izgubljena in osamljena

[Atropina]

uf kakšna debata je nastala od tule  . bom samo eno stvar na hitro, ker se ne počutim najbolje, da bi še kaj več, bom kaj več drugič, če bom še hotela.
samo tisto glede zaljubljenosti. Seveda, ločim da zaljubljenost ni enaka ljubezen. To besedo sem pa uporabila, ker mislim, da je samo faza zaljubljenosti lahko taka, da je enostranska, faza ljubezni (laično bom rekla faza, tako da če se reče kaj bolj pravilno ne me lovit, ok ?) pa mislim, da če na drugi strani ni nobenega interesa o enakih čustvih itd. sploh ne more prist. Zato mislim (to je pa čisto osebno mnenje), da enostranske ljubezni ni. Govorim za dva odrasla človeka - neki patološki odnosi med starši in otroci, to pa izzvzamem.
zdej grem pa prebrat še ostalo.
da še do konca pokomentiram to kar je bilo na moj odgovor rečenega - am, ja seveda gre za ogromno vez in močno povezanost (sama ne bi uporabila besede navezanost ali odvisnost (zame pač odvisnost ni nikoli zdrava pa konec)). Zanjo se morata oba ves čas trudit in polno je skozi enih dejavnikov tako iz okolice kot iz psihe posameznikov, ki to vez poskuša motiti. Tako da ni da ko enkrat je pa je taka za vedno. Dobro to je druga tema. glede primerjave s cimri, jaz imam izkušnje ko sem s svojimi tremi fanti ko smo živeli skupaj čutila toliko ljubezni in povezanosti (platonični odnosi) ampak intelektualno in psihično pa izredno globoki odnosi, da se mi sploh ne zdi tako daleč stran od ljubezni. ampak dobro, vem kaj si hotel reči, to je bolj izjema kot pravilo. Lahko tudi partnerja oz dva v paru živita toliko en mimo drugega in se sploh ne poznata kot dva cimra, ki se komaj pozdravita.
Kar se meni ne zdi ok je pa to, da se človeku tako sesuje življenje, da se tako zamaje, ko takega oz tega človeka, svojega partnerja (to se mi zdi krasna beseda - partnerstvo - ni romantična ampak je pa točno to kar je zdrav odnos) začasno ali trajno ne more več imeti ob sebi, da se sesuje kot roža plezalka ko ji izpuliš palčko, če me razumeš. Zame je ljubezen kot dve roži, vsaka na svojem trdnem steblu rasteta in cvetita v istem loncu. Če se poskušam z metaforo nekako izrazit. Nezdrav oz odvisen odnos pa bi bila tale ovijalka, ko brez opore sploh pade dol in ob ovijanju tudi povsem zaduši tistega na kogar se ovija. Pa bi lahko romantično temu rekli - oh kakšna globoka ljubezen... Ah kaj vem, jaz sem že malo mimo takega razmišljanja. Bi se pa gotovo zlagala če v določenem obdobju v življenju nisem prav jaz bila že v obeh vlogah - tako podporne palčke kot ovijalke...
Ampak ko se spremeni odnos, ko postaneta oba svobodna, neodvisna, sama zase celovite osebnosti in obenem ohranita globoko poznavanje duše drugega in rasteta skupaj kot posameznika in vlagata v skupen odnos kot posebno bitje, ki se razvija in raste prav posebaj zaradi njiju obeh, to pa je potem tisto čemur lahko rečeš ljubezen.
Dobro toliko zaenkrat. Pa nikakor si ne mislim, da sem pojedla vse žgance na to temo, ah kje pa  . Učenje vseskozi je spet en ogromen del tega.

[Pain]

Dobro odvisnost ima verjetno res negativen prizvok. Ampak vseeno.

Zame pa je ljubezen ovijalka in palica. Ko imaš enkrat palico lahko zrasteš do neba. Če je nimaš se lahko na kakšno manjšo stvar oprimeš, ampak nikoli ne doežeš tega, kar bi s palico. Je pa del ljubezni, da lahko imaš seveda tudi veliko stranskih vej, ki se ne držijo palice. Torej kaj zase.

[scorpion]

Če si na nekoga navezan si tudi v neki soodvisnosti, ki ni nujno bolna..Problem nastane, ko je ta odvisnost podobna tisti, ki jo ima otrok do staršev...Brez samostojnosti je zveza dveh odraslih problematična..

