tezave, tezave...

[Lady K]

Pozdravljeni vsi skupaj!

Čestitam ustanoviteljev foruma, osvežujoče je prebirati strani, kjer ni zadržkov v pogovoru o težavah in stiskah.

Sama z neko obliko stisk že vrsto let. Nikoli sicer nisem bila pri zdravniku ali psihologu, že zgodaj pa se mi je začelo svitati, da je globoko v meni zasidrana preobčutljivost in nagnjenost k strahu in tesnobi.

Več ali manj sem dala skozi vse sama, s pogovorom s prijateljico ali mamo (verjetno sem nekako po njej to tesnobo tudi 'podedovala', če lahko tako rečem), potem so prišla obdobja zanesenosti, dobre volje, živahnosti, optimizma in volje do življenja. Nova služba, novi preobrati v življenju, vse to me je vedno osrečevalo in mi dajalo - vsaj za nekaj časa - dovolj stimulacije za dobro voljo in notranji občutek sreče.

Zadnje pol leta smo imeli v službi (v tem podjetju delam že malo več kot eno leto) zelo stresno obdobje, delali smo tudi po deset do 12 ur na dan, za veliko stvari sem bila sama, skoraj vsak dan sem doma jokala, edino misel, da bo kmalu konec projekta me je še držala pokonci.
No sedaj je projekt mimo, meni se je pa občutje kar sesulo. Nimam volje do dela, že to, da me šef pokliče v pisarno mi je muka, dobim suha usta in ne vem več kaj naj povem. najhuje od vsega pa je da sem čisto prazna, nimam nobenega veselja, ali notranje zanesenosti, oz kake misli, ki be me še držala pokonci. Pred kratkim sem kupila nov avto, pa mi je prav 'ravno' oz mi je žal zaradi stare dobre 'kripce'. na kratko  - vsaka odločitev je še težja kot ponavadi, odločitve že tako niso bile nikoli moja dobra stran.

Ves čas sem na robu joka in nič mi ni več zanimivo. že najmanjša stvar, ki jo moram pripraviti na delovnem mestu, se mi zdi kot največje breme... vzela sem si en dan dopusta, pa se nikakor nisem mogla sprostiti, vsaj 3x sem prejela tudi klic iz sluzbe,  tako da pravzaprav bi bilo bolje, da sploh ne bi vzela dopusta... vsakič, ko mi zazvoni telefon me stisne in mi začne srce razbijati.

Da se še malo opišem; sem nek delni perfekcionist, ko se nečesa lotim, od sebe pričakujem, da bom takoj zadevo zapopadla in jo znala (čeprav nasproti pričakovanj nisem mahnjena na pretirano posravljeno stanovanje ali 'zglancan' avto), vsaka najmanjša kritika me sesuje, zato me definitivno ne motivira sluzbeno okolje v katerem sem trenutno, kjer so pohvale bolj redko na sporedu, kritike pa redno, v sebi pa tudi ne najdem motivacije, čeprav je delo drugače zanimivo.

Čustveno se močno obremenjujem za marsikatero najmanjšo stvar, včasih mi gre na jok ko pomislim, da je težko kaki drugi osebi, ki mi je sicer blizu (mami ali bratu ipd), včasih se celo še bolj sekiram kot se oni sami...

Verjetno ste vse skupaj brali že 100x, jaz pa sem se le opogumila pa napisala par stavkov zato, ker je ta zadnja epizoda (ki še kar traja  ) res kar malo preveč...



Hvala in pozdravček!

[Lost]

Ja kot pises zadeve smo prebrali ze 100x in tudi velikokrat obcutili in se cutimo na svoji kozi dnevno.
In sli smo do konca...dokler nam ni telo in psiha odpovedal da ni slo vec naprej in veliko prepozno
poiskali pomoc. Ugotavljas da gredo zadeve samo se na slabse....mogoce lahko sedaj resis zadevo
zamo z ustrezno psihoterapijo brez kemije. Samo iz lastnih izkusnje mi je zal za vsak dan ko sem
odklanjal AD-je in psihotreapijo, ker si nisem priznal da sem bolan in da rabim pomoc.
Prej ko zacnes prej gre zadeva na bolje. Ciprej poisci psihiatra da zadevo doagnosticirata in
postavita temelje. Gradniki tvoje poti pa bodo nase in tvoje izkusnje.

