"Je pa po mojih izkušnjah tako: po tvojeih normativih je moje vsakdanje življenje totalno vsakdanje in bedno, ampak jaz sem noro zadovoljna, dokler ni hujših stresov, ker takrat pa vem, da mi bo ravno tale tle ob meni (čeravno gleda v svojo smer in mi gre občasno na živce zaradi tega) nedvomno in edini stal ob strani na mrtvo in živo."
Hm, spomin mi zleti tri leta nazaj, ko sva komaj začela skupaj. Takrat je bila moja stara mama na smrt bolna in vedeli smo, da bo še zelo malo časa med nami. Z mojim sem se pogovarjala tudi o tem in šla sva jo tudi skupaj obiskat. Vprašala sem ga, če bo šel z mano na pogreb, ko se bo zgodilo. Njegov odgovor: "Veš, da bom, logično." Tako lepo mi je bilo pri srcu, zdelo se mi je, da sem res zadela loterijo. Pa se je zgodilo. Moja stara mama je umrla konec junija, na soboto. Pogreb pa je bil potem v ponedeljek. Seveda ni šel z mano. Razlog: je moral delati! Pa ni bilo najhujše to, ker ni šel z mano, sploh ne. Ampak to, kako se mu je zdelo logično, da ni mogel z mano, ker je pač moral delati. Takrat je bil že drugo leto v firmi, sicer na pogodbe za določen čas, vendar že drugo leto. Najnovejša pogodba je zahtevala od njega, da dela od petka do ponedeljka, ostale tri dni pa ne. Urnik so postavljali šefi vsak teden sproti. Od človeka, ki me ljubi in ki sem mu nadvse pomembna bi pričakovala, da bo naredil prav vse, da bo tistega dne z mano. Žal ni bilo tako.
Situacija se je ponovila lani pozimi, ko smo se selili. Pomagal mi je, ko je lahko, ne pa ko sem ga potrebovala. Niti dan službe ni izgubil za to. Točno ti dve situaciji sta mi dali razumeti, da bo vedno z menoj, če bo lahko, da pa ne smem računat nanj, saj ga ne bo, če bo moral delat. Njegova služba žal zavzema prvih 100 mest, šele na 101. mestu sem jaz. Letos s prvim januarjem so ga po tolikih pogodbah za določen čas končno sprejeli za stalno. Ne boš verjela, celo toliko sem bila naivna, da sem verjela, da bo zdaj drugače. Vsa tri leta mi je namreč stalno ponavljal, da ima pač te nesrečne pogodbe za določen čas in da si ne more privoščit kaj zahtevati, da pa bi bilo sigurno drugače, če bi bil sprejet za stalno. Njegovi urniki so bili namreč nemogoči, praktično so ga imeli za loleka, ki prihaja na delo takrat, ko se drugim ne da. In sem trpela in čakala. No, pa je le prišla ta tako težko pričakovana pogodba za stalno. Poleg tega še tako lepa, da sem kar vriskala od veselja. Spet so mu namreč dali tako pogodbo, da mora delati od petka do ponedeljka po 6 ur dnevno. Takoj po Novem letu je delal spet normalno, cel teden s samo enim dnevom pavze. Razlog: so prazniki, me rabijo. Pa se je nadaljevalo spet isto naslednji teden pa naslednji pa naslednji. Godrnjala sem in čakala. Dokler mi ni ves vesel povedal, da je dobil že brez nadur še večjo plačo, kot prej. Pozabila sem povedati, da je imel v 16 mesecih službe samo 3 dni dopusta. Vsi ostali sodelavci so med tem časom šli vsaj po 3x za en teden na dopust, on pa je seveda takrat moral delati, ker je primanjkovalo ljudi! Pred enim mesecem mi je pa bilo zadosti. Bil je en navaden teden, brez praznikov in česa podobnega. Povedala sem mu, da si bom tudi jaz vzela tiste tri dni fraj, da bova končno lahko skupaj vsaj nekaj dni zapored. Pa je seveda na to pozabil in spet sprejel urnik za cel teden. Razlog: hja, potrebovali so ga, ker je manjkalo ljudi, saj je šel en njegov sodelavec na dopust! Ne samo, da njemu niso dali dopusta že skoraj leto in pol, ampak je moral še za svoje po zakonu fraj dneve delat, da lahko drugi počivajo!!!! Takrat pa mi je res prekipelo in očitno je videl, da se mu ne splača več igrati se z mano. Ja, dala sem mu ultimat. Mirno, brez kričanja, ampak zgleda tako odločno, da je končno razumel: "Ali boš končno izkoristil to čudovito pogodbo in bil doma ob torkih, sredah in četrtkih, ali je pa res konec. Zdaj res ne zmorem več." In je zaleglo. Že kake tri tedne je doma on torkih, sredah in četrtkih. Zmenila sva se, da bo pomagal ob praznikih, da pa bo ostale tedne te dneve doma. Veš, da ne verjamem. Dokler bo trajalo, pač bo, potem pa bom videla, kako naprej. Po pravici pa povem, da bi raje imela za rivalko kako žensko kot pa delo. Z žensko bi zelo hitro odpravila, pravzaprav bi se odpravila proč kar sama. Tako pa.... Ko sem se vse te mesece spraševala, kaj naj naredim, če naj ostanem z njim ali ne, jokala, bila polna žalosti in obupa, sem vedno mislila na to, da pač dela, da ga moram razumeti, da je delo nuja, da bo enkrat že boljše itd. In vendar je v meni ostala tista žalost. Zato pravim, da bi ga raje imela za prijatelja. Ko ga namreč gledam kot partnerja, me zaboli duša. Potrebujem človeka, na katerega bom lahko računala vedno in povsod, ne pa samo takrat, ko ne bo na urniku v službi. Kaj če se mi bo kaj zgodilo ravno na dan, ko bo moral v službo?! Saj vem odgovor: bom sama kot en pes.
