Pozdravljeni!
Tole bo moj prvi prispevek, na to stran pa sem že večkrat tudi poprej prisurfala in odsurfala.
Včeraj zvečer je bil spet eden mojih ljubših - s fantom sva sama, doma, mirno se pogovarjava o vsem o čemer se čez teden nimava časa pomeniti. Tudi o meni, mojih problemih, stanjih, stiskah, napredkih, ...
Opisal je način mojega spopadanja s problemi oz izzivi (jaz jih še ne vidim tako) z metaforo, ki je kratka a dosledna.
Predstavljajte si pomol in jezero v katerega skočiš. Cilj je da v jezero skočiš in plavaš.
Večina: tečejo po pomolu in skočijo. ali hodijo po pomolu in skočijo. Ali se morda ustavijo ob robu in skočijo oz kar padejo notri.
Moj način: že pred začetkom pomola se zgroženo obotavljam, razmišljam, kako bom vendarle prišla do konca pomola in potem še skočila, o tem sploh ne morem nitit razmišljati, saj je to še takooo daleč. Kompliciranje se začne še pred prvim korakom. Če se najde veliko dobre spodbude in opore s težko muko in počasi napredujemo po pomolu. Ko se poveča želja po skoku, začnem že po pomolu skakati, ne vedoč, da še ni čas za to, z utrudljivimi, a pričakovanja polnimi skoki pa se le počasi premikam naprej. Na polovici pomola, ko sem že utrujena in nejeverna, kje je sedaj voda, ko pa sem že tolikokrat poskusila in skočila pa še kar nič, se obrnem nazaj in grem do začetka pomola. Seveda, nejevoljna, razočarana in jezna. Naslednjič me nobena vzspodbuda več ne prepriča stopiti nazaj na pomol, ko pa sem itak že izkusila, da tudi ves moj trud in skakanje mene ne prilejljejo do vode. Jezna sem tudi na ostale skakalce in plavalce, sploh tiste, ki tako hitro pridejo do vode.
Drugi moj način je pa tale. Spet sva pred pomolom, on meni za vzpodbudo. Od naveličanosti, razočaranj in utrujenosti od prej, je že obupal in me sploh ne vzpodbuja. Jaz zmedena in prestrašena, kaj je sedaj narobe, se vendarle toliko potrudim, da sem nevedoč in kar hitro prav pri koncu pomola, ko pa se zavem, da sem na robu, želim odnehat in se vrnit na začetek. Takrat se moj fant zdrzne in je toliko zadovoljen, da samo še pihne vame in že sem v vodi. Oz porine me v vodo, da sva skupaj v njej. Na koncu v vodi sem jaz zelo vesela in mu neizmerno hvaležna za zadnji potisk na robu, saj sama ne bi nikoli dokončala poti s skokom.
Komu znano?
v razmišljanju sem hitro ugotovila, kako neumen je vendar ta način, da vso energijo, trud in veliko časa porabim že na poti, ko se "glavna stvar" še niti začela ni. In ko naj bi vendar imela polno energije za "pravo stvar" - se pravi plavanje, sem jaz tako utrujena in šibka, da mi je tudi čisto vseeno, če zdaj, končno v vodi, kar potonem.
Za večino pa del s pomolom sploh ni bistven - načeloma se ga niti se spominjajo, sploh če ga na hitro pretečejo, misleč na vodo. Jaz pa vode sploh ne vidim, samo dolg in naporen pomol
....