Zato ni rešitev le v tem, da Petram zamenja svoje starše za partnerja, ker bo v podobni situaciji..Verjetno si bo podzavestno izbrala nekoga, ki bo podbno deloval,kot oni in bo z njim nesrečna....

V tem človeku bo iskala zadovoljitev vsega tistega kar , kot otrok ni dobila doma...Bo treba delati še veliko, da bo to prerasla in odrasla....Njen šef je že taka transferna figura, ki je podobna njeni mami..Ob katerem izgubi sebe in svojo avtonomijo..

Pri meni doma je bila situacija podobna Petram....le da je bil oče v vlogi dominantneža...Se mi zdi zanimivo, da o svoji materi, ki se vede dominantno, naslino in egocentrično (oče pa je šibek in pasiven) govoriš, kot o "mamici", kot majhna deklica....in ne nekdo, ki bi si po letih lahko ustvaril lastno družino...

Jaz sem dobil ob tvojem pripovedovanju vtis , da je tvoja mama prej ZMAJ in ne "mamica.."

[trina]

Če si na nekoga navezan si tudi v neki soodvisnosti, ki ni nujno bolna..Problem nastane, ko je ta odvisnost podobna tisti, ki jo ima otrok do staršev...Brez samostojnosti je zveza dveh odraslih problematična..

Zato ni rešitev le v tem, da Petram zamenja svoje starše za partnerja, ker bo v podobni situaciji..Verjetno si bo podzavestno izbrala nekoga, ki bo podbno deloval,kot oni in bo z njim nesrečna....

V tem človeku bo iskala zadovoljitev vsega tistega kar , kot otrok ni dobila doma...Bo treba delati še veliko, da bo to prerasla in odrasla....

Scorpion, povsem in v celoti se strinjam s tabo.

(glej si no!)

[taja1]

Dobro odvisnost ima verjetno res negativen prizvok. Ampak vseeno.

Zame pa je ljubezen ovijalka in palica. Ko imaš enkrat palico lahko zrasteš do neba. Če je nimaš se lahko na kakšno manjšo stvar oprimeš, ampak nikoli ne doežeš tega, kar bi s palico. Je pa del ljubezni, da lahko imaš seveda tudi veliko stranskih vej, ki se ne držijo palice. Torej kaj zase.

Če te prav razumem, brez partnerjeve ljubezni ne moreš dosečt neba (sreče, razvoja...)? Mal praksi nasprotujoča ideja, vsaj kolikor jaz poznam pare. Velik jih je v kao ljubezenskem odnosu, pa so zlo na dnu. Tukaj na forumu najdeš veliko zgodb, k se začnejo: ne zaupam partnerju, me je zapustil-a...Too bad, neki se mi zdi, da manjka tej teoriji... v prvi vrsti ljubezen do sebe, ker drugač potoneš, ko ugotoviš, da te noben nima brezpogojno rad, dokler sama sebe nimaš, ker te ne more imet...ker ti nikoli ni dovolj... še hujš pa je to, da običajno skup potoneta oba, k se oprijemata en drugega in iščeta drug v drugem ljubezen, ki si jo ne moreta dat, ker jo sama nikjer nikoli nista izkusila (nista dobila od starša-ev). V prvi vrsti jo lahko izkusiš najprej v sebi in iz sebe in šele potem v odnosu z drugim.

[Pain]

Imeti rad samega sebe. O tem se veliko govori, a nihče ne ve kaj točno to pomeni. Mislim, da je dandanes to moderno govort. Ker če od stotih ljudi slišiš natanko en in isti stavek in v stotih revijah in na spletu, potem normalno, da gre za neko floskulo.

Sam sebe pomeni, pomojem, da imate v glavi prav to. "Šele, ko boš zatrl potrebo poljubezni in boš srečen brez nje, jo boš lahko imel." Torej, ko boš imel sam sebe rad brez ljubezni do drugega, šele ko nekoga ne boš rabil ga boš lahko dobil.

Ja na žalost, take bedarije vi pišete.

[alexx]

Pain...sedaj se pa res obnašaš in razmišljaš kot najstnik.
Saj se meni tudi butasto sliši "delo na sebi" in "imeti se rad". Imeti se rad ni mišljeno kot: Jaz sem Alfa in Omega...vsi ostali pa zadaj. Ali...Zrcalce, zrcalce na zidu povej, kdo najlepša/i v deželi je tej. Ali...ne rabim te...imam sebe.
Mišljeno je spoštovanje do sebe, pravilno vrednotenje tistega kar naredimo, zdrava samozavest...in tega nam v večini manjka...vsaj tu gor.

