SPECIFIČNA FOBIJA-STRAH PRED VOŽNJO

[amarina]

Roky 87,

jaz te čisto razumem. Sama imam tudi tako službo , kjer je teren lahko vsak dan v tednu ali pa dvakrat na teden z avtom po Ljubljani ali bližnji okolici. Skratka vožnja v gneči in prometu in to me od prometne nesreče, ki sem jo doživela pred 3 meseci zelo živcira. Ko se vsedem v avto je še o.k., vendar mi je napor voziti, slabo mi je , ne obvladam situacije, srce mi bije 100 na uro, kar trest se začnem in najraje bi zbežala nekam, pa se moram peljat in še na sestanek k stranki moram in tam naj bi bila produktivna , se pravi kaj prodala, ne pa jamrala in spila kavo in šla. Z nadrejenimi sem se poskušala pogovorit, pa je bolj malo razumevanja. Sposobnost vožnje oz. mobilnost je sestavni del nalog delovnega mesta, na katerem sem in ni pardona. Zaenkrat se šlepam tako, da hodim v radiu strogega centra, kjer grem lahko peš, za vožnje pa sem se zmenila s kolegico , da me bo peljala. Dolgo pa to ne bo šlo; mislim decembra ko so prednovoletni obiski poslovnih partnerjev,  res ne vem kako bo šlo, če bom še kar tako obremenjena s stem strahom. V bistvu se bojim , da se bo spet kaj zgodilo. Vsak ki se malo preblizu pelje, ali pa kaj izsiljuje, mi nabije tak strah, da začnem podoživljati tisti trk (imela sem čelno in nič nisem mogla naredit). za zdaj hodim v službo z vlakom, tudi če sem sopotnik - če me pelje mama, se bojim vožnje.

mogoče bo še kdo kaj povedal, pa kaj naredit, da se to predela in preživi.

lp am

[roky87]

Pozdravljena amarina,

ti si še v večji luknji kot jaz, kar se službe tiče, v večini jaz delam samo v pisarni, pridejo pa dnevi (približno 3 x na mesec) in tudi tedni (na cca vsaki 2 meseca) da sem dežuren in moram biti vedno v pripravljenosti oz. živčkam na delovnem mestu toliko, da me skoraj ne pobere....Jaz se imam namen pogovoriti s šefom v torek in sem v takšnih skrbeh, v takšnem strahu, da ne morem povedat...kakšna bo reakcija, kakšni bodo ukrepi, kaj si bo šef mislil....

amarina, kako si ti sploh šefu začela razlagat o svojih težavah? Ker sploh ne vem kak naj začnem jeclat pred njim.....

LP

[amarina]

hoj Roky,

veš pri meni v službi je tako, da ko prideš po daljši bolniški nazaj delat imaš en dan same sestanke z nadrejenimi in tistimi, ki so nadomeščali. Povod za pogovor so dali šefi. V začetku sem bila v takem podnu, da sem kar povedala da sem na AD, takrat mi še niso prijeli in sem bila tudi zelo samomorilna inm sem jemala tudi Lexaurin. Vem, da vedno mine najhujše, samo mir rabim in da se počutim varno, ne zmorem pa se odzivati na nenehne zahteve. V pomoč mi je bil psihiater in skupina za avtogeni trening. klicala sem tudi na CMZ da bi se naročila pri dr. Lunačku, pa ga nikoli nisem dobila.
Teren bom še nekako, saj gre tudi peš, ker na sestanke zunaj hiše rada hodim, ne maram pa druge opcije, da bi delala za šalterjem v poslovalnici. To je najbolj naporen job, ker ljudje stalno prihajajo in nekaj hočejo od tebe.
Ja , ko smo se pogovarjali, da ne morem voziti, so zakomplicirali in mi sploh niso verjeli, najprej da jaz ne da ne morem , ampak me je strah , kao to je subjektivno in ti se malo izgovarjaš...sploh niso jemali resno. potem so obupali in so rekli naj nekaj prinesem od zdravnika, psihiater mi je že napisal da je pri meni postravmatska stresna motnja. Zdaj me pustijopri miru.
Jaz verjamem, da se bom izvlekla iz tega...saj sem se poskusila peljat na fizioterapijo par km, pa me je zvilo, ke je bila ena zožitev in obvoz po stranski ulici - čutila sem tako močno utesnjenost inmi je šlo po glavi samo hitro ven iz tega sranja, da ne bo še kakšen trk. Pskusila bom postopoma, na ravni cesti, pa vsakič malo dlje, pe čez en semafor, pa tako počasi... ne predstavljam si, da bi to moje stanje lahko trajalo večno. 

