FORUM Nebojse.si
Novice:
 
*
Dobrodošli, gost. Prosim, prijavite se ali registrirajte.
Ali ste pozabili aktivirati vaš račun?
sobota, 06. junij 2026 ura: 12:58


Prijavite se z uporabniškim imenom, geslom in dolžino seje.


Strani: [1]   Pojdi dol
  Natisni  
avtor Tema: Moje stanje  (Prebrano 2021 krat)
Larisa86
gost
« dne:: ponedeljek, 09. februar 2009 ura: 16:05 »

Pozdravljeni vsi na tem forumu, sem prvič se prijavla na ta forum in zgleda da bom dobila veliko "sotrpinov" in nasvetov, ter izkušenj seveda  pomezik
No, naj povem še moje stališče in moje doživljanje:
sedaj ko sem se dosti podkovala o teh situacijah in ko razmišljam v bistvu vidum da nekako nemirna in anksiozna sem bla že kot otrok, mislim tam okoli 13.leta. Čeprav takrat v blagi obliki in je šlo mimo tako hitro kot je prišlo. Zdaj pa ene 4 leta je to bolj intenzivno, čeprav sedaj sem mela skoraj 2 leti mir, oziroma nisem mela velikih napadov strahu in sem to znala precej omilit.
Začelo pa se je pomalem nazaj nekje poleti prosti koncu, spet rahli nemiri, slabo počutje in to kar že vse pozate in spada zraven v paketu Cry
Potem pa me je totalno dotolklo v začetku novembra, ko je babico zadela kap in od takrat se ni več pobrala da bi govorila la bilo kaj, potem stric se je ponesreču,.... vglavnem ko da bi neka črna zvezda padla nad našo družino. In od takrat naprej je moje stanje obupno, že tako sem bla bolj razdražena, pol pa prav začelo je vse padat sam globlje in globlje in danes sem tu,...ko skor nič ne spim, ko imam pritisk v glavi, ko mi srce bije asimetrično, ko me duši.... izvajam ponovno avtogeni trening, a mislim da sem malo pregloboko da bi samo to zadostovalo.
Zdravnica me niti ni hotela poslušati ko sem ji pravla kako se počutim in govori da sem samo utrujena in to je to...danes grem prvič k novi zdravnici, ker staro sem kajpak zamenjala wav
končno. Sem bla tudi že pri psihologu, ampak želim na psihoterapijo, da si opmorem in to premagam, ker precej hromi življenje jok in pomilit da mam šele 23 let...zato želim to premagat. Ker drugače sem precej vesel človek, rada imam žvljenje, a me tej strahovi hromijo, včasih me je strah novega dneva, ker že vnaprej vem kako se bom počutila, in tuki je tavečja napaka, a kaj ko zaenkrat nevem kako to pregnat seznojim
Sama vbistvu sploh negrem daleč ven, ker se bojim kako se bom počutla, edino s partnerjem si upam it...sej pol ko sem enkrat v družbi se zaklepetam al ekj tazga in takrat ne mislim na to.
Vsela bom vsakega nasveta, izkušenj in vsega kar boste delili zmano.

Aja, kaj pa mislite o ideji da bi si omislila kužka? mislite da bi to me malo bolj zaposlilo in neb tolk na to mislila in se posledično bolje počutla?  angelca


No, če ste pršli do tukaj očitno ste vse prebrali, upam da nisem bla predolga  plesi

Lepo se mejte in čakam na vaše nasvete
Prijavljen
Aslan
Global Moderator
Heroj
*****
Odsotni Odsotni

Spol: Ženska
Prispevki: 7.889


Kraljestvu našega življenja vladamo mi sami.


« Odgovori #1 dne:: ponedeljek, 09. februar 2009 ura: 16:37 »

Ojla Larisa...poznam občutke ki jih opisuješ...
In ti res priporočam psihoterapijo..če bo potrebno tudi antidepresive.

Meni je 1x že uspelo zmagat, za kar nekaj časa..
Trenutno sem pa (spet) tam k ti, ko grem najraje samo s partnerjem ven...

Kužek je ena sama velika ljubezen in nas prisili iti ven...tudi če se nam ne da, če mislimo da ne zmoremo.
Moja Ruby mi res lepša vsak posamezni dan.
Ko si doma, nisi sam, spiš s toplo kepico, sprehajaš se...

Objem, Aslan rozicodam
Prijavljen

Resnični prijatelj je ta, ki te drži za roko in se dotika tvojega srca.
trzinka
Heroj
******
Odsotni Odsotni

Spol: Ženska
Prispevki: 3.815



« Odgovori #2 dne:: ponedeljek, 09. februar 2009 ura: 18:57 »

 Larisa, tvoji strahovi se znajo z leti stopnjevati, zato čimprej poišči ustrezno psihoterapijo, udeleži se kakšne delavnice (po navodilih psihiatra) in skupine za samopomoč. Kot pravi Aslan, kužek, ti je pa verjetno lahko samo v pomoč, prisili te, da greš ven , v naravo, kjer se ti misli sprostijo in pa seveda so to ljubeče živalce.

