Kako pa vi shajate s tem? Gnus ipd.

[zum]

Imam morda butasto vprašanje, ampak me iskreno zanima, kako drugi gledate na to.
 
Pri skoraj 47 letih sem še vedno samska in mislim, da bo pri tem ostalo. Delno, ker nisem imela najboljše sreče s zvezami, delno zaradi mojih duševnih ovir (mešana depresivno-anksiozna motnja, trenutno in že nekaj časa dobro obvladovano), delno pa tudi zaradi svoje osebnosti. Sem nagnjena k nevroticizmu in pretirani potrebi po kontroli okoliščin. Mogoče sem rahlo OKM, zelo pomembni so mi rituali in pravila, ki si jih zadam, čeprav niso pretirano rigorozna (oz. manj kot nekoč). Zelo sem občutljiva tudi na vdiranje v osebni prostor. Pač potrebujem veliko prostora in samote, da lahko ok funkcioniram.

Torej že v štartu si ne predstavljam, da bi lahko z nekom delila stanovanje, kaj šele posteljo. Kar me zadnja leta še posebej tare, je moj pretiran občutek gnusa do intimnosti z drugim telesom. Ko smo bili mladi, je bilo vse »lepše« in bolj »sveže«. Zdaj pa se mi zdi, da postajamo vse bolj ogabni. Postarano telo ima v povprečju vse več neprijetnih vonjav (iz ust in drugih odprtin), odvečnih dlak, prebavnih motenj … Vem, da se s higieno in zdravim življenjskim slogom da to omiliti, ampak vseeno je drugače kot pri npr. 30 letih ali prej. Nikoli mi ni bilo jasno, kako se nekdo lahko navadi spati z nekom v postelji, si v njej deliti prdce in poljube s slabimi jutranjimi zadahi (oprostite za grafičnost ), prenašati vonjave v wc-ju za ljubljenim drugim … Meni se že lastno telo v tem smislu gabi. Navadila sem se ga, ne bi pa ga želela »naprtiti« še komu drugemu.
 
In potem seks. Postarani spolni udi se mi gabijo še bolj. Recimo, da si si z nekom všeč. Prekiniti potencialen »napad strasti« s predlogom, da se greva oba prej vsaj umit, se mi zdi neumestno, čeprav bi to najraje naredila.

Pa še vse usklajevanje različnih potreb in navad, ki so po 40. letu veliko bolj usidrane in trdovratne kot v mladosti, me odbija mnogo bolj, kot me mika poskusiti znova z nekom.

Po drugi strani pa sem osamljena. Prijateljstva niso več, kar so bila. Nobene prijateljice nimam več, ki bi bila samska, večina jih ima tudi šoloobvezne otroke. Če spoznam koga novega, sem jaz vedno tista, ki je navdušena bolj in ki dajem več pobud za stike. Tiste vzajemne očaranosti nad novo osebo, s katero se želiš slišati in družiti, kar ni več. Nikogar nimam, ki bi me res »videl«. Imam eno prijateljico, ki mi je kot sestra, a živiva v različnih krajih in ker ima majhne otroke, se slišiva in vidiva nekajkrat na leto. Vmes kak sms.
 
Je še kdo kje, ki se ubada s podobno dilemo? Ali pa ima povsem drugačen pogled na to? Hvaležna bom za kakršenkoli feedback.

Topel pozdrav vsem soborkam in soborcem.

[kasper]

Hej, zdravo Zum 

Sicer sem nekoliko mlajši (pozna dvajseta) ampak se ukvarjam s podobnimi vprašanji kot se ti. Trenutno sem v več letni zvezi, vendar imam pogosto občutek, da če se tej zvezi kaj zgodi, ne bom našel nove punce in to ravno zaradi naših "motenj", ki si jih sotrpini na temle forumu delimo. Sem pa razmišljal, da nas je nenazadnje kar nekaj takšnih in da bi si konec koncev lahko našel nekoga, ki bi mi bil podoben in bi tako razumel moje težave in jaz njene.

