hej, razumem te, res, včasih se znajdeš v vrtincu takšnih misli in se zdi, kot da ni izhoda, ane? čisto iskreno, tudi jaz sem bil tam. dolgo časa sem razmišljal podobno kot ti – a smo resnični, ali je vse samo nekakšna simulacija, konstrukt? katastrofaliziranje? ja, moj vsakdan. možgani imajo res talent za to, da ti servirajo tisti najbolj črn scenarij in te pustijo v njem čepeti.
pri meni se je stvar samo še slabšala – obsesije so mi dobesedno požrle energijo. vsak dan sem imel občutek, da sem na robu, in če sem čist odkrit, včasih sem razmišljal, da je vsega dovolj. ampak enkrat prideš do točke, ko si rečeš: ok, ali bom živel tako naprej in uničil sebe, ali pa poskusim nekaj spremeniti.
tako sem začel hodit na čustveno terapijo k gospe asji dominko. iskreno, ni to samo "terapija," ampak bolj šola za življenje. naučila me je razumet moje misli in čustva – ne samo bežat pred njimi, ampak res ugotovit, zakaj so tam. dala mi je orodja, s katerimi si zdaj lahko pomagam sam. tisti trenutki, ko bi prej spirala zavladala mojim možganom, so zdaj veliko bolj obvladljivi. in veš kaj? bolj kot karkoli drugega me je naučila, kako imeti odnos do sebe – razumeti, da ni vse "konec sveta."
čisto ti razumem tisto željo po kavarnici ob morju – po preprostem življenju, ki diši po soli in kavi. ampak resnica je, da lahko obsesije in kompulzije najdejo pot povsod, če jih ne znamo obvladat. jaz sem hvaležen, da sem našel pot k sebi – da sem se nehal boriti proti svojim mislim in se naučil živeti z njimi.
če te zanima, tukaj imaš link do asjinih terapij:
https://asjadominko.si/ . res ti priporočam, da razmisliš o tem. mogoče je to tisto, kar potrebuješ, da izklopiš ta nenehen "kaj če." pa drži se, okej? včasih je že to, da deliš svoje misli, velik korak. <3
