Občutek, da se ti bo zmešalo?!

[Gigli]

Chantal1 ter Sherlock Holmes,

tudi jaz se "borim" z depresijo ter anksioznostjo ter OKM-jem še iz otroštva (pa nisem vedela za kaj gre), za katerega ven , da je sranje, predvsem zato, ker si to tako zelo jemljemo k srcu in preanaliziramo vsako stvar, da je groza..
So tehnike s katerimi misli ter kompulzije lahko omilimo ali mogoče za nekaj časa odpravimo.
Meni se je ze zgodilo, da nekaj mesecev nisem imela hujših "napadov", kar skorajda nisem mogla vrjet..res sem bila vesela ))
Načeloma pa imam t.i. obdobja, ko so misli oz.kompulzije močnejše in tudi vsebina se menja.

Tako, da upanje je!! To sigurno ampak dejstvo je da moramo definitivno veeeelikooooo delat na sebi in predvsem spreminjat naše napačne vzorce.

Kako pa naj drugače ubežimo temu??

gigli

[sherlock holmes]

dokler življenje ne spremeniš enkrat za vselej stran od tega, ni nič.to je, kot bi bil paraliziran.včas se ti kdo smeji al te pa gleda čudn itd.preveč se ukvarjamo s stvarmi, ki jih ni.da se temu ubežat celo za vedno.zdaj imam neke druge probleme, potem se bom posvetil temu sranju, tamala zraven mene zgublja živce in zna se zgodit, da jo aradi tega izgubim.ko enkrat spoznaš, da je preveč na kocki, če se lahko tako izrazim, je treba to pokopat enkrat za vselej.da se , treba je umirit možgane, spočit telo in potem s svojo pozitivno psiho usekat po tem.če ne rata, gotovo in zaman se je jebat še naprej s tem.ampak bo ratal....

[Gigli]

Sherloch...

...imas prav. Dejansko si tako zadel v bistvo s tem, da se ukvarjamo s stvarmi, ki jih ni!! Pa še kako res je!!
Tudi jaz sem izgubila dolgoletnega fanta zaradi ROCD-ja in vem kok je vse skupaj naporno.. , v bistvu sem sele 2 leti kasneje ugotovila kaj točno je bilo.
Vem, da se ze od majhnega ubadam s temi kompulzijami in obsesijami, samo da sem takrat mislila da sem nora..enostavno mi ni bilo jasno kaj se dogaja v moji glavi..
Vem, da imam težave s tem, nikoli več ne nosim maske, odkrito govorim o tem in me ni sram in enostavno, če se komu zdi to čudno aki smesno, se enostavno lahko obrne in gre. Že samo po sebi je težko da pa se še zaradi druge osebe (ki tega ne razume) počutim še slabše, o nee to pa ne!!

en lep dan brez OKM-ja...gigli

[sherlock holmes]

jaz pa mislim, da lahko to jemlješ kot to, da si čist not padu.povedat želim, da so te stvari postale navade, rituali, ki so se vsidral v možgane.zadeve je treba preusmerit v življenje in se bo dalo...

[Putka]

Ta občutek, da se ti meša ali se ti bo, mislim, da smo ga že vsi doživeli, eni mal bolj drugi mal manj intenzivno. V obeh primerih je blazno neprijetno. Mene so HVALA BOGU, ti občutki v veliki meri zapustili, sem ter tja se prikradejo, če sem pod kakim večjim stresom. Tako, da definitivno mine, čas je potreben in to, da v tem času delaš korake.

[smotka]

Jst sm ubistvu bol misla, da mam neprestano strah, da se mi bo zmešalo in v tistem momentu ne bom vedla kaj delam - skos to, da se poskušam nadzorovat... Da pa se le ne bi nč tazga nardil... da ne bi naprimer, kr spala z nekom, ki ga ne poznam in se na tak način okužila, al pa prijela iglo, ki jo vidim, itd. Kr mam pač ta strah pred okužbami... Na momente se počutm, k bi mela en oklep, ki se ga zlo bojim odvržt, da ne bi ušlo izpod kontrole...

Lp

[sherlock holmes]

pa saj to je to, toliko se se posledično zaradi bilokakšnega strahu obremenjuješ z mislimi, ki ti poberejo toliko energije oz. se ubadaš z njimi, da te nekako odrine od realnosti in se v momentih vprašaš oz. rečeš, pa saj se mi bo še zmešalo od tega.Kakšno temo pa imajo te misli, je pri vsakem posamezniku čisto drugače.Nekdo se ukvarja in razmišlja o tem, drugi o drugem, rdeča nit vsega skupaj pa je vsebinsko ne enaka, ampak kar ista.

