Metaaa, drži da je lažje, če nekomu zaupaš. Vidim pri sebi, ker imam vso podporo družine in neizmerno sem jim hvaležna. Pa hvala za link.
Te popolnoma razumem KIVI, ker vprašanje kaj bi bilo, če njih nebi imela, kajti na začetku bolezni sem se tako zaprla vase, da sem se izolirala od vseh prijateljev. Misliš, da če bi jim razložila (staršem mislim) ali da bi jim nekdo drug poskušal, bi mogoče vsaj malo premaknila stvar. Vem pa, da nekateri ne razumejo oz. nočejo. Pravijo, da pač pride obdobje, ki slej ko prej mine in da imamo preveč časa, da razmišljamo o tem in onem. Teh stavkov sem slišala dovolj! Prav zato sočustvujem s tabo. Če rabiš pogovor sem vedno tu
Živimozdravo, hvala za podporo in vedi, da so tisti problemi, ki jih človek ima (ne glede na njihov značaj), za njega v tistem trenutki najhujši.
