Ker je to moj prvi post na tem forumu vas vse lepo pozdravljam !
Ne vem točnega vzroka, za pisanje na ta forum. To sigurno ni iskanje potuhe, morda je to neke vrste samoterapija v tipkani obliki oz. poglabljanje v samega vase.
Torej, star sem 22 let. Dolgo časa sem mislil, da so bili moji začetki depresije tam pri 16 letih. Vendar sem čez čas ugotovil, da temu ni tako, ampak da začetki segajo v samo otroštvo. Takrat sicer nisem vedel, kaj to depresija je ( po svoje je to boljše.. ), ampak sedaj o tem ne dvomim.
Za sabo imam dokaj težavno otroštvo, v neke detaile zaenkrat nebi šel, me pa sigurno matra dosti stvari iz preteklosti, ki se navezujejo na sedanjost in jih avtomatično preslikam v prihodnost. Moja zadnja seansa depresije se je začela nekje avgusta prejšnje leto. Začela se je s paničnimi napadi, te sem v manj kot mesecu dni odpravil, nato je pa udarila depresija. Verjetno najhujša do sedaj. Kot sem omenil, stvar me je presenetila ker zadnje 3 leta o njej ni bilo sledu oz. kakšen dan, 2 je bilo, vsekakor pa ne kakšno daljše obdobje. Sploh me to čudi ker je bilo zadnje leto zame zelo uspešno, imel sem operacijo hrbtenice zaradi katere sedaj nimam več bolečin, lahko normalno hodim, sedim, itd., pol leta sem bil v dobro plačani službi, odpravil sem panične napade ( 1 leto nazaj ), ki so me popolnoma šokirali in ko jih enkrat ni bilo več sem se na novo rodil.
Razmišljam če je morda razlog, da se je zgodilo preveč stvari naenkrat in me je vse skupaj šokiralo. Prekinil sem 3 leta trajajočo zvezo ( s punco sva sicer še vedno zelo dobra prijatelja in vsak dan v stikih ) ker pač nisem čutil, da je to to, nehal sem hoditi v službo ( pomeni, da imam neprimerno manj stika z ljudmi oz. neprimerno manj socializiram ) ob enem pa z zamudo delam maturo, imam namen naslednje leto iti na faks, itd. , morda sem se ustrašil, da mature ne bom naredil, šola me na splošno zelo matra, je pa problem, da ko sem depresiven se učiti ne moram, ker se ne učim vem kaj me čaka na izpitu, to me še bolj potre, uglavnem zaprt krog.
Na splošno sem zelo iskren, kar je verjetno ena mojih večjih napak v življenju. Po eni strani mi dosti ljudi ne verjame ko recimo povem, da imam socialno fobijo ( sem na splošno zelo komunikativen in na ven delujem veselo, hiperaktivno, itd. ), po drugi strani pa nekateri depresije kot take ne razumejo in se avtomatično distancirajo od mene. Pa saj jim niti ne zamerim, ko jaz nisem depresiven težko razumem nekoga ki je, ne vem niti kako sem se počutil 3 dni nazaj ko sem bil depresiven.
Upam, da bom tukaj spoznal osebke obeh spolov, s podobnimi težavami kot jih imam jaz, menda pomaga če nimaš občutka, da si v svojih težavah sam. Če bo kdo za kakšen bolj direkten pogovor naj me doda na msn,
goblinsly@gmail.com .
Lep pozdrav, goblinsly
