Osramocena sem

[Skehinah]

Pojma nimam kaj mi je, vem le, da je nekaj hudo narobe.
Nocem sicer umreti, rada zivim, nisem nervozna, sem miren preudarjen clovek, ki lepo zivi korak za korakom, ki vedno premaga vse svoje strahove brez kaksnih vecjih oklevanj.
Celo rada imam izzive, po tem, ko jih premagam se pocutim mocnejso.

Moja zgodba sega dalec nazaj...a resnicno pokopalo me je sele zadnje leto ali dve.
Zanosila sem, tezka nosecnost, polna strahov in skrbi, vse je bilo narobe, celo sem v bolecinah prelezala.
In rodila, zdravo dete s po 5 prstki na vsaki rocici.
Skala se mi je odvalila od srca.
Tri mesece za tem pa se je zacelo, krci v trebuhu, hrana mi je nekako zastajala v zlodcu in, ko je sla naprej, je sla na brzino. Tako, da sem vcasih komaj se uspela priti do stranisca.
V veliko nerodnih situacijah sem se znasla a, ker smo bili na morju sem predvidevala, da je kriva voda ali kaj morskega pac.


Ko smo prisli domov, se je vse skupaj samo se stopnjevalo, do te mere, da nisem mogla ne na sprehod, ne v avto, ker me je se bolj bolel trebuh.
Na sprehodih me je veckrat pograbila taka panika, da je sel partner domov in z avtom prisel pome.
Nehali smo hoditi skupaj na sprehode, sama sem se se nekako z dojenckom podala. Sram me je bilo pred mojim.

Do danes smo s pregledi izlocili prakticno vse mozne fizicne vzroke, fizicno sem zdrava kot riba.

Sedaj imam delno okrnjeno zivljenje, kam ze se grem, ce se pocutim, naceloma pa nisem prevec leteca, druzbe nimam, uglavnem sem doma.
Veckrat me grabi panika, vceraj v avtu me je. Kljub temu, da sem vzela dva persena in dva spasmatika, me je zvilo na pol poti. Hudi krci v trebuhu, vsa oblacila so bila naenkrat pretesna, zraka je zmanjkalo v avtu in vroce mi je postalo, lezla sem sama vase brez kancka energije in globoko dihala, da sem se vsaj delno umirila.
Tako prekleto me je sram in izgubljena sem, da ne zmorem povedat..
 

[Aslan]

Ej..pozdravljena..glavo pokonci....
Ne te bit sram..tukaj vsi večinoma poznamo PANIČNE NAPADE.
Niso prijetni, so pa obvladljivi in niso nevarni.
Si NORMALNA!!!!
Nekdo ki tega ni doživel sprva težko razume.

Na forumu boš našla veliko informacij o tem.
Strokovna in hkrati lahko razumljiva pomoč je multimedijski priročnik
TRIS PANIČNA MOTNJA (Klemen Rebolj).
http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=458&Itemid=2
Dobiš ga v lekarnah, Gorenjskih lekarnah zagotovo. Cena je okoli 63 €.
Zajema film, cd sproščanje in priročnik z vsemi informacijami o tej motnji.
S partnerjem skupaj preglejta zadevo, boš videla razumel te bo in ti laže znal stati ob strani!!!

Drži se, verjemi vase...vse bo OK.
Poiskati moraš psihiatra in psihoterapijo!
Zdravje s ene bo povrnilo če z noč, je treba nekaj časa, naresti spremembe v sebi ali v svojem življenju.
Predvsem veliko dela na sebi, osebnega zorenja, torej...

Objem.

[Skehinah]

Aslan, hvala res za hiter odgovor.

Sicer ne vem kako naj si tocno pomagam.
Za zacetek sem partnerju zaupala, da se mi zdi, da imam psihicne probleme in bi mogoce rabila 20min na dan cisto zase in svojo sprostitev.
Ze, ko sem mu opisala svoje pocutje in obcutke, se mi je odvalil kamen od srca, kaj kamen..skala.
Zdaj mu vedno povem, ce nisem v redu in mi pomaga tako, da nekako prevzame vajeti in me umiri.
Zacela sem tudi pisati dnevnik, pisem kakroli mi pade na pamet, karkoli razmisljam in nasploh vse.
Upam, da bom odkrila vzorec, oz kaj sprozi moje tezave ali jih poslabsa, ce opisem svoj vsakdan.
Pa vsak dan hodim zjutraj z mulckom na sprehod v gozd, zvecer pa laufat. In se odkar to prakticiram pocutim mnogo bolje, manj pod pritiskom, bolj samozavestno in varno.

Se dilemo imam ali se moram situacijam, ki se jih bojim izpostavljat in jih skusat premagovat, ali naj se umaknem in si prihranim energijo za tisto kar zmorem in me veseli.

[mina]

Izpostavljaj se jim, izpostavljaj. Počasi se boš navadila, da te prime in vedno hitreje mine....Na koncu pa te ne bo prijemalo več.
Sama sem imela panične napade s podobnimi simptomi. Poznala sem vse wc-je po celem mestu. In me je minilo. Ko sem spoznala, da se jim ne bom več upirala, ne razglabljala, kaj bo, ko bo...če bo...Že dolgo je kar hodim povsod (sama), na wc pa pridem domov. 
Je pa res, da sem začela se osvobajat s pomočjo Ad-jev. Pa kaj zato?! Glavno je, da sem ok.

[trzinka]

Dobro si začela in tako nadaljuj, vseeno pa ti priporočam obisk kakšnega psihoterapevta.

