(oh ja... tole bo tok zmeden deloval vse skupi) Najprej en lep pozdrav
am... zadnič sem ob enem izmed svojih napadov "depresije" al karkoli že pač... nekako ponesreč naletela na tale vš forum. lepo prosm že na začetku ne mi zamert, ker pišem v slengu... potrudila se bom da me boste vse razumel, opravičujem se če bodo mankale vejica itd itd. ampak že tako ali tako sem se zelo težko spravla tole pisat ker mi drastično primanjkuje časa. no najprej naj povem, da sem zdele sicer še dokaj uredu... mislm... pč... ne jokam
tk nekak... nevtralne volje sm. pišem pa zato, ker sem pač opazila tale vš forum in mi je bil zelo všeč pa sem si rekla, zakaj pa nebi poskušala tud jst kdaj kje kkšne stvari vn dt. za začetek mogoče glih tukile. no dons vm bom sam mal povedala, kaj in kako je bilo, in kk se je vse skupi začel.
Stara sm 17 let. (aja btw (by the way
oz. mimogrede) se opravičujem če bo tud tale življenjepis mal zmeden, sam trenutno sm tud jst bolj kot ne zmedena). skratka... večino svojega časa sem včasih posvečala šoli. že v osnovni šoli sem bila ena najbolj briljantnih učenk. še danes je tako. nebom pisala v katerem letniku in na kateri šoli sem danes, ker to ni pomembno. dejstvo je, da mi vsaj kar se tiče šole vse dobro laufa
nažalost se mi pa zdi da je to tud edina stvar kjer men sploh kei laufa
(Oh ja kje naj zdej nadaljujem).... jah bom kr prešla h glavnemu problemu ... se bom pol vračala.... ja torej....
kt vsak človek na tem svetu sem tud jst... pred slabim letom in pol hrepenela po ljubzeni oz. ne po tem... ne po ljubezni... tega sm mela na pretek že od otroštva.... bolj kt po ljubezni sem hrepenila po nekom... ki ne bi bil iz družine in bi mu lahko zaupala, ga ljubila, mu pomagala in obratno on meni. in "našla" sem ga. vsaj tako sem mislila. vem da se vam, ki ste starejši sliši smešno, a res sem ga imela rada. ni šlo za tiste vrste najstniško ljubezen, ko najstniki govorimo " ah sva hodila 2 mesca pa potem ni več šlo", ne ni blo tako. midva sva imela načrte. imela sem ga rada, in mislila da ima tudi on rad mene.
če se vse skupaj ne bi tako odvijalo kot se je, bi bila še danes skupaj, v to sem skoraj prepričana. spozanala sem ga na kraju, ki mi je bil poleg doma najbližji, sicer pa ni pomembno kje. (žal mi je da vsega ne morem povedati, a iz določenih razlgov bo bolje tako). skratka skupaj sva bila 8 mesecev. najprej je zapadel v depresijo, že v 1. polovici 2. meseca najine zveze. ves čas se mu stala ob strani, mu pomagala... bila sem skrajno potrpežljiva (
takrat sem imela še tako veliko mero potrpežljivosti...
) ko se je pobral pa je postal odvisen od mene... lubosumen... bolestno lubosumen... nikamor nisem smela... samo z njim ali družino... kot bi bila njegova last. potem pa se je vse le še stopnjevalo... do žalitev, zmerjanj.... in pretepov oz. udarcev. nevem .... in ne sprašujte.... zakaj sem to trpela... verjetno zato ker sem ga dovolj močno imela rada... da sem verjela v to, da bo nekoč bolje. zmeraj znova je obljubil, da se to nebo več ponovilo. pa se je.... vedno znova in znova. tudi izsiljeval me je da bi bila z njim, ko sva nekoč že prekinila zvezo, je poskušal narediti samomor. napol pri zavesti sem ga (morala najti) našla jaz. ker sem si očitala, da sem dejansko jaz tisti krivec, za to kar je poskušal sem cele dni jokala in jokala. nato pa sva bila dober mesec še skupaj. potem sva za vedno končala. a ne po njegovi volji. in ker je bilo to proti njegovi volji se je odločil da mi zagreni življenje. dober mesec po tem ko je vztrajal s klici in sms-i (vmes je ponovno poskušal storiti samomor) mi je pričel groziti. po telefonu in smsih mi je večkrat zagrozil s smrtjo. grožnje so bile resne, to vem zato, ker ga poznam in ja.... zmožen bi me bil ubiti... zaradi tega... ker sem bila v njegovem življenja edina svetla točka. njegova družina (če temu sploh lahko tako rečem) je bila in je še in vedno bo v razsulu. .... nato sem vse povedala staršem in policiji. z zadevo se bom mogla še najman enkrat v življenju srečati, saj bo vse skupaj na sodišču. nato sem se morala skrivati pri sorodnikih vse do šolskega leta ko se je stvar (hvala bogu in upam da bo tako ostalo) umirila.
