Strah pred ljudmi

[[nori diamant]]

pri znancih je problem, ker znajo hitro dregnit v kakšno področje, ki je zate občutljivo, čeprav nenamerno. kako služba, razmerja ... potem je pa še strah, da bi videli tvoje zunanje znake strahu. meni je lažje, če kar povem, kaj se z mano dogaja ... ampak vsakemu, s katerim imaš površinski odnos, tega ne moreš ravno pravit. zadnje čase se trudim čimbolj obnašat tako, kot si sama želim. če grem recimo ven s parimi in mi ni do pogovora, se pač ne trudim, da bi kaj povedala, ampak sem preprosto tiho. dejansko mi je vedno bolj vseeno, kaj si drugi mislijo, jaz sem pa tudi bolj sproščena, ker se ne obremenjujem z drugimi. kot je moonica rekla, se je treba veliko spraševat in si tudi veliko odgovarjat. če me kaj muči, si jst probam s čimveč različnih, tudi objektivnih zornih kotov odgovorit - dejansko ful pomaga, samozavesti je vedno več. 

[samajka]

... nisi nori diamantek, ampak pametni!!! Odlično napisano! 

lp
samajka

[pepelka]

pozdrav vsem.
jaz sem bila včeraj na uvodni uri delavnice za socialno fobijo http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=505&Itemid=2 in je bilo super  . ker se že dolgo spopadam s to težavo in vem, kako je, če ne moreš živeti tako kakovostno, kot bi si želel, bi vas povabila, da se nam pridružite. delavnica je res fajn, okolje sproščeno, intimno, prijazno, pa še delalo se bo, in to intenzivno. stvar že očitno deluje - napisala sem svoj prvi prispevek 
vabljeni, sotrpini 

[alexx]

Pepelka...ma super. Vesela sem zate.

[Arwen]

o, Pepelka, super 

[Gregy 81]

A se te delavnice odvijajo le v Ljubljani?

[Azrael]

Ta konkretna ja... če pa je še kje kakšna prav za socialno fobijo pa mi ni znano... najbolje, da se pozanimaš.

[Onix]

Men se pa dogaja, da če mi je punca ušeč, ko spregovorim z njo, ali pa ona mene ogovori me zagrabi panika. Bog kako je to nadležno... Razbijanje srca, tesnoba v prsih, pa še zardim zravn. Sm bolj sramežljiv, kar se punc tiče. Pol se pa čimbolj trudim, da oseba s katero govorim to ne opazi... Nevem če mi uspeva, ampak res mi je gadno, da bi videla, da me pogovor z njo spravi v paniko. Ampak sm pa ponosn nase glede tega, da se tem pogovorom ne izogibam. A se še komu to dogaja? Mam pa nisko samozavest in mislim, da je tukaj vzrok... Sploh ne morem vrjeti, da bi bil kkšni punci lahko jes všeč. Vem da ta niska samozavest nima realne osnove in da z mano ni čisto nič narobe (mogoče bi lahko samo malo shujšal). Mel sm že punce sam odkar sm pa zbolel pa nimam nobene, to je že 2 leti.

[poletje]

Onix, se lahko kar podpišem pod tvoj komentar. Ampak pri meni so problem fantje oziroma dedci 
Nizka samopodoba je zoprna stvar.

[Mimoza]

Men se pa dogaja, da če mi je punca ušeč, ko spregovorim z njo, ali pa ona mene ogovori me zagrabi panika. Bog kako je to nadležno... Razbijanje srca, tesnoba v prsih, pa še zardim zravn. Sm bolj sramežljiv, kar se punc tiče. Pol se pa čimbolj trudim, da oseba s katero govorim to ne opazi... Nevem če mi uspeva, ampak res mi je gadno, da bi videla, da me pogovor z njo spravi v paniko. Ampak sm pa ponosn nase glede tega, da se tem pogovorom ne izogibam. A se še komu to dogaja? Mam pa nisko samozavest in mislim, da je tukaj vzrok... Sploh ne morem vrjeti, da bi bil kkšni punci lahko jes všeč. Vem da ta niska samozavest nima realne osnove in da z mano ni čisto nič narobe (mogoče bi lahko samo malo shujšal). Mel sm že punce sam odkar sm pa zbolel pa nimam nobene, to je že 2 leti.

