Pozdravljeni
Danes je dan, ki sem ga tezko cakal. Namrec, eno leto me moje telo ni več strašilo. Eno leto sem brez napada panike in to brez zdravniske pomoci. S tem se ni za hvaliti, ker se lahko kaj hitro stvar obrne proti meni ampak vseeno pa je nek dosezek na katerega sem ponosen.
Ko gledam vse za nazaj, (namrec mucila me je tudi anksioznost, to cutim se v manjsih merih obcasno se danes) bi lahko rekel, da po eni strani se je to moralo zgoditi. Nekako v tem ne vidim samo negativne stvari. Ker sem veliko moral delati na sebi, se izpostavljati svojim strahovom, preskakovati ovire, ki me jih je bilo vedno strah, sem posledicno okrepil tudi svojo samozavest. Seveda, ker sem samo človek, danes pomalem opažam, da sem se morda malo razvadil in malo opustil disciplino, boj, zrtvovanje, ki so bili potrebni za napredek. Ko nisem vedel kaj se z menoj dogaja ste mi pomagali ogromno vi dragi forumaši, z vašimi izkušnjami, z nasveti ... S casom pa sem potem opazil, da mi je pretirano branje o mojem stanju prej skodilo, kot pa pomagalo. Namrec, zdi se mi, da sem v svojem ranljivem obdobju nase vse simptome prav požiral. Vem, da sem bral nek članek glede tinitusa (zvonenje v ušesih) in ne vem če je ravno to razlog
, ampak kasneje mi je zacelo se zvoniti v usesih in zvoni mi sedaj ze pribljizno pol leta, morda malo vec. Tudi to je bil velik sok, poleg vsega, ampak clovesko telo je cudezni aparat, na to sem se navadil in nekako sploh vec ne slisim in tudi stanje glede tega se je zacelo popravljati na veliko bolje. Naucil sem se predvsem tudi, da je clovesko telo sam svoj zdravnik, ce mu das moznosti je telo samo zmožno narediti ogromno. Ko sem prvic obiskal zdravnika zaradi panicnih napadov se mi je nas zdravstveni sistem "zasral" za vse vecne case. Namrec bil sem zelo panicen, anksiozen zdravnik pa me ni niti vprasal kaj se dogaja z mano, le povrsno me je pregledal in mi dal tablete za srce. Seveda jih nisem jedel in cez en teden prisel nazaj. Njegovo delo je zgeldalo takole: Nobene napotnice k kaksnemu strokovnjaku ali kaj podobnega, le rekel mi je ti si panicen in mi dal recept za Cipralex. Nisem vedel ne kaj me muci, ne kaj si naj mislim, ne nic. Kasneje sem potem sam zahteval napotnico za psihiatra, kjer mi je zdravnica rekla, da sem zmozen to sam prebroditi in, da ce bom videl, da ne gre, sele potem naj se odlocim za zdravila. Ubogal sem jo, in pomagalo je.
Vem, da je pred menoj se dolga pot, ampak vidim, da sebe spreminjam na bolje od takrat preden sem dobil prvi napad. Torej, ce stvar le ni prehuda, se jo da kontrolirati in "popraviti".
Vsem novim, izgubljenim in zmedenim novincem in vsem, ki imajo tezave pa zelim cim hitrejse okrevanje. Raziskujte svoje telo, poglobite se vase, soocite se s svojimi strahovi.
Hvala, Igor