[Gigli]

ja toćno tako...
...strah povzroča strah in potem je tu ta zacaran krog.. razmišljanje o enem in istem...konstantno!! vendar brez smisla, odgovora, odrešitve.
Na vsake toliko časa, ko imam bolj nadležne misli me spreleti ta "feeling" in ko si predstavljam, da tega ne bo konec...jaaaoooo groza! Ponavadi me potem zajame jeza in obup in takrat je najbolje, da se odpravim športat, tečt predvsem, da izenačim ta pritisk oziroma da to "izpuht". in dejansko zelo pomaga. 
Ja ni prijetno, vendar žal del mene..upam, da s casoma vedno manj.

lep dan, gigli

[Onix]

Gigli sigurno bo sčasoma postajala ta bolezen vse manjši del tebe. Želim ti, da bo to čimprej  .

[sherlock holmes]

jebemu, ni to tako enostavno!

[Latifa]

Hej,

... skoraj nemogoče... (govorim zase)

Mal me zopet pesimizem daje. Ko že misliš, pa sem na konju, te spet nekaj spravi na tla. Kaj je tokrat, pravzaprav ne vem, sam vem, da sem nenormalno nemirna, nervozna; grizem nohte, pa vse okoli njih, praskam se,.. Stres? Možno. In potem mine, pa pride nov, pa spet nov,... Heh in začaran krog je sklenjen. Kdaj se stvar prekine? Never ending story

[Onix]

Latifa 

Nihanja so čist normalna, men zdravnik pravi, da se počutje stabilizira po nekaj letih. Ne smeš jemati slabšega obdobja za katastrofo, ampak moraš pač sprejet, da bodo prišla obdobja, v katerih se boš slabše počutila, jes sm meu že veliko takih obdobij skozi 3 leta bolezni. Ampak se znam vedno hitreje pobrat, pač se sčasoma naučiš, da te obdobja ne pomenijo nič, in da minejo sama od sebe, če se jih ne ustrašiš in probaš pozitivno gledati na stvari... Ful je pomembno, da čimmanj premlevaš u glavi in se probaš čim več zamotit.

Drži se ! Onix.

[himiko]

Latifa 

Nihanja so čist normalna, men zdravnik pravi, da se počutje stabilizira po nekaj letih. Ne smeš jemati slabšega obdobja za katastrofo, ampak moraš pač sprejet, da bodo prišla obdobja, v katerih se boš slabše počutila, jes sm meu že veliko takih obdobij skozi 3 leta bolezni. Ampak se znam vedno hitreje pobrat, pač se sčasoma naučiš, da te obdobja ne pomenijo nič, in da minejo sama od sebe, če se jih ne ustrašiš in probaš pozitivno gledati na stvari... Ful je pomembno, da čimmanj premlevaš u glavi in se probaš čim več zamotit.

Drži se ! Onix.

Onix, se mene si potolazil! Lepo si napisal!

Latifa, tud jz ti zelim cim manj teh nihanj!

 

Himiko

[Onix]

Hvala .

Ja res je, to je največji korak do ozdravitve, da sprejmeš slaba obdobja in se ne sikiraš zaradi njih.

[Latifa]

Hvala Onix in Himiko 
sej v teoriji točno vem, kako stvari potekajo, ko pa nastopi praksa, pa malo težje ukrepam 

Itak vem, da mine, vse dobro, pa tudi slabo. Sam kaj hudiča, k je lažje obupat, se na druge znašat in bit enostavno tečen - to mi gre pa dobro od rok.

Mah, zdejle sem res kr pod stresom, služba, izpiti, diploma,... ampak najhujš je pa to, da se mi zdi, da sem obstala na mestu, tko da v bistvu sem si sama kriva. Najlaži mi je po službi se pred tv uležat in se sama seb smilt, da sem itak prezmatrana, da bi se učila, da ne morem,... In valda, pol pa slaba vest potrka in me zvija.

Bo že  hope so

lepo se imejte dragi sotrpini   

[Gigli]

Latifa..

ja točno tako! Tudi jaz točno vem na pamet teorijo, s prakso hmm je pa malo drugače ja..
..in tudi meni je vcasih najlažje se vsest pred tv in samo lezat..
Moramo se zavedati, da so nihaja povsod in ne samo pri naši bolezni. Tudi pri drugih fizičnih boleznih so nihanja..in s tem se moramo nekako naučiti zivet, ni lahko ampak moramo pa poskusit kajne?

lep dan vsem,
gigli

[Latifa]

Hvala ti Gigli 

me ful tolaži dejstvo, da nisem sama v tem dreku. Sej ne da bi komur koli prvoščila tako stanje, je pa lažje, ko pridejo tisti dnevi, se mal tlele gor zjokat, pa dobit prepotrebno tolažbo.

