usodna ženska

[emo]

Živjo!Ma že nekaj časa  bolj pasivno spremljam tale forum,danes pa se mi zdi priložnost,da še jaz kej napišem.Takole je vedno med prazniki,ko spet pristanem v svojem malem brlogu in začnem razglabljat o krivicah sveta.Čez teden se vsaj malo zaposlim s čim pa ni tako hudo.Ves čas je sicer prisoten en smotan občutek,ki ga ne znam točno definirat:mogoče v tem smislu,da si ne zaslužim obstajat.mislim,da sem manjvredna kot drugi.Tiho in neopazno hodim po svetu s čim manj direndaja;drugih si sploh ogovarjat ne upam.skratka,obnašam se že kot neki suženj.Od kje mi ti občutki?Pa ne mi govorit o pomanjkanju ljubezni iz otroštva,ker se mi zdi ravno obratno-preveč ljubezni...preveč pozornosti s strani matere.in tako je še sedaj-v bodobju študija.Vse mi ona suflira kaj naj delam,da se ne bom opekla in podoživela njeno preteklost.Skratka,precej težko je živet tako.In duši me.V bistvu še k psihologu ne morem,ker ve za vsak moj korak.Je to to?je to moja usoda?

[mocka]

Moj pogled:
Usode ni. Za svoje življenje smo odgovorni sami in sami ga kreiramo. Odrezati vajin način sobivanja bo po vsej verjetnosti kruto za obe. Po eni strani ti mati tega ne bo zlahka pustila, po drugi strani pa je vprašanje, koliko si zdaj ti že pripiravljena na samostojno odločanje in življenje. Odločitev je pa samo tvoja. Zdaj si odrasla ženska, čas je da živiš svoje življenje.
Mogoče je pa prav začetek s terapijo (ne samo psihiatrom, ampak s terapevtom) lahko tvoj korak v samostojnost. Če ne gre drugače pa špricaš 2 uri predavanj in nihče ne bo vedel, da si začela pridobivati znanja za samostojno življenje.
Je pa res, da boš po vsej verjetnosti na krajši rok tudi izgubljala, ko boš raziskovala po realnem življenju. Na nek način si ti še vedno v varni plodovi vodi. Definitivno boš pa bolj čutila.

Želim ti uspešne korake na poti odraščanja. Sigurno se boš kdaj pa kdaj opekla, njene pretoklosti pa ne moreš podoživeti. Vsako bivanje je drugačno. Lahko narediš samo podobne prave in podobne napačne korake, kot jih je naredila tvoja mama.

[Jagodka]

Lepo ti je napisala Mocka, odrasla si in čas je, da zaživiš svoje življenje.

Pa brez zamere: ljubezen in pozornost (jaz bi rekla kontrola ali nadzor, v tvojem primeru) si nista niti podobni. Občutki manjvrednosti gotovo izhajajo iz otroštva. In če prav razumem, tvoja mama kontrolira tvoje korake z namenom, da ne bi ti storila kakšne napake, želi ti prihraniti bolečine in razočaranja. To ni starševska ljubezen. Ljubezni ni brez zaupanja.

V življenju moramo delati napake, da se naučimo živeti. Vsak ima svojo pot in vsaka je drugačna, vsak si napiše svoje lastne lekcije. Vsebine lekcij so včasih boleče in žalostne, drugič vesele in optimistične.
pisatelji smo pa sami. Življenje je avtobiografija.

Drži se, Emo.

[Devlin]

Moja mati je bila in hoče biti zelo dominantna (čeprav me ima rada in cenim vse kar je storila zame). Zaradi tega je bilo veliko hude krvi. Tudi v srednji šoli sem se oddaljil od prve simpatije, ker vem, da je ne bi tolerirala. Ampak v tem času sem se pričel upirati in danes si vzamem čas za stvari ki me veselijo, pa če se cel svet na pol prekolje. Če si v depresivni fazi, pa moraš res nekaj ukreniti najprej glede tega, drugače se boš počutila krivo, ko ti bo pričela šopati kontre in te bo vse to še bolj izčrpavalo.