Onix, jaz imam še hujše probleme. Mene dar govora popolnoma zapusti, ko se mi približa kak moški. Stara sem 26 let, živim pa kot nuna. Verjetno sem zopet devica, po toliko letih ne-sexa. Samozavest imam takšno, da je tok mala, da je tudi opisat ne znam. Imam pač nekaj kg preveč in se skrivam za tem. Kot, da debeli ljudje ne sexajo in nimajo partnerjev. Že, že. Imajo. Samo jaz sem pa gotovo predebela, pregrda, preneumna itd. da bi me kdo imela rad. Ah joj. Pa tudi ven ne hodim več, ker me to v tako tesnobo spravi, da se mi zdi, da se mi bo kr "odtrgalo". No, zaenkrat se mi še ni. Hecno, sem zdajle pomislila, delam na srednje vodilnem mestu - 15 ljudem sem šefica, pa grem roko v ogenj dati, da nihče ne ve kako nerada se imam. Saj ne vem, če ima ta stavek sploh smisel....

Rešitev za najin problem je samo delo na sebi in izboljšanje samozavesti. (jaz se sprašujem, če je to sploh mogoče).

[Onix]

Hey Mimoza

Ma ja ta pomankanje samozavesti je grozno... Pomoje iz tega izvira vsa moja tesnoba, iz tesnobe pa vsiljive misli. Tud jes bi moral za ene 10 kg shujšati, zdj jem večkrat pa po mal, pa sm u 2h dneh zgubu 1 kilo pa pol. Vem da je malo sam sm vesel, da gre po dolgem času spet dol hehe. Probov se bom ukvarjat s kakšnim športom, ki je super za telo in tudi za psiho. Uglavnem vedi da se te probleme da premagati in si dvigniti samozavest, jes sm delov fitnes, takrt sm biu res samozavesten pa res mi je spremenilo lajf na bolše. Sam pol po 2h letih fitnesa sm pa zbolel (obsesivno kompulzivna motnja, grozna tesnoba, depresija), in sm se nehal ukvarjati s športom. Zdj me pa mika, da bi spet začel ker je ful dobr in za telo in za samozavest. Sigurno se bo našel tudi kakšen moški zate, enim so pa ušeč mal bolj sramežljive punce. Sam probej delat na temu, da se začneš imeti rada taka kakršna si, in samozavest bo sama prišla. Pa še zapomni si, da najbolj pomembno je da si uredu človek (tud če je kkšna kila preveč), ker malo je ljudi, ki na ven izgledajo popolno. Smo pač v nekem povprečju in tako je tudi prav .

[Azrael]

Rešitev za najin problem je samo delo na sebi in izboljšanje samozavesti. (jaz se sprašujem, če je to sploh mogoče).

Je mogoče, ampak je pa dolgotrajano in vmes človek tudi obupava kdaj pa kdaj... začetki so pa itak najtežji... ampak se da... počsi 

[Orhideja1]

Seveda je mogoče. Nič ni nemogoče, vse se da, le vztrajen je potrebno biti.

[astrala]

Znano se mi sliši ribič. Bogi prjatu. Saj vem kako ti je.  
Saj meni tudi ni čisto jasno, kako da se bojim ljudi (malo prehuda beseda)...pa skoraj ničesar drugega ne. Komot me pripraviš, da grem plezati na Himalajo ali skakam z Soškega mosta z bungijem.

Nekaj je, česar jaz ne vidim, ne znam definirati, ne znam poiskati v sebi. Kje so korenine tega strahu. Kdaj? Kaj me je zaznamovalo? Saj neznancev s niti ne bojim. Bojim se znancev. V meni ni takih skrivnosti, da bi me lahko kdo s tem izobčil. Čisto normalna ženska sem...OK...rada imam letala in vse kar frči  (to še ni motnja). Pa nerada kuham. In nisem zaljubljena v sesalec.   In ja...znam zamenjati olje v avtu. Pa kolo tudi.

Pismo...če ne bi poznala kup takih tu gor, bi me bilo že strah. Strah pred strahom. Ko bi ti vsaj lahko pomagala. Pa ne znam še sebi. O kakšno sr***. Nimam druge besede.

samajka...strašno težko je razložiti. Meni ni jasno, da se nekdo boji miške ali dvigala...to je to... Vem pa, da nekje je vzrok.

Alexxx dobra vprašanja si si postavila. Spodbujam te, da z njimi nadaljuješ. Če jih boš vztrajno postavljala, bodo odgovori začeli kapljati. Ko si jih boš odgovorila, Se boš strahu začela osvobajati. Kdaj, kje kako? pusti se presenetiti!