potrebujem nasvet...

[nina001]

Oglašam se prvič. Pred novim letom sem obležala, diagnoza anksiozna depresija. Jemljem cipralex, včeraj pojačala na eno in pol tablete. Na bolniški sem še 14 dni. Iz najhujšega sem vn (misli o smrti, strahovi glede službe...), ampak še vedno sem razresena (razbijem kozarec, prevržem karkoli in kjerkoli, se spotaknem), v prsih me tišči, zjutraj težko vstanem iz postelje, zvečer sem hitro utrujena. Delam na boljšem počutju, se opazujem, telovadim, hodim na daljše spehode, POSLUŠAM SE... predvsem to zadnje mi že celo življenje dela težave. Preveč kompliciram pri enostavnih zadevah in premalo se poslušam, odločam se blazno težko. Skratka: čez 14 dni naj bi šla v službo. Zdravnica je rekla, a bi začela s polovičnim delovnim časom. Jst pa sama pri sebi mislim, da bi še potrebovala vsaj 14 dni bolniške, da se še malo poberem. Ali se naj poslušam ali se naj "prisilim" in grem v službo? (Res je, da se pri tej bolezni moram kr malo "prisilit", da mi uspeva bit toliko aktivna kot sem....)

 

[Arwen]

kaj pa če bi poskusila? če ne gre, lahko greš nazaj na bolniško...

pa dobrodošla 

[Lost]

Vsekakor poskusiti je treba in poslusati telo in predsem koordinacija z terapevtom.
Tudi sam sem na zacetku zdrzal doreb 2 do 3 ure...potem pa sem moral domov.
Samo nisem odnehal, delal sem ob sobotah in tudi popoldan.....samo ko je telo "odpovedalo"
sem poskusil ali z sproscanjem ali pa z gibanjem. Veliko pa mi je in mi še pomaga spanec.
Samo dokler ADji ne primejo je večino tega nemogoce. Zato ti predlagam vsaj....14dni do 3 tedne
počitka (brez občutkov krivde) in če ADji ne bodo preijeli v enem mescecu ( sam sem moral po posvetu
z psihioatrom povečati dozo na 30mg cipralexa) ADji če so pravi bodo omili vse simptome ki te sedaj onemogocajo za dostojno delo in zivljenje. Vsekakor poskusi dobiti se 14 dni bolniske potem pa
polovicni delovni cas.

 

[krasendan]

mene naprimer je služba reševala...da sem bila vsaj nekje aktivna...in nisem tolk razmišljaja...

jaz ti tudi priporočam, da poskusiš...itak si še 14 dni doma...potem boš pa videla kako se boš počutila...

dobrodošla!

[solza]

Pozdravljena Nina001!

Da ne boš imela slabe vesti, kot sem jo imela sama in jo še vedno imam zaradi službe. Sama sem namreč že 1 mesec v bolniški. Kak teden nazaj sem pametovala, da grem nazaj in glej ga zlomka...Stanje se mi je poslabšalo, temu je sledila spet sprememba AD-jev, ki majo trenutno pri meni mal čudne stranske učinke.

Je pa res kar pravijo drugi, da jim delo pomaga, da pozabijo. Vsak zase je svoj unikat. Sama vem, da se ne morem zbrat, ker mam koncentracijo pod nulo. Prav zato sem se po nasvetu s spihiatrom odločila, da sem na prem mestu jaz, potem pa vse ostalo. Je pa res, da sem rabla ogromno časa, da sem to doumela. Kot praviš sama, poslušaj se in ko boš čutila, da si pripravljena, potem pa le

Vem, da ti bo uspelo.

Solza

[Aslan]

Tudi sama mislim, da je prav, da si vzameš čas zase.Ž
Dolgo spanje, kolikor ga telo potrebuje,
sprehod v miru, zdrava hrana, tebi ljube aktivnsti, vse na počas...

Ko boš čutila, da je Ok pa se vrni na delo.

Tudi sam sem v fazi odklopa od polne storilnosti in vse manj me peče vest
ali me obdajajo slabe misli zaradi tega.
Pač ne zmorem vseh obveznosti in rabim čas zase.
In naučila sem se to povedat in si ga vzeti.

[Anuška]

Delo, ob veliki samodisciplini lahko opravljaš tudi doma. Da se razumemo......zjutraj vstati, poskrbeti za svoj zajtrk, se obleči in iti na sprehod, vmes, če se le da malo potelovaditi.....to vse je v tvojem času delo. Pomisli, si se kdaj prej ukvarjala z ročnimi deli? vzemi v roke pletilke, morda vozlanje......kar koli že in se zamoti za par ur. Kot delovna terapija kar na domu. Boš videla, vsak izdelek bo boljši. Če vmes uspeš še kaj malega skuhati in popoldan sprehod z razgibavanjem ponoviš................boš čez par tednov na konju. Pa takrat vseeno še poprosi za par tednov 4 urnega službovanj.

"Hirala" si tudi dalj časa, zato naj bo vrnitev v polno tudi počasno. Take so moje izkušnje.

A.

[trzinka]

  Pozdravljena!

 Jaz sem bila na bolniški samo dva tedna, pa bi bila lahko še. Prisilila sem se ( sicer težko), da sem šla delat in mi je tako hitro minil dan. Morda bi bilo bolje začeti z delom po 4 ure, da se navadiš. Ne vem, takrat bi lahko bila ves čas doma, pa bi samo ležala, ker takrat drugega nisem počela in sem imela vse stranske učinke ADja.
 Odloči se sama, kakor se ti zdi, da si pri moči. Sicer te pa razumem, vsi se bojimo tudi: " kaj bodo pa v službi rekli?"

Želim ti hitro okrevanje in da se postaviš čimprej na noge,

                                                                 Trzinka

[*Lily*]

Nina, dobrodošla!

Jaz sem bila zaradi depresije in paničnih napadov na bolniški 3 mesece. In iz srca ti povem, ni mi žal. Že v prvem mesecu se je stanje toliko izboljšalo, da sem imela vsaj voljo. Tudi psihiater sam mi je svetoval daljši bolniški stalež. Čisto naravnost mi je povedal, da bom en mesec potrebovala, da pridem vsaj malo k sebi, da se bodo v tem času simptomi zmanjševali, da se moram v tem mesecu naspati in spočiti dušo in telo.

Potem pa mi je povrhu tega meseca podaril še 2 meseca bolniške. Ampak v tem mesecu sem morala delati na sebi. Iti v naravo, se družiti z ljudmi, se rekreirati, se pogovarjati z znanci in neznanci, delati kaj za mojo dušo (pisati pesmi, šivati, brati, reševati križanke...)

In za vse to sem mu zelo hvaležna. Tista dva meseca sta bila res čas, ki sem si ga vzela samo zase. Tabletke so za dober štart. Zmanjšajo simptome in ti dajo voljo. Potem pa moraš tudi sam malo pobrcat, da prideš še višje. In zato sem pristaš malo daljšega bolniškega staleža. Sama imam s tem zares dobre izkušnje. Tudi po tako dolgi bolniški mi ni bilo problem iti v službo. Prav z veseljem sem šla saj sem si po dolgem času želela družbe, pogovora, smeha... Za kar me je prej prikrajšal strah, ki je med bolniškim staležem že izginil.

Lily.