Sam sebe pomeni, pomojem, da imate v glavi prav to. "Šele, ko boš zatrl potrebo poljubezni in boš srečen brez nje, jo boš lahko imel." Torej, ko boš imel sam sebe rad brez ljubezni do drugega, šele ko nekoga ne boš rabil ga boš lahko dobil.

Čudovito je če te tisti ki ga ljubiš, ljubi. A kaj če te ne? Si zato nevreden? Nisi. Ali pač? Po tvoje? Si svojo *ceno* nastavljaš po ceni tistega, ki ga želiš? Ne smeš.

[Pain]

Pain...sedaj se pa res obnašaš in razmišljaš kot najstnik.
Saj se meni tudi butasto sliši "delo na sebi" in "imeti se rad". Imeti se rad ni mišljeno kot: Jaz sem Alfa in Omega...vsi ostali pa zadaj. Ali...Zrcalce, zrcalce na zidu povej, kdo najlepša/i v deželi je tej. Ali...ne rabim te...imam sebe.

Niti približno nisem tako mislil. Ne vem od kje si to povlekla. Ne išči v meni dokaze, da sem nezrel, ker je dejstvo, da podzavestno to iščeš.

Čudovito je če te tisti ki ga ljubiš, ljubi. A kaj če te ne? Si zato nevreden? Nisi. Ali pač? Po tvoje? Si svojo *ceno* nastavljaš po ceni tistega, ki ga želiš? Ne smeš.

Nisi nevrden. Nisi pa to kar bi bil, če bi imel ljubezen. Nisi ti ti.

[taja1]

Čudovito je če te tisti ki ga ljubiš, ljubi. A kaj če te ne? Si zato nevreden? Nisi. Ali pač? Po tvoje? Si svojo *ceno* nastavljaš po ceni tistega, ki ga želiš? Ne smeš.

Nisi nevrden. Nisi pa to kar bi bil, če bi imel ljubezen. Nisi ti ti.
[/quote]

Torej nisi bil TI TI, ko si se rodil, če nisi imel starševske/partnerske ljubezni?Torej osebe, ki nimajo partnerja niso "CELOVITE"? Niso to, kar so? Kaj pa pol so?

Ljubezen je stvar, ki jo dobimo z drugim človekom? Kako to, da jo čutimo ravno MI SAMI, če izvira od drugih? A nam jo drugi dajo?
Kdo nas lahko spremeni v to, da SMO, KAR SMO, če pa že itak v vsakem trenutku smo, to kar smo? Al kaj smo takrat, ko nismo s partnerji (pol ljudje)? Ne razumem tvojih idej Pain, lahko malo bolj razložiš...

P.s.: mal sem narobe citirala, se opravičujem...

[Pain]

Enostavno. Sej si že sama povedala. Tako, kot otrok rabi čustveno navezanost za nekoga, da je lahko to kar je, tako rabijo tudi odrasli ljubezen od partnerja, da so to kar so. Vendar v nekoliko manjši meri.

Česa ne razumeš?

[taja1]

Enostavno. Sej si že sama povedala. Tako, kot otrok rabi čustveno navezanost za nekoga, da je lahko to kar je, tako rabijo tudi odrasli ljubezen od partnerja, da so to kar so. Vendar v nekoliko manjši meri.

Česa ne razumeš?

Otrok je v osnovi sam zase že, to kar je. Materina ljubezen (in očetova) mu omogoči, da se razvije v relativno "zdravo" neodvisno osebnost, sam tud otroci, brez čustvene navezanosti (in kr zgledno število jih je, če smo iskreni, nas večina ni imela idealne čustvene navezanosti z mamo) smo to, kar smo. Sej ne moremo bit kaj drugega. Mislim, kaj bi lahko bili, če bi imeli partnerja? Ne vem, ni mi jasno...To, da rabimo drugo osebo, zato da smo to, kar smo mi ni jasno. Jaz sem že to, kar sem, ne glede na to, ali imam partnerja al ga pa nimam. Zgleda, da pa ti misliš drugač in ta ideja mi ni jasna ...
Če želiš, lahko malo bolj razložiš to. Kaj sem jaz, kot JAZ, če imam partnerja- ljubezen in kaj nisem jaz, če ga nimam.

[Amelie]

Čisto ste se oddaljili od teme in s tem Petri prav nič ne pomagate. Če se ne motim, imamo za odvisnost svojo temo. Tam lahko razglabljate in teoretizirate kolikor vas je volja. (Osebno pa mislim, da se s tem ne pride prav daleč. Vsak naj pometa pred svojim pragom.)

