka..Imejte me radi! Tudi takrat ko nisem pridna, ko ne ugajam vam"..

Otrok pri dveh do treh letih je prava šola prepoznavanja lastnih čustev, včasih spolh ne moreš verjeti, da si lahko tako besen...Hkrati je to šola postavljanja meja...skrbi zase..znati se potegniti zase..Ker se moraš..drugače te otrok s svojimi potrebami, zahtevami in željami, povozi..

Ni potrebe, da se žrtvuješ za otroka, ni potrebe, da poztabiš nase in svoje potrebe..otrok mora imeti občutek, da poleg upoštevanja njega ceniš in spoštuješ tudi sebe..in da imaš pravico do lastnih potreb..

To je pa težka a zanimva šola..Otrok je odličen učitelj...In ne se bati, če se kdaj slabo počuti ob tvoji reakciji..ki pa naj ne bo, če se le da, fizična..

Princip je zelo preprost...vsakodnevna praksa pa je malo bolj naporna in zahteva veliko iznajdljivosti, potrpežljivosti, učenja, ozaveščanja...Ko pa vidiš, da se otrok naravno razvija in raste pa je to blažena sreča..

[trina]

Točno tako, ja.
To je obdobje postavljanja meja: tako kot mora otrok ugotovit, da je sam svoja oseba in ni neločljiv del (po navadi) mame, mora ravno tako ugotovit, da starš ni neločljiv del njega in da je tudi starš samostojna oseba.
In če se te meje postavljajo z nasiljem, boli.

[scorpion]

Ja, to je postvaljanje meja in ločevanje..in verjetno vsi, ki ste imeli otroke veste, da je volja dve in poletnega otroka strahovito močna..Čeprav je majhen in drobčken..ga ne premagaš kadar se za kakšno zadevo odloči..ga NE PREMAKNEŠ!! nezlomljivo voljo ima..

In to je fajn, ker bo močna oseba ko odraste .....Kako pa živet s tem otrokom pa je umetnost ..priznam..

Gotovo pa je potrebno dvoje..Veliko srca in veliko razuma..

[jesenka79]

Živjo!

Berem knjigo Z otrokom lahko sodelujete Elisabeth Pantley, posodila mi jo je znanka. Kar v redu, na prvi pogled, kar uporabne zadeve. Tako da jo mislim res preštudirati.
Ja, izpis iz zakona o preprečevanju nasilja v družini, Ton, se mi zdi res zanimiv, ker je tako neživljenjski. Potemtakem ima skoraj vsak otrok razlog, da svojega starša kazensko ovadi. Doživljala sem vse naštete oblike nasilja, razen spolnega, zanemarjanja pa tudi ni bilo, prej vtikovanje. Pa fizično tudi ni bilo tako hudo kot pri kom drugem. Ja, veliko je napisanega, no, če se le del tega upošteva, je bolje kot nič.

Ja, mi smo imeli precej avtoritarno vzgojo, s precej negativnimi sporočili. (Naši otroci so res nevzgojljivi. Tako groba si, da bi bila lahko paznik v zaporu. Nemarna si. Le kdo bi te hotel? Debela si kot nona. Zakaj si tako čemerna?). Če sem hotela preživeti, sem morala počakati, da pride moj čas, ko sem se lahko strahovito upirala. Puberteto sem živela v študentskih letih. In zdaj me prav nič ne mika druženje s starši in njihovimi sorodniki. Najraje jih imam, če so dovolj daleč in se vidimo dovolj redko, da smo vljudni, pozitivni, da vidijo vnuke, za kaj več pa ne čutim, da bi si želela. Na srečo je tudi moj občutek dolžnosti dovolj opešal, da jih ne obiskujem iz dolžnosti (imam še dva brata, in starša sta zdrava, če bi potrebovala pomoč, pa sem na voljo).

Vem, da moram sama opraviti s svojii težavami, saj sem odrasla. In začela sem se posluževati strokovne pomoči (psihoterapija) za svojo težavo (slaba samopodoba, pomanjkanje zaupanja vase in samozavesti). Je finančni vložek, ki pa se bo obrestoval, ker je tako kot je zdaj kar naporno živeti, in še bolj bi bilo, če bi bila že samostojna specialistka z večjimi otroki. Ne želim prenesti bolečine in grenkobe naprej, kolikor je le mogoče. Želim otroke bolje pripraviti na življenje ... In ... moram, kot rečeno, predelat ono knjigo o vzgoji. Bye bye za nekaj časa.