In tudi glede tega naslednjega dela se strinjam. Naravnost obožujem žensko telo, vendar se zjutraj recimo ne morem poljubljati, ker imava oba "jutranji vonj" v ustih. Prav tako mi po dolgem dnevu ne pride na misel, da bi se zvečer kaj dogajalo med rjuhami, če nisva stuširana. Tisto, da te je strah "prekiniti strast" zato da se stuširaš lahko rešiš tako, da je tuš del predigre. samo ideja, ki se mi je utrnila med pisanjem  .

Kar se pa tiče glede usklajevanje je pa tako. Tudi jaz in vrjetno še marsikdo drug, si ne bi želel "združitve" s partnerko, vendar pač rabimo vsi svoj čas zase, tako da me ne bi motilo (oziroma bi bilo kar nujno) da si vzame čas za svoje rituale, medtem ko pusti meni čas za moje.

Kar želim povedati je to, da se ne pusti prepričati, da si edina, ki si kaj takega želi. Če sva že tu dva, je vrjetno še kdo drug kje, kajne? Jaz na tvojem mestu ne bi obupal, sploh če vidiš, da ti to manjka in da se počutiš osamljeno. Jaz bi na tvojem mestu sprobal ta nova "socialna omrežja" za dejtanje, torej razni tinderji, urgence itd. (nisem najbolj vešč na tem področju, tako da ti težko svetujem, kaj bi bilo najbolj primerno), kjer na hitro lahko spoznaš veliko novih ljudi.

Pa srečno!!

[Aslan]

Delno, ker nisem imela najboljše sreče s zvezami, delno zaradi mojih duševnih ovir (mešana depresivno-anksiozna motnja, trenutno in že nekaj časa dobro obvladovano), delno pa tudi zaradi svoje osebnosti. Sem nagnjena k nevroticizmu in pretirani potrebi po kontroli okoliščin. Mogoče sem rahlo OKM, zelo pomembni so mi rituali in pravila, ki si jih zadam, čeprav niso pretirano rigorozna (oz. manj kot nekoč). Zelo sem občutljiva tudi na vdiranje v osebni prostor. Pač potrebujem veliko prostora in samote, da lahko ok funkcioniram.

Na tem velja delat na psihoterapiji.
Lahko se naučiš sebe in druge sprejemati drugače - tako telesno kot tudi v smislu sobivanja.
Zagotovo se nekje skriva tudi nek globok SRAM ...svojega telesa in svojih vonjev in svojih zvokov ...
Umik in izolacija sebe lahko pomeni skriti se pred svetom - takrat me nihče ne vidi - ker nisem ok (rigam, prdim, se znojim, kakam in smrčim .... ). Dobiti dovoljenja da si lahko pristen človek prvo ti sama in pol sprejeti tudi drugega v tej človečnosti. Gre za daljši terapevtski proces, ki ni nujno da prinese res osvoboditev in sproščenost. Neke osebnostne adaptacije ostanejo in se naučiš z njimi živet in tvoj partner jih sprejme v kolikor je res tvoj življenjski sopotnik.

Drugače pa telo je lepo tudi ko je staro ... sploh če je negovano in objeto z ljubeznijo... če oči ki gledajo vidijo v tem telesu osebo s srcem in ne le skozi "oči kritika" kaj vse je "narobe".
Gube so lahko lepe, sivi lasje so lahko okras ženske ... staro telo potrebuje še več dotika ... nežnosti in medčloveške bližine. Mali princ je rekel, da moraš znat gledat s srcem.

 

[zum]

Najlepša vama hvala.

Zelo veliko mi pomeni, kar sta zapisala!

Kasper: Saj tako hudo spet ni, pretirana sterilnost vsega mi tudi ni blizu, ampak da vsaj osnove štimajo. Mi je vedno zanimivo, kako to prikazujejo v filmih. Sploh oralni seks: direktno skočijo en na drugega, brez zadržkov. Kaj pa če je oseba ravno prej lulala? 
Sicer pa ja, imaš prav. Verjetno se res da dogovoriti skoraj vse. In zagotovo nisva samo midva takšna, ne. V bistvu je prav moj zadnji poskus odnosa potekal s tipom, ki je bil še mnogo hujši od mene - kar se "fines" tiče. Ampak je bil pa res preskrajen. 