[Lady K]

Oh... jaz sem hotela pa samo službo zamenjat 

Resno; ne vem kaj bi sploh povedala na sestanku s psihoterapevtom... da ne omenjam tega, da je težko najt nekoga, ki je dober, oz. nisem ravno najbolj zaupljiva...

[krasendan]

Js se tut strinjam z lostom...najbolj ti bo znal pomagat psihoterapevt al pa psihiatr...drugače pa imaš seznam strokonjakov tudi na forumu...

Se mi pa zdi, po vsem kar si napisala, da en dan dopusta le ni bilo dovolj...če si bila toliko časa pod pritiskom, en dan res ni dovolj da spočiješ sebe...kaj pa če vzameš še nekaj dni dopusta, ampak na tak način, da te ne bodo klicali in morili šefi...da se poskusiš čimbolj sprostit,uredit misli,  pa premislit kaj zares se dejansko dogaja s tabo?

lp

[Lady K]

Hvala obema za odgovore.


tudi sama sem že razmišljala, da sem se malo 'skurila' tekom leta, pa bi kak teden odklopa prav pasalo, samo imamo na žalost kolektivni in to šele v avgustu...

[Lost]

Ja samo teden odklopa te ne bo resil...ker pote mbos imela zeljo po mesecu odklopa,
kasneje po letu....potem pa bos hrepenal za minutko..samo da bo bolje.
Ce posices pomoc psihoterapevta ne pomeni da si sibak, samo da se ti je napralo prevec vsega in
telo rece "Dost mam" in .....poisci pomoc dokler je se volja.

[ton]

Lady K, kar opisuješ, je najverjetneje bližje 'sindromu izgorelosti' kot denimo depresiji. Na tem forumu imamo srečo, da nam z nasveti pomaga tudi psihologinja, ki se s tem zelo resno ukvarja, zato svetujem, da si predvsem prebereš par zadev o tem in morda stopiš v stik z njo.
http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=151&Itemid=37

Po mojem misel na menjavo službe ni napačna, saj naj bo služba predvsem zagotavljanje pogojev za polno zasebno življenje in ne obratno, kar se rado pripeti. Srečno.

[Lady K]

Res sem pomislila tudi na to, na sindrom izgorelosti, vendar sem prebrala, da to pride po nekaj letih in ne po nekaj mesecih...

LP

[Gaia]

Lady K,

glede na to, da si bila kar nekaj časa pod hudim pritiskom, pod hudim stresom, se zadeva ne bo obrnila na bolje kar čez noč.

Pod stresom je kemija v telesu drugačna, možgani delujejio drugače, fizično počutje je drugačno. Zamisli si, da dolgo obremeniš neko bolj mehko stvar z velikim pritiskom. Ko odvzameš breme, je oblika tistega predmeta spremenjena - in kar nekaj časa traja, da ga spraviš nazaj v prvotno obliko.

Začni z majhnimi koraki, z gibanjem, s stvarmi, ki te so te nekoč veselile (čeprav ne čutiš volje - verjemi da vseeno vpliva na določene hormone). Seveda pogovor zelo pomaga, da daš vse ven iz sebe, kar si v tem časom nalagala vase. Velikokrat pomaga že kak bližnji, ki te podpira in razume. Če pa čutiš, da to ni dovolj, je pa kak psiholog ali psihoterapevt vsekakor dobra odločitev. Več, kot imaš podpore in pomoči, s hitrejšimi koraki lahko greš naprej.

Vsekakor pa ne nadaljuj s tem tempom, ker bodo težave vedno večje (kot snežna kepa, ki jo spustiš po hribu). Telo ti hoče nekaj povedat. Telo te prosi, da mu privoščiš počitek. Nobena služba ni vredna, da se popolnoma uničiš. TI si vredna veliko več. Če ne gre drugače, bolje it v bolniško, kot se iztrošit...