[ton]

Vso srečo ti želim, punca. Res. Ne izgubi sposobnosti, da znaš na stvari in ljudi pogledati z več strani. To je dragocen dar.

[trzinka]

Vso srečo ti želim, punca. Res. Ne izgubi sposobnosti, da znaš na stvari in ljudi pogledati z več strani. To je dragocen dar.

enako, držim pesti

[scorpion]

Kar se pa "simboličnih "udarcev po riti tiče se pa , po pričakovanju, strinjam s tistimi, ki pravijo, da je tole fockanje in tepežkanje na simbolični način lahko zelo varljivo...

Če nekoga udariš ga ponižaš (močna čustva niso izgovor)...ga razvrednotiš....

Katera ženska bi trpela, da bi občasno dobila vzgojno ali simbolično klofuto od moža? A da ni isto? 

Udariti otroka je manj sprejemnljivo..ker gre za osebo, ki si ne more pomagati..odrasla ženska si pa lahko...

Jaz za udarec nimam srca...žal..Sebi enakega ja..brez skrbi..Udariti otroka pa se mi zdi strahopetno dejanje..

Se pa zgodi..in ne bo konec sveta zaradi tega..razen, če zabredeš v samoprevaro, da je to nekaj normalnega, vzgojnega in simbolnega..In potem je ta praska alhko stalnica kadar pride do močnih čustev..od katerih je gotovo najbolj zoprna NEMOČ::

[matheu__]

Če nekoga udariš ga ponižaš

Mislim da zmerna mera ponižnosti nikomur ne škodi. Bolj so problematični uni objestni sinčki edinčki, ki so jih vsi ujčkali in skrbeli za njihove "čustvene" potrebe. Taki jih ponavadi nikol niso fasali od staršev; so jih pa zato sovrstniki nabrcali toliko bolj. Nasploh je tako v življenju; če te starši ne zglihajo (zlepa al zgrda), te pa družba. 

[ton]

ŽAl tvoj jasni vvet, Matheu_, hitro pokaže luknjo ali dve. Kam bova v tvoj model postavila bogatunskega maminega sinčka, ki si je bando enostavno plačal - kdo je tega 'uredil'? Ali pa onega revšeta, ki so ga butali že doma, v šoli pa še vsi ostali - samo zato, ker so videli, da fino prenaša batine?

[matheu__]

Ma  vzorcev in različnih kombinacij (in ekstremov) je še pa še. Jst tle govorim o standarnih devijacijah  pa še to na podlagi lastnih izkušenj.
Govorim pa o tem, da če v primarni družni ni bi vzpostavljen "klasičnen" odnosa oče/sin; in tle pod klasično mislim predvsem rešpekt in zavedanje meja. (aja, oče na tem mestu ni nujno kosmat tip z bingljem; lohk je možačasta nona al kaj jst vem ) lahko (povdarjam:lahko) pride do tega, da pamž postane neprijeten mamojebec in folk tega načeloma ne mara in take smo vedno tepli  Lahko pa postane mehkužec (v velikem svetu pač ni mamice k bo tekla za tabo s sadno tortico), k se običajno znajde pod povečevalno lupo grdih zlobnih sesalcev  No, take se tud tepe 
Uglavnem, če nisi priden, si tepen 

EDIT: naj ti povem; jst sem ji v življenju emparkrat dobil klofuto od fotra. Vedno upravičeno. Ne predstavljam si, da bi se naš fotr usedu dol z mano in mi reku (ko sem dobil ukor, ker smo se obmetavali pri likovni vzgoji z nožki za linolej) pobec, tega se ne dela; obljubi da ne boš več tak,
, ker bi se mu samo rogal v obraz. Ko sem dobil klofuto, sem vedu da resno misli; in sem naslednjič dvakrat pomislu preden sem lučal ostre predmete v sošolce. In naj povem, da klofuta ni bolela; bolelo je dejstvo da sem pripeljal očeta do tega, da mi jo je dal. Eto.

Dejansko sem pa hotu rečt le to, da sem za sredinsko politiko v vsem 

[scorpion]

Mateu...pri tvoji inteligenci si padu tako nizko, da opravičuješ nasilje tvojega očeta do tebe..?? Tipično:Zaslužil sem si! Bil sem poreden! Nisem bil priden!

Bogi tvoji otroci, če jih boš imel....prenesu jim boš nezdravo dediščino svojega očeta, ki jo imaš za sveto...