Hvala vam vsem, res ste zlati 

[himiko]

Ma tud jz se morm mal pojokcat. Ma to je eno sranje... Tok casa se ze trudim - dve leti... Oki, je napredek, lahk priblizn normaln funkcioniram. Sam pismu, mislim, de morm nujn neki spremenit. Vec kot ocitn je, de mi ad ne ustreza - ce ga jem vec kt 5 mg, ne morm, ama nic tezjega brat, razmislat, redim se kt pujsek, de ne govorim o problemih s spolnostjo. Zdej mam pa panicne napade - sicer mile - vceri vsiljevke, tesnobice, strahove.  Ok, sem pod stresom zarad diplomiranja itd. Sam pismu, to ni to! Na ___ mi gre, ker se morm za vsako stvar tok bolj trudit. Vrstniki so ze na podiplomcih, jz pa koncentracijo na psu. Kolegi blage nimajo, kva prezivljam... Patronajzajo, de se kadi... Redko kdo razume... Dobrih prijateljev nimam skoraj nic vec... Kilometre smo si narazen...

Nc ocitn morm neki spremenit na poti zdravljenja. In se borit. Se naprej.

Himiko.

[Onix]

Himiko 

Te čist zastopim, ta anksioznost in vsiljivke te lahko zlo sfrustrirajo. Ampak ne pozabit na tvoj napredek, ki je res velik, ampak res nesmeš gledat samo na to, če gre kdaj kej narobe, raj glej to, kolk ti je že ratal, pa pomisl da maš še use pred sabo in da ti še sigurno veliko bo uspelo, samo pač ne gre tako hitro kot si želimo. Ko mamo slabo obdobje je res lahko pozabit na dobre in gledat use črno, ampak sj kot veš prej al slej slaba obdobja minejo. Jes sm bil že tolk nakonc, da sm razmišljov, če obstaja posmrtno življenje, da bom vsaj tm lahko še kej doživu, res mislu sm da je z mano konec, ampak zdj gre pa res na bolš, sicer počasi z nihanji ampak overall gre pa use tko kot mora it. Moj naslednji korak je šola. Tud jes sm zaostov z usemi stvrami, ampak ne bit tolk stroga do sebe, ker OKM in te stvari res ni mačji kašelj. Ampak s trudom in pozitivnim mišljenjem se da tud s tem živeti čist lepo in normalno, mogoče je težje cilje dosečt, ampak zato še niso nič manj uredni. Jes ti svetujem, da si use skupej mal bl na izy uzameš, se vsak dan mal pohvališ in probaš v glavi mal preletet kolk si že napredovala. Use bo še ql, samo ne se prepustit negativi v glavi. Sj veš, ko maš slabo obdobje se use zdi veliko slabše, kot pa v resnici je.

Onix 

[himiko]

Oh Onix, ti si tok kul ves!

Ves, tud jz veckrat razmisljam o t.i. posmrtnem zivljenju -- pravzaprav zadnje case precej razmisljam o takih receh... Pravzaprav se nikoli nisem razmisljala o teh receh. Sem se bala... Vem pa, da so plavale na dnu lonca. Po tej bolezni o njih razmisljam - intenzivno, s tesnobo... Ne vem ali je to bolezensko ali samo clovesko, nekaj, cemur se rece "odrascanje". Ne vem. Vem pa, da se vcasih precej borim, da vidim smisel - to je takrat, ko obupujem. Takrat dobim tesnobe... strah... V naslednji etapi se skusam zamotit, potem pozabim... Za nekaj casa.

Sicer so me tovrstni obcutki prezemali ze pred anksioznostjo, vendar zdaj vse tako rezko obcutim. Vse je mocneje. Tudi svet okoli sebe intenzivnejse obcutim in zaznavam. Po eni strani se mi zdi kot da sem se prebudila iz dolgega spanca, po drugi strani pa, kot da se moram vsega znova nauciti... Ima se kdo take obcutke? So ti obcutki cudni?

Hvala ti Onix. Definitivno si eden najbolj pozitivnih uporabnikov tega foruma - vedno najdes toplo besedo, vlivas pogum. Tudi ce ti je hudo - vem, da ti danes popoldne in zvecer ni bilo najlazje - vedno najdes tisto iskrico, ki zaneti moc za boj, za upanje!

Himiko

Ps Onix, zelim ti vse najlepse in cim bolj premocrtno pot zasledovanja tvojih ciljev!