Šel sem na psihoterapijo, ni zame, kako naprej?

[paulhunter]

Torej, nadaljujem temo od prej (link: https://www.nebojse.si/Forum/index.php?topic=24455.0)

Stanje se je umirilo, 2 dni sem celo normalno spal zapored, potem se je pa zgodilo tisto, kar je vlilo litre bencina na ogenj mojih paničnih napadov - očeta je možganska kap, 1 mesec nazaj, še vedno je v bolnišnici, govor mu ne gre, noge počasi dobiva nazaj...

Čeprav sem od novega leta imel panične napade na par tednov, se je do marca stanje skoraj čisto umirilo oz. sem se naučil kaj mi pomaga da napad skoraj takoj umirim ali pa ga celo ustavim.

Potem se je zgodila ta tragedija, tako nepričakovano, tako... Hitro. V nedeljo, 30 minut prej sva se smejala in debatirala o projektih okoli hiše, potem pa bum. Vse se mi je zasukalo, vso delo padlo name, nisem imel pojma kako in kaj ampak gremo počasi dalje...

Zdaj pa brez Anxemila pomoje ne morem zaspati. Čeprav ga zvečer vzamem, se mi zdi da me vseeno zbudi panika ponoči in jo poskusim odbiti. Včasih mi uspe, včasih pa 1 uro gledanje v strop in razmišljanje. O življenju. O vsem.

Odločil sem se, da grem k psihoterapevtu. Ne zato, ker bi to vplivalo name tako, da ne bi mogel funkcionirati ali imel strah pred nečem, ampak sem imel občutek da mi bo to pomagalo. Pa mi ni. Sicer v tisti uri je res zadeva minila precej hitro, sem dobil tudi par nasvetov ampak se mi zdi da pogovora ne rabim, zdi se mi pravzaprav škoda, ker bi rad sam na sebi delal in s pogovorom ne dosežem tega. S pogovorm dosežem neko trenutno olajšanje... Rekel je, da je napaka da se nisem ustavil ampak šel naprej v življenju in da mogoče rabim pavzo od vsega in da se soočim s stvarmi kot so. Da si oddahnem od vsega. Da mi telo sporoča nekaj ampak se ne zmenim za to. Ampak jaz funkcioniram normalno, dokler se ne uležem. Kako zlorabljal sem včasih alkohol in sam sebe, me zmrazi ko pomislim. Ampak nisem nikoli razmišljal o tem tako, ker mi ni nič manjkalo. Bili so znaki, ki jih nisem opazil, jih je opazila partnerka in zdaj tega ni več. Torej je nekaj boljše, nekaj slabše.

Opažam pa sam pri sebi da mi stvari, ki so mi prej pasale, ne pašejo več. Nimam časa za njih. ker si vzamem čas za druge stvar. Čeprav športam, se mi zdi da je to vseeno boljše od buljenja v ekranov ampak.. Sprostitve taprave nisem doživel že lep čas.

Prav tako mislim, da moram spat celo noč, da če je drugače je to smrt, da se bo ob nespečnosti zgodilo konec sveta zame. In spanec me do letošnjega leta res ni matral, pa če sem bil naklan kot mina.

Uglavnem... Kako zdaj naprej? Razmišljam v smeri, da si zvečer namesto buljenja v telefon, privoščim knjigo o kakšnih psiholoških forah. KVT za telebane? Kaj drugega?

Zelo rad bi se soočil in lotil tega, razmišljam v smeri 1 teden toplic s partnerko in knjige in vse ostalo na minimum. Na off ne gre, ker je zdaj mati sama doma. Pa prijatelje, čeprav jih je malo, rad slišim vsaj enkrat na teden.

Ima kdo kakšen nasvet?

[Aslan]

Odločil sem se, da grem k psihoterapevtu. Ne zato, ker bi to vplivalo name tako, da ne bi mogel funkcionirati ali imel strah pred nečem, ampak sem imel občutek da mi bo to pomagalo. Pa mi ni. Sicer v tisti uri je res zadeva minila precej hitro, sem dobil tudi par nasvetov ampak se mi zdi da pogovora ne rabim, zdi se mi pravzaprav škoda, ker bi rad sam na sebi delal in s pogovorom ne dosežem tega. S pogovorm dosežem neko trenutno olajšanje...

K psihoterapevtu pravzaprav ne hodimo samo zato ker smo čist sesuti. Vsaj polovica klientov so zelo dobro postavljeni ljudje, ki si želijo kakovostnejšega življenja. Radi bi bolje spoznali sebe, svoje vzorce mišljenja, vedenja in čustvovanja. Radi bi živeli svoje potenciale svobodno in razvili sebe kot človeka, kot osebnost.

Osnova psihoterapije je terapevtski odnos, je model zrelega in zdravega odnosa. Je varen prostor, kjer ti raziskuješ sebe in si strokovno usmerjan skozi tehnike in vaje, ki morda niti ne opaziš da to so. Sam doma, v svoji sobi (s kupom knjig...) težko razviješ sebe v relaciji do drugih ljudi ... mi smo odnosna bitja in najzgodnejši odnosi nas najbolj zaznamujejo. To moramo prepoznat, sprejet, predelat in se odločit kako naprej sami s seboj.

Praviš, da pogovora ti ne rabiš?
Hm .... kaj pa potem želiš tukaj na forumu od sogovornikov?
Predvidevam, da nekaj vseeno dobivaš ... in to je ubistvu interakcija z ljudmi,
je pogovor preko foruma.