Gaia

[Bogica]

Ja....skoraj kot bi brala svojo zgodbo.......konec pa je takšen, da se nisem znala
ustaviti dokler me potem telo ni ustavilo in sem bila pol leta na bolniški......
Vmes sem bila tudi v bolnici in še vedno (po letu in pol) se pobiram....

Zato draga Lady K......dokler še imaš čas, dokler še ti telo dopušča bi bilo dobro
ustaviti konje.....in ne čakati, da bo stvar šla predaleč.....

V prvo vrsto postavi sebe in svoje počutje.....DEFINITIVNO ne službe.....

Ja in za izgorelost ni ravno nujno, da traja nekaj let....

Veš - jaz nekak nisem prepoznala kaj se dogaja z mano oziroma morda v tistem
času nisem želela slišati. Kljub temu, da sem kot ti že komaj opravljala delo.
Vedi, da če ti gre na jok....da  je telo vsekakor tisto, ki čuti in daje znake
preutrujenosti.....

Drži se!

lpb

[Starlight]

tudi jaz se strinjam s predhodniki,...sigurno si dozivela burn out, ali izgorelost po domace,..ko je clovek pod dolocenim pritiskom in dela po 12 ur dnevno zelo dolgo in se obremenjuje kako bo vse skupaj se izteklo ponavadi ko se zadeve zakljucijo dozivi burn out ker enostavno ne zna vec funkcionirati v normalnem nestresnem ritmu,..in se ti ravnovesje malce podre,..nas je kar nekaj takih ki smo ze doziveli burn out,..tudi mene je po 6 mesecnem nenehnem skakanju naokoli tako izcrpalo da sm se sesula tako, da mi je telo odpovedalo,..vrocina, dvojni vid, nezmoznost, strah,...ampak mine slej ko prej,...rabis cas za pocitek in da se ponovno sestavis,...

mogoce ti ne bi skodovalo nekaj dni pocitka v obliki dopusta ali bolniske,..in obvezno izklopi telefon ....hudica saj nismo vsemogocni da bi delali skoz in skoz in skoz,..mislim da se bos morala tudi mal zase postavit v sluzbi,...saj ce prides domov vsa pod stresom in napeta in jokas, s tem obremenjujes tudi druzinske clane in s tem to vodi lahko tudi v konflikte,...

ukrepaj zdaj,..da ne bo prepozno,..

lp

A.

[Lady K]

Najlepša hvala vsem za odgovore in spodbudne besede.

Pomaga že en tak 'pogovor', kajti človek se zmeraj vpraša, ali je to samo moja lastna nezmožnost dela, ali je prisoten tudi nek dejavnik, ki resnično obstaja.

zdaj se trudim, da se res spokam iz sluzbe ob normalnem času in da se ne sekiram preveč, če kaj ni takoj narejeno... naučit se moram še prezreti šefove opazke in si ne gnat k srcu kritike...

Počasi se daleč pride, mar ne?

[ton]

Prav imaš. In ZELO pomaga - vsaj meni - štepanje življenja z uspehi na drugih področjih. Naučil sem se, da v službi lahko navdušeno kimam čemurkoli, če vem, da imam čez pol ure kako prijetno reč s svojimi domačimi, s prijatelji, kako fino opravilo. In tudi v službi gre potem vse bolj po maslu. Drži se in poročaj, prav?

[Gaia]

Pomaga že en tak 'pogovor', kajti človek se zmeraj vpraša, ali je to samo moja lastna nezmožnost dela, ali je prisoten tudi nek dejavnik, ki resnično obstaja.

Se strinjam...včasih sami sebe obtožujemo, da zmoremo manj, kot drugi. Ampak, hej, saj si samo človek. Imaš svoje meje, koliko pritiska lahko preneseš. Trudit se presečt te meje, nima smisla, ker ko trčiš ob zid, je vse še eno samo mučenje.

Tako da...prisluhni telesu, ki ti daje jasen znak, da je čas za počitek.