Aslan: Tudi s tabo se moram strinjat. O novi rundi psihoterapije že razmišljam. Imam pa tudi s tem vedno bolj problem, ugotavljam.  Namreč, sem zelo evidence-based in science-based oseba, in me odbija vse, za kar ni dovolj dokazov. V psihoterapiji pa kar mrgoli tehnik in teorij, ki so predvsem špekulacije. V Sloveniji (celo v Ljubljani) je zelo težko najti dostopno terapevtko/terapevta, ki se ne poslužuje psevdoznanstvenih razlag v terapiji.

Glede staranja mi je koristno slišati kakšen drug pogled. Bolj prijazen - kot tvoj. Moj zaenkrat še ni tam. Se mi zdi, da je bolje (bolj varno?  ), da z leti postanemo aspolni.

Topel pozdrav obema. Če se vama bo ljubilo še kaj zapisati, velika hvala že vnaprej! )

Zum

[Aslan]

O novi rundi psihoterapije že razmišljam. Imam pa tudi s tem vedno bolj problem, ugotavljam.  Namreč, sem zelo evidence-based in science-based oseba, in me odbija vse, za kar ni dovolj dokazov. V psihoterapiji pa kar mrgoli tehnik in teorij, ki so predvsem špekulacije. V Sloveniji (celo v Ljubljani) je zelo težko najti dostopno terapevtko/terapevta, ki se ne poslužuje psevdoznanstvenih razlag v terapiji.

Tole ti zna delat težavo oz ti jo dela verjetno že sedaj v življenju.
Ta pretirana kontrola in dokazi itd ... tudi to je del OKM strukture ...

Vse kar je DANES znanstveno dokazano lahko JUTRI postane zgodovina in so novi dokazi ipd ...
Znanost vedno gradi na preteklih dognanjih ... in še ta so večinoma delana skozi določene vzorce, metodologije ipd..in vedno so zato omenjene omejitve študij ipd ..
Ni samo en in edini prav  - že samo 2 različna gledišča prineseta različne rezultate.
Psihoterapija dokazano spreminja strukture v možganih (MRI slike) - naši možgani so nevroplastični.

Psihoterapija ni pogovor o teoretskih konceptih. Zato si lahko vzameš knjige in jih študiraš.
Različni koncepti izhajajo iz različnih paradigm. Šolani psihoterapevti vse to poznajo.
Zgodovino psihoterapevtskih šol ipd ...

Gre za ČLOVEŠKI ODNOS - relacijski del terapije je tisto, kar knjiga ne more dati ...
Je odkrivanje sebe skozi odnos z drugo osebo (kot otrok ki odkriva sebe skozi starševske odzive in bližino).
Učiš se biti TO KAR SI ... čutiti - bit spontana - izražat čustva - imeti dvome ... se smejat, jokat in jezit ...na zdrav način. Terapevt ti ponuja prostor kjer je zate varno biti to kar si ... kjer lahko ti rasteš v samega sebe.
Danes so nova spoznanja (o vzgoji in razvoju otroka) spremenila marsikaj v terapiji (Googlaj npr.: Mate Gabor) ...

Psihoterapija je učinkovita in znanstveno dokazana veda.
Psihoterapevtske šole so vsaka na svoj način našle poti do istega cilja - postati odrasla avtonomna oseba.
(govorim o uradno priznanih psihoterapevtskih modalitetah: geštalt, psihoanaliza, transakcijska analiza etc.). Ker smo si ljudje različni nam tudi ustrezajo različne poti dela na sebi ...
Ker ni zakona o psihoterapiji se danes pod tem imenom prodaja veliko "tečajev, storitev, delavnic, koučingov) in "biti duhoven" ni enako "delu na sebi". Človek se razvija celostno: kognitivno, vedenjsko, čustveno, telesno in ja tudi duhovno.