Jaz tudi še ne morem brez ADjev, sta me pa strah in panika pripeljali do njega.


       Držim pesti zate,

                                                              Trzinka

[Atropina]

jaz sem to "reševala" tako da sem se začela izogibat takim situacijam in rezultat je bil, da sem se samo izolirala od ljudi (še bolj) in še manjkrat kam šla. Vedno sem potrebovala spremstvo in tej napadi niso minili, mogoče je bilo celo huje, ker sem bila toliko manj navajena vsega in strah je bil še večji. Tako da to ti tudi jaz od srca odsvetujem. Čeprav se zdi lahka rešitev pa rešitev sploh ni. Čisto napačen pristop. Pa še navadiš se hitro.

[jan24]

Se dilemo imam ali se moram situacijam, ki se jih bojim izpostavljat in jih skusat premagovat, ali naj se umaknem in si prihranim energijo za tisto kar zmorem in me veseli.

Najboljš da delaš po občutku. Siliti se nekam ni nikoli dobro.

[jesenka79]

Tudi sama sem imela najverjetneje psihično pogojeno urgentno inkontinenco, ki se je začela ko sem se fejst kregala s starši v puberteti, delala sem se močno, čustva skrivala pred družino ... doživljala sem pritiske. In se je pokazalo s tem, da me je naenkrat sredi ceste ali kjer koli kjer ni bilo WC  - ja v bližini (avtobus) tako močno začelo tiščati lulat, da mi je razbijalo srce, začela sem teči, ali moliti, da bi hitri prišla do WC - ja. Tam pa sem polulala čisto malo. Ko pa so se psihični pritiski bitveno zmanjšalo (odselila sem se), je to ponehalo, da sama ne vem, kdaj.

Morda je dobra ideja, da se vsaj s partnerjem o tem pogovarjaš, saj naj bi bil vajin odnos res intimen, tudi v duševnem smislu. Fino bi bilo iti kam v družbo oz. na obisk, kjer se ne bi čudili, obsojali, si mislili ne vem kaj (oz. ti ne bi imela tega občutka), če bi se panični napad pojavil. Morda pa res potrebuješ strokovno pomoč, na tej spletni strani je seznam terapevtov. Če ste izključili organske stvari, je zadeva očitno psihosomatska, tj. če bo duševna stiska odpravljena, bo tudi bolečina v trebuhu izginila.

[Skehinah]

Evo, sem se "pozdravila" prek noci skoraj, z vmesnimi lapsusi ampak overall je bilo definitivno bolje.

Vceraj pa izvem za super sluzbico, ki izpolnjuje vse moje pogoje, celo zelo dosegljiva mi je in me ze od takrat stiska.
Ne vem kako bom zmogla, ce bom sploh zmogla. Moj verjame vame, v meni pa raste konkreten dvom, ideja, da sem nesposobna tako fizicno, psihicno, kot intelektualno.
Jasno sem se prijavila, vceraj me je popoldne zvijalo v trebuhu, danes zjutraj je bilo noro, vzela dva persena in je malcek pomagalo.
Po kosilu se je spet zacelo, sem nekako "predihala", slabe volje sem prakticno ze od vceraj. Zdele je izbruhnilo iz mene, jokam, kot majcken otrok, ker mi ni uspelo vleceno testo in se sama sebi zdim neumna   

[Atropina]

že to da si se prijavila, je po mojem mnenju dober in velik korak. jaz sem ponavadi tako prestrašena, da niti tega ne bi naredila - ostalo bi samo pri sanjarjenju... tako da čestitaj si! to da imaš pa zdaj veliko tremo je pa normalno! vse to je sproščanje te treme in pričakovanje pomembne novice. Takrat ko bo prišlo do razgovora ali pisma (oz kakrkoli že to gre) boš bolj sproščena in umirjena, ravno zato ker si vso to paniko sprostila že prej. Vsaj jaz tako to vidim. In držim pesti zate, sploh če je službica res tako fina zate, je to krasna prilika, sploh v tem času, ko je imeti delo bolj sreča kot pravilo (recesija) - ni pa nemogoče! Poznam jih kar nekaj, ki so se ravno zdaj zaposlili prvič in to na dobra delovna mesta!
Držim pesti zate in sporoči kako je šlo!

[Skehinah]

Atropina, moj je enakega mnenja kot ti, le da ga jemljem "manj resno", ker ne vidi stvari z mojega vidika.

Sem pa vseeno po se enem precej hudem napadu sla do osebnega zdravnika, da bi mi napisal napotnico za psihiatra. Dobila pa sem recept za Asentro in xanax. Prvi dan sem bila hudo tesnobna, vecino casa sem imela obcutek, kot, da mi nekdo sedi na prsih. Moram rect, da me je bilo hudo strah prve polovicke tablete.

Prvi trije dnevi so bili kar tezki, prva dva dni po en panicni napad, tako, da ni slo drugace mimo kot s polovicko xanax-a (0.25), sem full previdna, ker si resnicno ne zelim se odvisnosti nakopat.

Danes pa se pocutim popolnoma normalno, me sicer trebuh se kar stalno boli, tudi diareja je ves cas prisotna, nimam pa obcutka megle v glavi, nikakrsne utesnjenosti, niti panike, se spim kot polhek.

Sedaj sibam novim zmagam nasproti...

[OLJA]

Skehinah   Tako ja glavo pokonci , vse bo dobro. Vse bo minilo in zivljenje se nadaljuje . Veselo pestuj svoje dete, izpostavljaj se in navadila se boš na vse.