Somrak

[Araya]

Neskončno se vlečejo ti dolgi trenutki samote.
"Pojdi med ljudi!" mi pravijo. Kam, kako? Nisem vajen sam. Nikoli nisem šel sam v kino, sam na kavo ali sam na kosilo. To bi bilo dokončno priznanje poloma, soočenje s porazom.

Danes me je poklical.
Pogovor je bil dolg, na trenutke oster, odkrit, kot je lahko le med ljudmi, ki se imajo radi.  Povedal sem mu, da ga imam rad, da tega ne rečem vsakomur in da mi ni vseeno kako se razumeva... saj se poznava že toliko časa. Rekel je, da ve in da je poklical zato, ker mu ni vseeno. Preselil se je. Nisem vedel.
Ko sva zaključila mi je bilo hudo. Ne zato, ker je bilo konec pogovora, ampak zato, ker je konec nekega obdobja. To čutim, to vem. Rad ga imam, nikoli ne bo izvedel kako zelo.

Sedaj ni nikogar več.
Nikogar več, ki bi me moral imeti rad ali ki bi mu kaj pomenil. Nikogar več, ki bi me hotel ljubiti zaradi tega kdo sem in ne kaj sem.  Nastopil je somrak življenja. Oblaki so se zbrali in jaz sem sam, z luknjo v srcu in luknjo v žepu. Nikogar več ni, ki bi me imel rad.

Ne morem več.
Nimam nikogar, ki bi ga lahko poklical. Nikogar, ki bi ga lahko poklical, ne da bi tvegal "napačni čas". Nikogar, ki bi se hotel pogovarjati, me poslušati in ne samo neprestano dajati nasvete in druge grozne zadeve. Nikogar nimam, ki bi ga res zanimalo kako sem in ne zgolj zato, ker sem nekakšna kuroziteta.

Nastopil je somrak.
Ne tipam, ne vidim, ne voham, ne slišim. Moj duh je utrujen od življenja. Smrti se ne bom izogibal, ne bom se je bal. Vem, da bom v njej našel mir, ki ga kot živ nikoli nisem. Vem, da mi v smrti ne bo huje kot v življenju.

Morda bom tam lahko ljubil.
Ljubil kot čuti srce, ne da bi se moral ozirati vse okrog sebe.  Ljubil v miru in strastno, vroče in goreče, neskočno in ljubeče.

Pogrešam dotik.
Toplino telesa, bitje srca, toplo dlan in besedo, vonj tujih oblačil, toplo telo ob svojemu. Nekoga, ki se mi daje in kateremu se dajem jaz.



Neskončno se vlečejo ti dolgi trenutki samote.
Danes me je poklical.
Sedaj ni nikogar več.
Ne morem več.
Nastopil je somrak.
Morda bom tam ljubil.
Pogrešam dotik.

[jazzjazz20]

tudi sama si ne upam tvegati "napačen čas"

[alexx]

tudi sama si ne upam tvegati "napačen čas"

Tudi jaz ne jazzjazz. Vedno si mislim: Kaj če bom nadležna? A nocoj bi se oblekla v *objem*, kot v topel pulover. Tak puhast...in dovolila bi si, da sem nežna, slaba, ženska.

Araya...ne vem kaj ti reči...ampak tudi pri meni je nekak somrak. Ne upam se reči ljubim te (kaj če mu ne bom všeč...mu ne bodo všeč moje roke...moj pogled...moje kilce..). Vem, da kdo ne reskira, ne profitira. A trenutno ne zmorem. Vem, da ga jutri morda ne bo več...a...

Poskušam se te dotakniti tako na daleč, a jaz nisem ON.

Živi naprej...prosim. Danes je samo tak dan...žalosten.

Objem 
alexx

[Arwen]

...Oblaki so se zbrali in jaz sem sam, z luknjo v srcu in luknjo v žepu. Nikogar več ni, ki bi me imel rad.

Ne morem več.
Nimam nikogar, ki bi ga lahko poklical. Nikogar, ki bi ga lahko poklical, ne da bi tvegal "napačni čas". Nikogar, ki bi se hotel pogovarjati, me poslušati in ne samo neprestano dajati nasvete in druge grozne zadeve. Nikogar nimam, ki bi ga res zanimalo kako sem in ne zgolj zato, ker sem nekakšna kuroziteta....

Araya  lahko rečem le, da poznam  in da mi je nekako uspelo stopit čez ve to. Ni bilo lahko, še se tu pa tam spotaknem... Naučila sem se mnogo stvari, predvsem to, da sem pomembna najprej sama sebi.

Objem 

[Ribica]

Vsak konec je hkrati začetek - nečesa novega. Novih možnosti, novih poti, novih ljudi v našem življenju. čeprav se nam, ko se zgodi, zdi nemogoče, da bi lahko še kdaj ljubili, lahko....verjemi. In ne obupaj. Prepusti se bolečini, da gre skozi tebe, za njo pride olajšanje in pomiritev in nato nova oseba..... Ker narava hoče, da živimo, nam vedno znova ponudi novo možnost.... Vem, da je tako.