Glede staranja mi je koristno slišati kakšen drug pogled.

Mal branja na to temo:
https://emka.si/products/gerotranscendenca-subvencija-1
https://books.google.si/books/about/Kakovostna_starost.html?id=yHnRAAAACAAJ&redir_esc=y

PS: lahko se staramo in odcvetimo - lahko pa zorimo in se samouresničujemo

Se mi zdi, da je bolje (bolj varno?  032), da z leti postanemo aspolni.

To je odločitev posameznika.
Spolna energija je močna vitalna sila človeškega bitja, nekdo jo zelo izživi, drugi jo preusmeri v kaj drugega. Oboje je ok.
Spolnost je pogosta tema v psihoterapiji. Predvsem odnos do svojega telesa, do dotika ... do sproščenosti in predaje.

Pozdravček 

[zum]

Aslan, hvala! 

[ljubica]

Zum, tvoje vprašanje "Kako pa vi shajate s tem? Gnus ipd."...
V vsakdanjem življenju se beseda gnus pojavlja največ v zvezi s hrano, pijačo, včasih pa tudi rečemo, da se nam kakšen človek gnusi. Pri človeku največkrat mislimo na nasilne ljudi, ljudi z obrobja družbe, posiljevalce ipd.

Vendar pa je gnus povezan še s čim.
Sama sem na psihoterapiji ugotovila, da sem do mame in očeta razvila gnus pri 2. letih.
Takrat je moja mama šla na psihiatrijo za 2 meseca, oče pa se je umaknil v promiskuiteto in navidezno delo.
Podoživela sem, kako 2. letna punčka doživi, da mama v trenutku izgine. Otrok doživi to kot zavrženje, pahnjen je v grozno stisko in se počuti izdan.
Izdala ga je mati, ki mu pomeni preživetje. In otrok ne doživlja časa kot odrasli. Za njih je čas brezkončen.
Takrat sem razvila gnus do matere, pa tudi do očeta, ki je prav tako izginil ali pa vsaj ni bil prisoten.
Izdaja se je zapisala v mojih možganih in istočasno sem razvila gnus do staršev.

Na psihoterapiji sem se naučila ta grozen šok pogledati z distance.
Vendar pa je čustvena poškodba bila tako huda, da se te rane žal ne da zaceliti.
Občasno se pojavlja, sploh ob podobnih trenutkih, ki pa so čisto življenjski.
Vendar se moj čustveni del s tem ne more spopasti.
Vem, da nimajo vsi ljudje tako odprtega spomina, možgani nam večkrat niti ne pustijo dostopa do travm, ker psiha tega ne bi prenesla. Včasih rečem, da se možgani in telo zakodirajo in moramo to spoštovati.

Poškodba je bila narejena. In temu ni sledilo srečno otroštvo. Že en šok je bil dovolj, a temu so sledili še nadaljnji. Pravzaprav sem se vseskozi počutila, kot da živim v vojnem območju.
Sedaj se mi naprimer gnusijo družine na sprehodih (da ne omenjam na slikah ipd.), ki pretiravajo v kazanju srečnega počutja, vsi poštirkani in srečni do nebes. Mame imajo popolne nohte, popolne frizure, popolno telo, očetje so natrenirani in razkazujejo svoj šarm, otroci pa kot, da so prišli iz pravljice.
Ker mislim, da se pri njih za 4 stenami dogaja marsikaj grdega.

Do povprečnih družin, ki jih vidim, pa nimam teh občutkov.
To je moja izkušnja.

[zum]

Ljubica, hvala za tole.

Zanimivo.

Pa gre pri tebi gotovo za gnus (visceralni občutek) - ali bolj za odpor, mržnjo ...?

[ljubica]

Ljubica, hvala za tole.

Zanimivo.

Pa gre pri tebi gotovo za gnus (visceralni občutek) - ali bolj za odpor, mržnjo ...?

