Ja, Tayana je lepo napisala !
LOSTinMYSELF, vsaka čast za ta zapis. Vidš, s tem vprašanjem, zakaj se zraven "žrtev" naveže na "storilca" se js ukvarjam že neki časa. Ok, pri meni ni šlo za (tako) spolno zlorabo... Pa vseeno, ko se tega zavedaš, da je to nagravžno, ampak da po eni strani pa že skoraj paše, ne morš niti krivit storilca.
Na netu sem najdla tole :
"Živeli so borci, ki jih mi poznamo pod imenom nindje. Svojo žrtev so tako mučili, da je postala odvisna od bolečine. To je tudi fizično dokazano. Naši možgani se zaščitijo pred mučenjem z kemijo. Tako začnejo izločati substanco, ki ji je ime endorfin in je nekaj podobnega morfinu ali morfiju. Ko se to sprosti, je žrtev brez bolečin v narkotičnem stanju. Če se to ponovi večkrat, postane odvisna od tega.
Prav tako se lahko pri mlajših osebah z določenimi postopki sproži zavarovanje psihe skozi sprejemanje konflikta in spremenijo se tudi načini dojemanja samega dogodka. Tako je tudi v tem primeru žrtev v samem dogodku pričela uživati in je v končni fazi sprejela dogodek kot ugoden. S tem je povzročila konflik vesti in znova nekakšno travmo, ki je tudi sama ni več razumela. Čudna so pota dojemanj življenja in tako je verjetno to ena izmed izjem. "
Nisem prevelika fenica enih kemičnih razlag
razmišljam, da če v življenju nisi dobil ene prave ljubezni, vrednosti, mogoče pozornosti (s strani staršev, partnerjev, ljudi ki so ti blizu)... pač vzameš tisto, kar imaš. nemogoče je živet brez enga občutka varnosti. In tud če je tuki en stric, pač rajše to kot nič. pa kokr je to absurdno.
in tega, kar se naučiš, to potem delaš naprej. jaz sem živela v psihičnem in fizičnem nasilju. logično je, da sem tega "vajena". in to, kar smo vajeni, nam daje občutek varnosti. to, kar je varno, nam daje občutek ljubezni. se pravi nasilje zavračam, ampak mi daje občutek ljubezni. kontradiktornost, vem. in priznam, da v intimnih odnosih ne znam živet brez tega. če imam nekoga, ki resnično lepo (ne sfejkano, ampak iskreno) ravna z mano, se ne morem navezat. rabim nekoga, da me zjebe. takrat sem živa, takrat ljubim. mazohizem.
glede najhujših stvari v mojem lajfu, sem tud js čisto hladna. mislim, da so zamrznile v meni kot način preživetja. težko si predstavljam, da bi se ti sploh lahko soočala s tem kar se ti je zgodilo brez ene ogroooomne moralne podpore. pa čeprav se ti zdi, da je ne rabiš, mislim, da je to spet samo defense mehanism.
mislim, da se boš prej ali slej mogla soočit s temi stvarmi.
ni ti treba jokat na skupinah, mogoče bi šla samo parkrat, da vidiš, kako je.
ali pa prideš na "naše" skupine za samopomoč in jamraš o tem, da se ti je zlomil noht na desni roki.
ne rabiš govorit o tem, če nočeš.
še to, kot mi je znano (kolegica), je pogosto, da ima oseba, ki je bila spolno zlorabljena, močno izraženo željo željo po spolnosti. kompenzacija.
Če si želiš odgovore na vprašanja, ki se ti porajajo, piši psihiatrinji/terapevtki/psihologinji objavljenim na prvi strani Društva Dam (sj verjetno to že veš... ampak js sem to pogruntala šele kakšen teden nazaj
)
Mogoče sem pa tud js tole rabla napisat zarad sebe
Vzemi kaj, če ti je blizu... Če ne pa .... preskoči dolgovezno branje
Gud lak.