Ribica

[Amelie]

Araya, zdrži. Življenje je valovanje in včasih smo na vrhu, včasih pa na dnu. Osamljenost je "samo" občutek in vsako obdobje je začasno. Mine. In pride tudi ljubezen. Verjemi in to ni samo prazna tolažba. Prebijaš se sam skozi dneve, tedne, mesece, tudi leta in potem te enkrat zagotovo najde Tisto. Ampak tudi vmes moraš loviti svetlobo. Življenje vedno zmaga!, ne misli na smrt, itak je neizbežna in bolj sigurna od vsega.

In nisi sam, nikoli, včasih je treba potrkati na kakšna vrata več(krat).

[samajka]

Somrak, praviš.... Konec nekega obdobja.... čutiš....

Z nekom delimo svojo bližino in čustva, dokler drug drugega potrebujemo. Nato nastopi novo obdobje, poti se razidejo...

Kam, kam zdaj, s kom, kako? In v tem je smisel ljubezni. Ljubi tukaj, zdaj; prej si ljubil njega, zdaj je čas, da začneš ljubiti in spoštovati sebe; življenje teče, ti ga samo opazuješ. Škoda. Vključi se vanj.

Nikoli nisi šel sam na kavo... Prepričana sem, da poznaš "tisti" barček ob Ljubljanici; pojdi na kavo, prinesi časopis, opazuj druge, išči kontakt. Poštar ga ne bo prinesel.

Prebil se boš, takrat bo somrak nadomestila jutranja zarja;

samajka

   

[She_]

Araya, to, kar si napisal, se mi je fejst usedlo v srce.
Stil pisanja, ki mi je blizu. In občutki s katerimi se poistovetim.

Bi te "potolažila", pa še sebe ne znam.
Me pa rešuje večni optimizem (idealizem?!), da so in bojo vedno obstajali ljudje, ki dihajo in čutijo tako kot jaz. Mogoče potrebujejo samo malo več časa, da pridejo v moje življenje 
In da je zato vedno vredno iti naprej.
Boleče situacije in izgube poskušam gledati kot ne trenutno obdobje, ki bo prej ali slej minilo...
no, ali pa vsaj, da bo sčasoma malo manj bolelo.   
 

Kako je s tabo ? Kako ti gre ?

[Araya]

Danes se mi zdi, da sem v redu. Igral sem pri jutranji praznični maši... bilo je fenomenalno, moj zbor je nekako presegel samega sebe... pač praznik. Kljub temu, da nism spal skoraj nič, me sploh ni zmatralo. Ko se je končalo, sem bil lahek. Brez tega "hobijo" bi bilo vse veliko huje.

Kljub vsemu se nekako ne morem veseliti. Kot, da bi imel kamen v želodcu. Na dnu vsega je vedno občutek nekakšne strtosti, zlomljenosti, lastne odvečnosti. Niti 30 jih še nimam ... če bi mi kdo rekel, da bom jutri umrl, bi sploh ne protestiral, niti bi se ne vznemirjal. Med menoj in "normalnostjo" je brezno, ki ga ne morem preskočiti. Med menoj in življenjem je  nekakšna svinčena koprena, preko katere ne morem. Niti ne vem, če sploh še hočem.
Nikjer nikogar. Nikogar nikjer.
Samo kričeč molk, ki boli in ni isto kot tišina, ki zdravi.

She ... saj ne vem, če ti bo všeč... meni je. Če ti ne bo, brez zamere. Besedilo je na verze božanskega Danteja iz njegovega "Novega življenja", glasba pa od Paricka Cassidyja ... napisal jo je za film Hannibal.... Recimo, da je to danes moj objem zate in vse, ki jim bo všeč. OK? ... "Vide cor meum - Poglej moje srce."

http://www.youtube.com/watch?v=j2Wv5AvqzfE

[She_]

Araya, hvala ti . 

Nad Dantejem sem že nasploh navdušena. Lepa glasba.
Paše. Je v skladu z mojo težnjo po notranjem miru.

Vesela sem, da si zadovoljen s svojim zborom,
Lahko si ponosen nase. 
Pa glej, da se tudi sam malo pocrkljaš. Verjamem, da še vedno boli.
Mogoče ne pomaga preveč, ampak smo tukaj zate. 
Počasi bo bolelo vedno manj.   
Počasi pridejo novi trenutki, ki ti bodo lepšali življenje. Verjamem v to.

Drži se.

[Arwen]

"Pojdi med ljudi!" mi pravijo. Kam, kako? Nisem vajen sam. Nikoli nisem šel sam v kino, sam na kavo ali sam na kosilo. To bi bilo dokončno priznanje poloma, soočenje s porazom.

le kako je lahko to, da greš sam v kino, na kavo, kosilo... sam na morje ali izlet... poraz? jaz sem šla, tako večkrat v kino (sama), pa na morje celo 2x sama, pa na izlet tudi .. nak, zame to ni poraz, ampak vlaganje v sebe... greš nekam, da presekaš rutino, da zamenjaš okolje, čeprav za kratek čas, in da spoznaš nove ljudi!