Petra, tebi pa želim le, da bi zbrala dovolj moči, da bi se postavila na svoje noge. Da bi našla pravo pot in se zavedla, da že imaš vse prave stvari, ki jih rabiš za življenje in da se lahko samo sama rešiš iz "oklepaja", v katerem si se znašla. Srečno!

[petram]

JOJ TOLIKO SEM ZDAJ napisala pa sem po nesreči vse izbrisala....prav hudo mi je,ko ne boste prebrali mojega groznega današnjega dne......

Sam kako pa naj presekam ta odnos s šefom? kako,če pa ne zmorem občutka,ki pride za tem...

Res sem prejle veliko napisala ampak se mi tudi slučajno ne da še enkart pisat

[Pain]

Jaz sem petri napisal svoje. In še enkrat ti bom. petram. Spusti se v tako odvisnost, kjer bosta drug na drugega navezana. Ne le ti na njega on pa ne. Takrat bo to zdrava odvisnost. Rabiš ljubezen, da boš to kar si. Ok, kako naj to drugače povem. Da boš imela to, kar ti zdaj manjka. Samo pravo osebo rabiš. Šefa pa preboli. To je vse. Jaz recimo sem povsem na istem.

[Pain]

Aja, pa še to. To imeti sam sebe rad je pa taka floskula. Že vrabci jo čivkajo na strehah. Vsi izgovarjajo to poved povsem enako. To je dokaz, da gre za floskulo.

[petram]

Živjo,
pa jaz nočem biti tako od nekoga odvisna kot sem zdaj-v tem zelo trpim..Kar stiska me ko sem doma,pa še doma ni vredu vse...
Čez dan velikokrat zbežim v sobo,se uležem na posteljo,se zvijem in samo ždim...
Pa smsje si piševa s šefom,pa pravi da je njemu tudi hudo...
ampak res že sama ne vem več kako naj oživim..imeti rad sebe,biti s sabo zadovoljen, Kako če sem pa strta,uničena,brez moči???
Ne občutim narave,živali, smeha ni v meni...čez dan sem tiho, Žalost v meni pa se veča..
Pri 15.sem bila s fantom ki je bil 10let starejši...4leta skupaj...
Že dve leti si nisem priznala,da sem zaljubljena...da imam fanta,da sem srečna,da živim...
vZROKE ZA MOJ strah poznam,za mojo žalost tudi...ampak oživeti nazaj to se mi zdi pa skoraj nemogoče...in to najbolj boli.

Tudi nočem nikogar obtožiti za moje stanje,ker mislim da sem sama kriva,da sem se tako zaprla,saj nikamor ne hodim,samo čakam večer da grem spat in zjutraj s težavo vstajam...
 

[trina]

Petram, ne obremenjuj se s temi floskulami o ljubezni do sebe. Samo med ljudi pojdi, ven iz hiše, v družbo. Nujno. Boš videla, da bo pomagalo.
Pusti domače, naj se imajo, kakor hočejo; pusti šefa, očitno ni pravi - pojdi na čvek s prijateljicami - kaj je s tistim fantom od zadnjič?

[Pain]

Živjo,
pa jaz nočem biti tako od nekoga odvisna kot sem zdaj-v tem zelo trpim..Kar stiska me ko sem doma,pa še doma ni vredu vse...

Seveda. Tako, kot si zdaj od njega ne, od nekoga, ki ti bo pa vračal pa boš pa lahko. Brez skrbi.

[Pain]

Petram, ne obremenjuj se s temi floskulami o ljubezni do sebe.

Točno to. Te floskule so že povsem zlajnane. Pomojem sploh nobeden ne ve kaj to točno pomeni. Vsak je samo nadrkan "najprej moraš sebe imeti rad tralalalala", bodisi ne veš kaj to pomeni, bodisi je 100 različnih internretaciji. Nekje sem bral recimo, da to pomeni, da veš kaj hočeš. Tukaj govorite čisto tretje. Da moraš biti samozavesten. itd. Se pravi vse skupaj en bulllshit.

[alexx]

Prosim...prosvetli me Pain. Res bi rada vedela kaj naj naredim in dvomim, da bom do smrti vedela. Rada bom upoštebala nasvet. Res.
Rada imam, da me kdo ima rad in rada bi, da me kdo *neskončno* ljubil in mi odpuščal *napake*. Ampak, a ni to nerealno?