[trzinka]

Prevelika skrb, strah in ljubezen staršev zna biti uničujoča. Govorim ti iz lastnih izkušenj.
Neskončno rada imam starše, ampak je ravno tu tudi zanka. Preveč sta me navezala nase.
In sedaj v zrelih letih želim odvisnost od njih malce distancirati, pa sta užaljena.
Poskrbi zase, dokler si še mlada in v najlepših letih, da to storiš.
Tudi moja mama želi še vedno kontrolirati vsak moj korak, vsako dejanje.........Sem namreč njena edinka, anksioznost sem podedovala po njej in šele pred parimi dnevi sem ji to uspela na lep način dopovedati.
Poleg tega, da nisem samozavestna, pripisujem njunem večnem, pretiranem strahu zame. Pa, da nebo pomote, ne obsojam ju. Vedno sta bila tako ljubeča in skrbna (preveč), ampak zaradi tega so potem takšne posledice kot so.
Sama sem tudi mogoče preveč ljubeča in skrbna mati, in bojim se, da sem nekaj škode že naredila, ampak težko je priti ven iz svoje kože. Vsi se trudijo biti najboljši starši kakor znajo in zmorejo.

Poglej, odrasla si, pogovori se z mamo. Mislim, da te ravno ta odnos duši in zato nisi sproščena, pogumna za korake, ki bi jih sicer naredila, sem prepričana. Odloči se, da boš sama nekaj naredila zase.
Mamo je strah, jo razumem, ti pa boš vse življenje odvisna od nje, če se ne boš odločila iti naprej brez nje......, samostojna in svobodna.


                                    Samo pogumno naprej,

vsekakor se odloči za kakšnega psihoterapevta, ti toplo priporočam. Mogoče, nebi bilo narobe, če bi šla tudi mama s teboj.



                                             Objem, Trzinka

[Devlin]

Samo za ilustracijo, pravkar sem se spičil z matko. Namreč lep dan je, rad bi obesil boksarske vreče ven in malo pilil udarce in brce, (trenutno treniram jiu-jitsu...) pa uleti mt " Da ne bi danes ali čez praznike kaj igral kitare, obesil vreče,..." "Zakaj?"  V naslednjem momentu je zaripnila "Prazniki so, ljudje hodijo mimo,...!" Eh ja, tak je moj lajf. Da ne omenim tega da so mi prejšnje verige sneli in jih "pospravili" nekam da jih ne najdem več,... Sem kupil nove. Vse kar mi je všeč, vse kar me napolnjuje je takoj razvrednoteno, ovirano,... Ko štiham vrt, obrezujem drevje,... sem jim pa dober. Pa še to ne dovolj, ker nimam časa in energije da bi postoril ravno vse in se moram malo šparati tudi za stvari ki so mi pomembne. Btw, se mi zdi da je praznik jutri. K sreči je stari potem odneslo štepat kroge okrog blejskega jezera. Me ma da bi ji zabrusil "Ne it danes, praznik bo, ljudje bodo gledali,..."
Dr. Furlanova mi je rekla "Glej da se odseliš, drugače boš v kratkim spet na istem,..."  Ko bi se le lahko,...
Sicer sem doma potem ko sem pred leti obležal imel podporo, ampak razumevanja pa nikakršnega. Sploh sestra mi nenehno izkazuje svoj prezir.

En lep pozdrav s sončnih Rodin.

[masi]

hehe Devlin ma si mi faca ti.

[emo]

Oj!nisem pričakovala sploh,da bo kdo slišal moj krik obupa,tko da res hvala za odzive.pa še v dobro voljo ste me spravli:)sej sem tudi sama že razmišljala o tem,da bi mogla kej ukrenit na področju samoosvajanja,če ne drugače,pač skrivaj.A se baje vse vidi na mojem obrazu,če kaj prikrivam.Tako sem postala zločinka najhujšega formata,lažnivka in ne vem kaj še vse,ker sem pač prikrila določene stvari,ki pa niti niso ble tko nedolžne(nč prepovedanga).Mel smo šove cela dva mesca,vmes so padale razne grožnje,skratka vse skupi ni blo žvadem podobno.Razmišljala sem tudi že o odhodu ampak ko ti nekdo zagrozi,da si bo kej naredil,si premisliš.In zdej sem še na hujšem,še bolj odrezana od sveta.Zadnja dva meseca sta pustila kr vlke posledice na meni,če že zavestno ne pa podzavestno ker mam non stop ene čudne sanje k že mejijo na moro.Mama bi me rada prikrojila.Po tem sklepam,da kot oseba nisem dovolj vredna.Celo v mojo sobo hodi in gleda kaj berem,pa mi reče:"kaj to bereš,od tega boš samo še bolj nora."ipd.šinfa moje frende-večino sem jih že itak zgubila.Sej sem že hotela uklonit njenim željam,a mi moj uporniški duh (trma)ne da miru.Sej zelo rada živim,ampak takole se še vragu gravža.
Ja,sej sploh ne vem,če tole paše sem,ampak drugam ne vem,kam naj se obrnem