                                     Objem, Trzinka rozicodam
Prijavljen
Larisa86
gost
« Odgovori #3 dne:: ponedeljek, 09. februar 2009 ura: 22:39 »

joj punci,...hvala za nasvete in za vaše izkušnje in za topel sprejem...
potrebno bo res veliko dela...a se tega ne bojim, ker resnično želim ven iz te situacije ki hromi življenje. jok
ali mogoče ste seznanjeni kako poteka psihoterapija in koliko časa ponavadi?

pošiljam vam velik objemček kiselnasmeh in vesela bom vsakršnih nasvetov in pomoči  rozicodam

nočko zardevam
Prijavljen
Aslan
Global Moderator
Heroj
*****
Odsotni Odsotni

Spol: Ženska
Prispevki: 7.889


Kraljestvu našega življenja vladamo mi sami.


« Odgovori #4 dne:: torek, 10. februar 2009 ura: 12:03 »

Psihoterapija traja različno dolgo, odvisno od tega kaj se ti je v življenju nabralo
kot prtljaga, ki jo nosiš s seboj...

Vedno gre za individualen proces...težko v naprej veš, da bo 5 srečanj dovolj.
Nekdo hodi 2 leti na primer...

Vlogo ima tudi tvoja odprtost, želja po spremembah...

Prijavljen

Resnični prijatelj je ta, ki te drži za roko in se dotika tvojega srca.
Larisa86
gost
« Odgovori #5 dne:: torek, 10. februar 2009 ura: 12:12 »

aha, razumem, hvala za pojasnilo Tongue
ja željo po spremembi imam absolutno, ker želim spremeniti in seveda se rešiti tega. Oziroma obvladovati in postopoma odpraviti kiselnasmeh
Ja balasta se je nabralo precej, še posebej v zadnjem času ker smo imeli v družinskem krogu 2 grda dogodka in so mene ti dogodki zelo prizadeli in se odražajo na moji psihi.
Zanima me samo ali je katera od vas imela kdaj občutek nerealnosti, neresničnosti? to se je meni že večkrat zgodilo, tudi ko sem bila še otrok (tam nekje pri 13.ih letih), Mislim da je to precej povezano s tem.  jok

No, vsekakor bom se potrudla in se držala tega foruma, ki daje veliko osebnih izkušenj in nasvetov, res vam vsem hvala tisočkrat že vnaprej poljubona

Sam še to me zanima, pri psihoterqapiji so samo pogovori? sem malo neveda glede psihoterapije Embarrassed
Prijavljen
trzinka
Heroj
******
Odsotni Odsotni

Spol: Ženska
Prispevki: 3.815



« Odgovori #6 dne:: torek, 10. februar 2009 ura: 19:54 »

  Živjo!

 Tudi jaz sem imela žalostne situacije v družini in prvič sem se srečala z anksioznostjo pri 10ih letih, ko mi je umrl stric, naslednje leto babi, pa pred 15imi leti prijateljica v prometni nesreči, predlani mi je mama imela dva posega na srcu, lani pa so ji ugotovili raka na črevesju. Ni kaj, za menoj so zanimive in žalostne stvari, ansioznost, strahovi, so se stopnjevali, nastopila je tudi depresija in panični napadi.
 Občutek neresničnosti se mi zdi, da sem občutila v navalu strahu pred pregledom (kolonoskopija). Imela sem občutek, da se ne dogaja to meni, da se mi bo zmešalo, bila sem popolnoma odsotna.
 Z jemanjem ADja in AP se mi je stanje izboljšalo in vsak dan sem vesela, da me ne boli in ne peče več telo in duša. Zato sem si tudi poiskala pomoč. Psihoterapije še nimam, se bom pa prijavila takoj, ko končam z delavnico na polikliniki pri dr. Ravnik. K njej se bom prijavila in malce nam je nakazala, kako poteka delo. Pogovori so individualni, kako in kaj ti bodo pa drugi povedali, ki so to že dali skoz.

                                     Pozdrav, Trzinka rozicodam
Prijavljen
Strani: [1]   Pojdi gor
  Natisni  
 
Pojdi na:  

oglas oglas ETIKETA medicinski slovar
Powered by SMF 1.1.5 | SMF © 2006-2008, Simple Machines LLC

Društvo DAM in uredništvo Portala Nebojse.si ne odgovarjamo za vsebine prispevkov na Forumu in vsebine komentarjev novic.
Vsi komentarji so lastništvo osebe, ki jih je napisala. Za njihovo vsebino so odgovorni njihovi avtorji.
Stran je bila ustvarjena v 0.06 sekundah z 22 povpraševanji.