Glede nespečosti pa takole. Stresorji nam ukradejo del spanca, ker preokupirajo naše misli in čustva in posledično se ne moremo umiriti. Tvoja situacija z očetovo kapjo je takšna, da prav miren v taki situaciji ne bi bil nihče. Sprejet to da si trenutno v zate stresni situaciji in da ne moreš spat kot brezskrbno dete. Ne veš kaj čaka tvojo družino, kako bo oče itd ... negotovost je sila neprijetna.

Kaj narest:
- sebe dat še vedno na prvo mesto
- vzeti si čas za karkoli kar te sprosti ali napolni z veseljem
- delo na temu da ne jemlješ preveč odgovornosti nase
- ustavit misli - učenje čuječnosti
- ne premlevaj 101x isto zgodbo
- ne katastrofizirat dogodka
- hoja, gibanje
- druge tvoje vloge (partner, prijatelj, uslužbenec..) peljat normalno naprej

Ker si anksiozen že od pred tega dogodka torej nekaj v tvojem življenju ne štima.
In prav to se odkriva na psihoterapiji, skozi pogovor ...  proces, ki traja neki časa.

 lp

[paulhunter]

Mogoče sem se narobe izrazil. Pogovora s psihoterapevtom ne rabim, ker pogovor dobim od svojih prijateljev in družine ter partnerke kadarkoli to potrebujem.
Na forumu želim najti mogoče kakšen drug način, ki ni ravno povezan s psihoterapevtom ali pa mogoče nasvet kako se soočiti s tem.

Psihoterapija je dolgotrajen proces, katerega mi je psihoterapevt čudovito opisal in nimam nič proti temu ampak jaz za to nisem. Ker je to neko novo čustvo, mogoče celo strah, ki se je razvilo na novega leta dan in s katerim še v taki obliki nisem imel opravka v življenju.

Ker sem vzgojen in narejen tako, da se z zadevo slej kot prej soočim in delam tudi sam kolikor se da na tem da to čimprej rešim, sem dobil občutek da to ni zame, kar sem terapevtu tudi povedal. In se je strinjal, da je mogoče res problem nastal pred kratkim.

Je pa problem seveda tudi v tem, da sem ugotovil, da me sprošča samo ena stvar in to je smučanje. Ostalo me na nek način nervira.

Kar se tiče anksioznosti, se pa strinjam, da sem postal veliko bolj anksiozen s tem visokim pritiskom, ki ga ne morem pozabit. Pa je trenutno stanje normalno, kot mora biti, pa še vedno. Se je pa stanje ZELO popravilo, ker ni več napadov panike, poskušam tudi z gledanjem serij da se zamotim. Težko je na čase a se hkrati zavedam da bi lahko bil na veliko slabšem.

[Nives]

Jaz si boljsega nacina enega lastnega razvoja, kot je s pomocjo psihoterapije, ne morem zamisliti. 

Nacin, kako se soociti s seboj...?

Ko bo cas.. in ce se bos odlocil za to

S terapevtom imas podporo in usmeritev. Ce lahko sam? Vprasanje.. odvisno od globine bolecine in od doslej razvitih kapacitet za hendlanje s tezjimi feelingi.

Ko je dovolj tezko in imamo dovolj, se lahko odlocimo.

Zaenkrat pa.. smo, kjer smo.

[paulhunter]

Potem je prišlo do tega, da sem preveč delal in se premalo hranil - takoj pomislil, da imam sladkorno. Spil sem pol litra soka in skočil v avto in se odpeljal domov. Med vožnjo se je zgodil napad panike ali pa pač.. nekaj z omotico. Kolikor sem še imel pameti sem jo uporabil, da sem avto parkiral. Čez par minut, ko sem se prisilno umiril z dihanjem, sem se odpeljal domov.

Včeraj zjutraj sem si na tešče, poln straha, zmeril sladkor. Bil je v mejah normale. Torej sem fizično zdrav. Pritisk mi ne narašča več. Dal sem alkohol čisto stran.

So se pa zgodile samomorilne misli. Ne realizacija ampak strah, kaj če se mi zmeša in se med vožnjo z avtom preprosto ubijem. To je povzročilo in še povzroča nelagodje. Kaj mi je, da na to pomislim, če sem fizično čisto OK? Poln kondicije, kolesarim vsak drug dan, hodim vsaj 2x na teden. Ampak mineva. Me pa obhaja v valovih. Na par ur. Fokus ne trpi, pustim da "steče" čez mene in funkcioniram dalje. Strah je pa, baje je strah super, planiranje je problem. Nevem, čudno je, nisem še doživljal tega.

Preveč sem tudi bral o tem, nisem si pustil živeti. Kot pri krvnem tlaku, ko so se napadi panike pogosteje dogajali bolj kot sem spremljal utrip in pritisk. Manj kot sem ga, bolje je bilo.

Mogoče... Malo več na čuječnosti delat? Si vzet odmor, dopust, it za 3-4 dni v terme. Terapevtka, katere kontakt sem dobil je rekla da je nemogoče to reševat iz danes na jutri. Traja. S terapijami, tabletami, vsem. Pomagamo s tem kako reagiramo.

Sem se nasmejal sam sebi, kako je visok krvni tlak samo še spomin. Kaj vse sem doživljal. In kako zdaj doživljam to, ko sem zdrav. Zanimivo mi je kaj um zmore. 2x bil na robu smrti, 1x me rešili zadnji dan z operacijo. Pa nisem doživljal tega, je lep spomin kaj sem zmogel preživet in motivacija za naprej.

Včasih se nasmejem sam sebi in svojim nebulozam. Mogoče pa mora tako biti.