Veš kako... dejansko sem v terapiji prvo izustila občutek - gnus. Odpor in mržnja se je pojavila kasneje, ne vem zakaj. Saj z leti potem vse to postavljaš na svoja mesta.
A izvorno je neskončno pomembno.
Ali pa sem jaz taka. Pri meni naprimer niti slučajno ne deluje - preusmerjanje misli, EFT tehnika,...
Mogoče le v trenutkih paničnih stanj, ko sem naprimer na busu ali sestanku, ko nič drugega ni možno.
Ni pa variante, da bi slabe občutke preusmerjala v dejavnosti.
Jaz jih moram doživeti v popolni agoniji. Potem sem bolje.

*Moramo upoštevati še eno dejstvo.
To se je dogajalo leta 1976. Takrat me je pazila babi in to je bilo to.
Nihče ni bil pozoren. V zdajšnjem času bi dobila pomoč vsaj psihologa, morda tudi socialnega skrbnika, pedopsihiatra? Vsekakor ni možno ubesediti stiske pri 2. letih starosti. Ubesediš jo z risbo, gibi, opazovanjem strokovnjaka.
Babi je sicer zelo lepo skrbela zame, a tudi ona je bila depresivna.
in krog se sklene.
Travma se ne zaceli.

[zum]

Vsekakor jih nima smisla ignorirati, ne. 

Hvala ti!

Vse dobro,

Zum

[ljubica]

Ne, kje pa.

*Moramo upoštevati še eno dejstvo.
To se je dogajalo leta 1976. Takrat me je pazila babi in to je bilo to.
Nihče ni bil pozoren. V zdajšnjem času bi dobila pomoč vsaj psihologa, morda tudi socialnega skrbnika, pedopsihiatra? Vsekakor ni možno ubesediti stiske pri 2. letih starosti. Ubesediš jo z risbo, gibi, opazovanjem strokovnjaka.
Babi je sicer zelo lepo skrbela zame, a tudi ona je bila depresivna.
in krog se sklene.
Travma se ne zaceli.

Vse dobro tudi tebi!

[zum]

Čeprav bi rada rekla, da danes vemo bolje, se težko tako opredelim.

Zdaj pa patologiziramo že vsako normalno otrokovo frustracijo.

Sva iz istih časov, evo. Tudi moja babica je imela depresije (seveda nezdravljene) ... In se spomnim, kako naporno mi je bilo to prenašat v njeenm varstvu ... Ta "tiha" generacija je tudi nosila veliko težkega s seboj ...

Jaz sem tudi celo otroštvo nosila breme čustev in travm vseh, ki so me vzgajali (dominantna mama, alkoholičen oče, čustveno hladen starejši brat + depresivna babica) - po tem, ko sem pri 4 letih doživela spolno zlorabo (ne v družini). Zato sem pa tako rada sama in me je strah potreb drugih.

Borbamo dalje, nimamo kaj.

 

[ljubica]

Čeprav bi rada rekla, da danes vemo bolje, se težko tako opredelim.

Zdaj pa patologiziramo že vsako normalno otrokovo frustracijo.

Sva iz istih časov, evo. Tudi moja babica je imela depresije (seveda nezdravljene) ... In se spomnim, kako naporno mi je bilo to prenašat v njeenm varstvu ... Ta "tiha" generacija je tudi nosila veliko težkega s seboj ...

Jaz sem tudi celo otroštvo nosila breme čustev in travm vseh, ki so me vzgajali (dominantna mama, alkoholičen oče, čustveno hladen starejši brat + depresivna babica) - po tem, ko sem pri 4 letih doživela spolno zlorabo (ne v družini). Zato sem pa tako rada sama in me je strah potreb drugih.

Borbamo dalje, nimamo kaj.

 

Ja, imaš prav. Res je vprašanje, kako bi danes naredili to bolje.
Morda bi pomagalo, morda ne.
Če sem živela s tem do sedaj, bom še ostalo četrtino življenja, kaj čem.
Ozavestila pa sem in tudi nimam otrok, ker sem se bala, da ne prejmejo takšno dediščino kot jaz.