[She_]

Upam, da ti bo uspelo vztrajati pri svojih željah.
Moja zgodba je podobna. Počutila sem se kot pes na vrvici, ki mora delati tako kot si starša želita.
Pa sem brcala toliko časa, da je vsaj malo boljše.
Vseeno me še omejujeta, ampak vsaj manj, pasivno.

Jaz imam občutek, da ne morem (ne smem) odrast.
Kot da me starša (z vsiljevanjem svojih pogledov in vrednot) prisilno "ohranjata" v stanju otroka.
Če sem pa taka kot sem, pa nisem vredna njune ljubezni (podpore, pohvale, spoštovanja).
Občutek ujetosti.

Drži se.

[jan24]

Bemti, mate pa hude tastare. Sem hotu povedat, da včasih smo morda sami krivi da so tako hudi, ker se mi zdi da jim mi nekako dajemo moč s tem ko mislimo da so oni krivi za našo nesrečo al pa da nam ne pustijo odrasti al pa da nam ne pustijo živet svoje življenje. Te naše negativne misli jih delajo neverjetno močne drugače se mi zdi da bi morali bit še kr krotki.     

[Jagodka]

Če hočemo poiskat krivce, bomo kopali do Adama in Eve.

Kje dobivajo taki starši moč? Emo je dobro napisala, z grožnjami, nabijanjem krivde, igranjem žrtve - ta cankarijanska mati nam je tako blizu. Zelo dobro znajo otrokove "napake" iz preteklosti obrniti v svoj prid, v stilu, saj sem ti povedal, da ne smeš tako...

Emo, pogumno. Analiziraš svoje življenje z mamo in ugotavljaš, da te duši. Po moje, je skrajni čas, da te je začelo dušiti, ker človek po 20em je odrasel in je čas, da se loči od staršev. Seveda je idealno, če to delaš postopoma (nekaj let), če pa ne gre drugače pa rezat. Saj vem, keš.

Pri samoanalizi stanja je navadno problem, ko moraš s točke, ko se vse ustavi, prestopiti naprej. Notranji monolog, ki ga vodiš sama s sabo, ne zadostuje več. Zdaj potrebuješ dialog. Stvari moraš povedati naglas, da se boš slišala (ali prebrala - kar delaš na forumu), tako ozavestiš svoje notranje dogajanje. Povedeš ali napišeš večinoma tako, da je razumljivo drugim. In to majhni koraki, ki nas vodijo naprej.

Emo, pogumno.

[mina]

 

Zelo dobro znajo otrokove "napake" iz preteklosti obrniti v svoj prid, v stilu, saj sem ti povedal, da ne smeš tako...

Kako poznano.
Ampak, sedaj ko sem jaz mama (no, že dolgo ), večkrat udarim po tej struni. Izgleda, da so nam to tako vcepili v bučo, da ne moremo skoraj mimo.
Zato včasih koristi, da se distanciram - fizično - od svoje hčere. In stvari gredo svojo pot, tako, kot jim jo je usoda namenila.
Seveda živiva na različnih krajih. In zate bi bilo najbolje, da narediš isto. Osamosvoji se na nek način in se odseli.

[alexx]

Vzorci, vzorci, vzorci...ja...pazi, da se ne boš opekla/el kot jaz. In nehaš verjeti. Strašno slabo je to. Sužnji smo svojih *predstav* in *spominov* smo.

[pupika]

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=337&Itemid=2
Upam, da mi je uspelo prilimati povezavo. Izredno dober članek, ki ti mogoče pomaga spremeniti pogled

[alexx]

Prvič sem prebrala. Hvala za link pupika. Čudi me, da ga že nisem prebrala. Hec je v tem, da sem jaz mama svoji mami...ampak delam na tem. Režem vezi. In morda mi bo nekdo dal še eno možnost.