lp am

[roky87]

Amarina, kak kaj napreduješ z vožnjo?...meni je uspelo, mam svoj avtek zdaj in uživam ob vožnji, tudi po avtocesti, kar mi je zelo všeč, še vedno pa mam med vožnjo potne roke in včasih čudne strahove, ampak gre nekak.... 

LP

 

Roky

[Slavka]

Roky  super, lepo napreduješ....Kako pa kaj služba, poteka o.k.? Aja, pa mislim, da je čas, da zamenjaš podpis....verjetno enostavne stvari niso več grozne, mar ne? 

[amarina]

Živijo Roky,

meni je tudi uspelo, da lahko lepo peljem...šla sem celo kupovat avto in peljala dva na testni vožnji. Imam pa drugačno godljo v službi...ne zaradi vožnje ,ampak zaradi bolniške ( sedaj sem od 8.11.09 odsotna, v decembru malo po 4 ure in še bom po 4 ure) so me kar ustno seznanili, da ne delam več s podjetji, ampak čisto nekaj drugega...blagajna, reševanje pošte in tako sranje. Mislim s faksom pa v blagajno...halo, meni je to totalna degradacija in mislim da to počnejo namenoma, da bom sama dala odpoved.
S psiho sem čisto na podnu, spet sem začela jesti AD-je, čez dan še gre, ponoči pa mislim da se bom kar ukinila, ker imam čisto zadosti vsega.

lp am

[roky87]

Ne boš se ukinila, niti ne poskušaj, ker te bom našel in te po riti  Tak ti bo rekel, dali so te na blagajno....OK....pusti jim veselje, ne pritožuj se....sigurno je hudo, ker imaš končan faks in delaš na blesavi blagajni, ampak vztrajaj še nekaj časa...ne daj odpovedi....prvič, službo je zelo težko dobit v teh časih, kot drugič pa boš ustregla oz. izpolnila cilj teh, ki želijo, da daš odpoved...ampak drugo vprašanje...pa oni resnično želijo, da daš odpoved ali je to samo v tvoji glavi??? Si se prepričala o tem, ti je to kdo povedal?...razmisli...OK moram te pohvalit, voziš, vračaš se na stara pozitivna pota, drži se jih...negativna spreminjaj...kot ji poskušam spreminjat tudi jaz...težko je, ampak se bo splačalo....prepričan sem in ostajam v tem prepričanju...  Amarina drži se, piši še kaj, vse bo vredu...še enkrat...vem, da je težko, ampak bo boljše....verjemi! 


Roky

[amarina]

Roky,

hvala za spodbudna besede. Sem preživela en teden v poslovalnici, muka mi je vsaka minuta, ker nimam niti minute miru, stalno sem pod nadzorom in kao o ničemer sama ne odločam. Blagajni se izogibam kolikor se da, psihiater mi je napisal s.d.č., v tisto malo kiblo ( 1,5 kv. meter) pa ne bi šla, ker se mi bo zmešalo. Vsak da n komaj čakam da pridem domov in grem s psičko na sprehod. Samo to me rešuje, drugače pa stalno razmišljam, da se bom...
Moje prejšnje delo so dali enemu začetniku, ki je prišel iz druge poslovne enote in še nikdar ni zares delal trženja s podjetji...skratka jaz mu vsak dan po malem razlagam in to izgleda kot da bi govorila steni...vem da mu je težko, ker bo vržen v stvari, ki jih na obvlada in jih ne sme zaj...ampak jaz mu moram samo predat odprte zadeve, učili ga bodo pa drugi.
Vožnja, pa kakor kdaj...v koloni in snegu me je zadnjič spet zagrabila panika, sem morala kar odpreti okno. Za teke dni je najboljše na vlak.
lep pozdrav
amarina