Zdravo,
sem 31 letni moški. Živim v svojem stanovanju s partnerko, sina videvam za vikende.
V življenju sem dosti ustvaril in dosti preživel. Od slabih do dobrih stvari. Imam redno službo, s plačo grem (hvalabogu) kamot čez mesec, imava tudi kredit s partnerko. Od rojstva jemljem tablete za krvni tlak, ki sem ga (izgleda) podedoval po očetu. To sem sprejel in dejstvo da vrhunski športnik ne bom nikoli tudi. Pa čeprav rad športam. Do novega leta sem jemal najmanjšo dozo tablete in se mi je zdelo vse ok.
Kriza je nastopila na novega leta dan in sicer v obliki krvnega tlaka (doma) 220/130, ki se je pojavil bogve kdaj in še celo 1 uro sem peljal svojo družino domov pred tem. Čeprav brez simptomov (razen zelo tresočih rok) sem vseeno prosil partnerko da me pelje na urgenco. Po pogovoru z zdravnico, normalnem EKG in poslušanju telesa ter tableti za širjenje žil je padel in čez pol ure sem že bil doma. Čez par dni kontrola pri osebnem zdravniku ki mi je predpisal 1 kombinirano tableto zjutraj (2 tableti v eni) in eno zvečer. Kar se mi je zdelo absolutno preveč za moje telo in sem se miselno upiral temu, ker sem bil prepričan da mi bo to preveč zbilo krvni tlak, kar sem še zdaj. Strah me je bilo it spat (pa spim super), imel sem nočne more o tem, zbujal sem se, ni da ni.
Problem nastane po tem, imel sem rojstni dan, prišli so mi voščit bližnji in sem spil par pijač, vse je bilo super dokler nisem prišel v stanovanje in me je zagrabil napad. Tresenje telesa, suha usta, kot da bi me nekdo z ledeno vodo po hrbtenici polil. Takoj sem stekel na kavč in se ulegel, klical mamo da pride k meni in mi je prinesla vode, s pogovorom sem se umiril in potem nekako zaspal. Naslednje jutro sem si izmeril isto visok krvni tlak (170/100), sem si pa v službi potem izmeril (ko sem se sfokusiral na delo) 130/70, kar se mi zdi da je moj krvni tlak iz psihe, ne fizike. Če se razumemo.
Isto se je zgodilo 3 dni nazaj, ko smo imeli turnir v hobiju ki ga obožujem in tudi neverjetno rad igram. Ampak ga ne več. Muka mi je bila, trajalo je cel dan, spil sem na hektolitre brezalkoholnih pijač (sem grozen ljubitelj kave (ne turške ker je premočna za moj sistem) ampak je tisti dan sploh nisem pil!), hodil sem na wc na 1 uro, čutil sem da imam visok utrip, ko je bil čas za kosilo sem komaj spravil v sebe solato in en del zrezka, vseeno sem nekako prišel v polfinale a izgubil, boril sem se sam s sabo (pa ne depresija ampak konstantno razmišljanje o krvnem tlaku), pridem domov utrip mi ni hotel pasti pod 95, gledal sem televizijo eno uro in čutil utrip srca da se mi ne umiri, potem sem vstal in izmeril pritisk in je bil isto 220/135. Šel sem se ulečt in klical na urgenco, ker me je zdravnica naučila da tak pritisk absolutno ni vredu ampak brez simptomov pa počakam 15 minut in ponovno izmerim - kar so mi tudi rekli. Spil sem sladko pijačo (da me pomiri) in pritisk je v 15 minutah padel na 150/80, 85 utripa. Potem sem nekako se pomiril in zaspal. Spal sem normalno do naslednjega dneva, ker pač res obožujem vsaj 6-7 ur spanca. Naslednji dan zjutraj je bil krvni tlak 138/80, utrip 60.
Problem je v tem, ker mi gre na živce merjenje krvnega tlaka ker sem od malih nog cel čas samo to zdravil in meril, imel sem holter najmanj 20x v življenju, tablet sem menjal najmanj 10, od beta blokatorjev do ne vem česa še. Kardiolog je na zadnjem pregledu rekel da tako dobrega srca (sicer z zadebeljeno mišico, kar je pomoje znak da sem imel visok krvni tlak) še nisem imel, brez popuščanja in tako dalje. Imel sem pa malo srce skoraj isto veliko kot veliko srce (malo srce je za pljuča) ampak sva to pripisala 3x koroni in prehladu v dveh letih pred pregledom. Malce sem predebel, delam aktivno na hujšanju, mi tudi ratuje (3 kile v zadnjem mesecu). Je bil pa šokiran nad tabletami, ki sem jih dobil od osebnega zdravnika in mi dal najmanjšo dozo. Pri njemu sem imel krvni tlak 145/80, kar je za razmere, pomoje kar dobro.
Vse skupaj se mi zdi zelo šokantno. Nisem depresiven, ponosen sem na svojega sina, na sebe sicer ne toliko, ker se mi zdi da sem diplomiral z razlogom da dobim službo kot si jo zaslužim (čeprav mi trenutno nič ne manjka), ponosen sem na to da sem zgradil gnezdo do 28. leta, rad športam in nasploh se rad zbudim zjutraj v nov dan.
Ta stres in napadi panike, to mi ni jasno. Ker si moram merit pritisk zjutraj in zvečer je še toliko slabše. Rad bi odmislil pa ne morem. Zdravnica, se mi zdi, me tudi ne razume v tem smislu. Iz ene tablete sem šel na 3x dozo, pa je krvni tlak še zmeraj visok. Pa ne razume da mi gre na živce merilec. V podzavest se mi je pomoje nabila ta misel o visokem krvnem tlaku ki ga imam (ali nimam) in to me razžira. Poskušam živet normalno dalje ampak s tem nekim strahom ali živčnostjo mi ne paše. Nekako kot da te nekaj žuli v čevlju.
Nevem kako se soočiti s tem? Vem da o tem ne razmišljam, ker ne bi mogel normalno funkcionirati v službi, kjer delam aktivno, kolikor se da hitro in zelo odgovorno delo. Prav tako ne bi mogel iti pomoje peš 10 km v manj kot uri pa pol. Ali kolesariti na sobnem kolesu 1 uro. Ali iti ven na kavo. Ali spati 7 ur. Nekako... Bi rabil nek nasvet ali pomoč kako s tem ravnati.
Hvala za vaš čas.