Ko mi je rekel, da ga v službi potrebujejo, sem skoraj ponorela. Jaz ga pa ne potrebujem?! Še dobro, da je samo en navaden mesar, ne morem si zamisliti, kakšno bi bilo najino življenje, če bi opravljal kako zares pomembno funkcijo!!!! Včasih sem mislila, da je deloholik, vendar sem na koncu ugotovila, da temu ni tako. Deloholiki namreč ne morejo brez dela, on pa ne more brez svoje službe, delo ga pa sploh ne briga, saj se doma ne pritakne niti ene reči. Pravzaprav mu je vse odveč in pretežko, kar mora postoriti doma. Pa ga prosim za pomoč mogoče enkrat na mesec ali dva in še to za čisto moška dela! Navajena sem, da delam sama in sem ženska za vse, včasih pa le rabim moško roko za kakšno reč. Pa se tako težko stegne ta moška roka, uf.
Zato raje gledam nanj kot na frenda, ko sem namreč gledala nanj kot na zakonskega partnerja, me je to vedno spravilo v tako žalost in obup, da kar nisem mogla naprej. Ko pa uspem gledati nanj kot na prijatelja, potem pa kar gre. Boli namreč misel, da vse, kar sem dosegla, sem dosegla z ultimati. Ok, lahko gledam na to, da se je res ustrašil, da me bo izgubil in se je zaradi ljubezni do mene odločil, da se spremeni (kakšna iluzija!!!). Lahko pa gledam na to tudi tako, da se je ustrašil, da me bo izgubil in da bo potem spet ostal sam kot en pes in moral za vse skrbet sam (bolj verjetno!). ......Kmalu po tem, ko sva začela skupaj, se je zaradi problemov s stanovanjem preselil k meni. Ker dela 20km stran in ni imel prevoznega sredstva do tam, se najprej ni mogel odločiti za ta korak. Ko pa sem mu rekla, da za nekaj časa, dokler si ne poišče primernega stanovanja bliže ali pa kupi kak avto, ga lahko tudi jaz peljem v službo in ga grem iskat, je pa pristal na to. Pa se je začelo. Vstajala sem ob 4-5 zjutraj, ga peljala v službo, se vrnila domov, šla delat, po službi sem na hitro stekla domov pa spet letela ga iskat. In tako vsaki dan, dan za dnem. Šest mesecev je to trajalo!!! Dajal mi je za benzin, še preveč, glede tega bi lagala, če bi rekla drugače. Dajal mi je za račune in za hrano, vedno, tudi za to bi lagala, če bi napisala da ne. In vendar me je ta življenjski ritem dobesedno pokopaval. Bila sem tako utrujena, da sem jokala skoraj vsak dan. Dokler mu na koncu nisem dala ultimat: ali si poišče primerno stanovanjce, glede na to, da se ni mogel odločiti za nakup avta, ali pa je konec. Zanimivo, da si je zrihtal stanovanjce v roku dveh dni!!! Potem sva se videvala občasno. On je prišel k meni z avtobusom, jaz sem ga peljala zvečer domov. Pa je bilo tudi to prav brez veze. Lani februarja, ko sem se končno vselila v to stanovanje, sem mu rekla, da želim z novim začetkom, da se tudi ta naša situacija končno uredi. Pa se je le odločil, da si kupi en mali avto. Dober mesec dni ga je kupoval pa nič iz tega. Ponorela sem, res. Potem pa mi je le priznal, da je preveč negotov in da si ne zaupa in da bi rad, da pridem jaz tam, da skupaj izbereva kaj primernega njemu. Sem očitno mama za vse, uf!!! Še isti dan sva staknila primeren avto zanj, ga kupila in moj kolega nama ga je pripeljal domov. Ker ni vozil kar nekaj let, je namreč čutil potrebo, da se prej malo privadi. Pa so začele inštrukcije. Dva tedna so trajale, on pa se nikakor ni mogel odločiti, da se odpravi v službo z njim. Avto je stal pred hišo, on pa je živel kot prej. Dokler mu spet nisem dala ultimat in se je končno odločil, da se odpelje z njim v službo. Zdaj ga seveda vozi in je ves vesel, da ga ima. Se pa sprašujem, če lahko res rečem temu ljubezen!? Kako grenek okus ostane v ustih, ko pomislim, da imava zdaj kar lepo življenje, da pa sem vse dosegla z ultimati!!!
Človek brez karakterja, brez odločnosti, brez hrbtenice.
Ok, pravijo, da močne ženske vedno najdejo za partnerja šibkega moškega in obratno. In ne rečem, da bi si želela ob sebi nekega moškega, ki bi imel močen karakter, sploh če bi njemu to pomenilo, da mi ukazuje, me tepe itd. Po drugi strani pa vsaj malo odločnosti in moškosti tudi ne bi škodilo! Res sva si v veliko rečeh podobna in glede tega ne morem reči nič drugega, kot samo dobro. Ampak tisto najpomembnejše...tisto naju pa ločuje stalno in težko verjamem, da bo kdaj drugače. Zato raje gledam nanj kot na prijatelja, manj boli. Rada bi bila ljubljena in rada bi se zares počutila ljubljena. Vse tiste nežnosti, ki mi jih daje, in vse tiste male pozornosti, ki mi jih stalno poklanja, ne odtehtajo teh reči. Ker vem, da ga ne bo, ko ga bom najbolj potrebovala. Ali pa bo samo zato, da me ne izgubi. Bi bil pa lepši občutek, če bi bil ob meni iz ljubezni, spontano. Ker mu tako narekuje srce, ne pa strah pred tem, da me izgubi. Boli to, res.