tako torej... iz pridne punčke... je nastala punčka, ki je v vse skupaj nehote potisnila družino. punčka, s katero je družina v tem letu morala marsikaj prestati. punčka, ki danes nemalo noči prebedi ali pa prejoče, zaradi misli na vse skupaj. pa ni najhuje to kar se je zgodilo, ni najhujši ta problem, najhujše je to kar sem postala- živčna razvalina in človek, ki je popolnoma brez čustev. najbolj neumno.... pa nevem kaj vse pa se mi zdi to.... da sem včasih najbolj nasmejan človek na svetu, ki bi vsem pomagal, nato pa kar v trenutku postanem človek, ki samo joče in joče in joče, ki je tik pred živčnim zlomom, ki ima po nekih testih nekega inštituta od 3 stopenj 2,51 stopnjo adrenalne izogrelosti in bi že zdavnaj morala poiskati pomoč. občutek imam... da ne morem več držati vejeti v svojih rokah. vse mi gre na robe. doma se čedalje več prepiram z materjo. v šoli sem kar zadovoljna, imam dovolj prijateljev, a ne zaupam vsega vsem... nekako po delčkih. kar pa se tiče.... tipov.... še zmer mam tist feeling (eden redkih feelingov k mi je ostov) nekdo mi rata všeč... vse lepo in prov... k ga dobim... tok dolg iščem napake, da jih najdem in ga pustim. pa sei ga mam rada.... vlada če ne neb bla z nim, seveda ne tok zlo močno kt njega (vem da bom enkrat spet mela nekoga tk rada... sam zdj še ni čs za to... najprej se morm pobrat), ampak mam ga rada... mislim tistga k sm z njim... ker drugače res nebi bla z njim... ampak ko pride napakica.... konc.... ni več nč.... nč ne čutm do njega.... kt da bi blo glih obratno... kt da bi hotla popravt tisto VELIKO napako....pri temu k me je przadev namreč dolgo nism vidla da je to da me tepe napaka.... zatiskala sm si oči... a zdej... pr drugih pa pretiravam... ampak nmorm si pomagat... zmeri je isto.... zmeri znova si želim da nebi blo tko... sam je... pa lepo prosm ne mi zdj pridgat naj se ne spuščam v razmerja... če je tko.... ker sm lpo povedala... da si želim tipa.... pa mi je všeč pa vse... tko kt pr vsh normalnih ljudeh sam.... pol se zatakne... k bi se mogla zaljubt vanga... se ne.... no skratka... ja.... tista lepa... luškana pa simpatična punca z baje neverjetno lepim nasmehom je zdj sicer ista.... na zuni... znotraj pa je neverjetno drugačna.... hladna... (kar se tiče ljubezni) rada mam lahko... to seveda... npr. druŽiNo pa frendice in frende...ampak... fantje... ljubezen v takem smislu... not. bolj previdna sm... v vseh pogledih. še več delam kot včasih. neprestano nekaj delam. npr. za tale post sem si našla čast šele po 2 tednih. nisem utegnila prej pa če verjamete ali pa ne...
po cele dni ( ko pridem iz šole) sem zaprta v svoji sobi in kaj počnem, za šolo, ali pa druge stvari. to mi pomaga. mami se sicer skoz pritožuje... da to ni dobr... da sem že popolnoma depresivna (dejansko imam dneve ko samo jokam in delam... jokam in delam, ne sprašujte kok ob tem naredim... mislm da je vsm jasno da bl mal). skratka... vse skupaj me je tako zelo potolklo.... da sem vsa izžeta.... kt cunja.... vsa ta krivda... namreč za vse še vedno krivim sebe... vse bi lahko prekinila... vse bi lahko bilo drugače... pa ni .... dejansko se sovražim....
nimam pojma kaj naj naredim... njega nisem videla nikoli več... želim si da bi pri tem ostalo....
rada bi da bi bila zopet takšna kot včasih... rada bi zopet vrjela... se smejala.... rada bi da me nebi neprestano bolela glava, da ne bi bila neprestano zaspana od vsega razmišljanja in jokanja.... rada bi spet da bi lahko imela rada.... rada bi da ne bi bila depresivna... ker sovražim to besedo... nevem zakaj... a jo.... ampak .... hočem ali nočem.... vse skupaj je res tko zlo podobn depresiji... valda sm tud pomislna že na to da bi si vzela življenje... pa ne sam to... še kei druzga je blo....
rada bi dobila svoj življenje nazaj....
lp vsm
p.s. (oblubim da bom drugič pisala vsaj z velikimi začetnicami...
) se opravičujem )
