Depresija, faks, pritisk staršev...

[eliesa03]

Zdravo!

Trenutno grem čez "novo obdobje" v življenju, kjer sem začela s prvim letnikom faksa in mi izpitno obdobje ni šlo tako kot sem pričakovala. Namreč neuspešnost pri izpitih mi je vzelo vso motivacijo za učenje in posledično sem se malo izgubila in zatem hitro obupala. Ampak imam v sebi ta "mindset", da v naslednjem izpitnem roku, opravim vse izpite in se zares na njih pripravim, kar mi lahko tudi uspe, ker verjamem vase in tudi vem, da lahko zmorem.

Zdaj po končem obdobju, sem doma. In je stanje doma brutalno slabo, res slabo. Vsak dan me opominjata na mojo neuspešnost na izpitih, govorita mi grozne stvari, ki si jih nobeden ne zaluži slišati... Grozita mi, s tem da bosta uvedla nevem kako strog nadzor doma nad mojimi osebnimi stvarmi (fon, računalnik, denar...) ampak to še ni vse, želita me prepričat, da že naj kar zdaj, na začetku 2.semestra pustim faks, ker itak sta trdno prepričana, da ne bom naredila letnika, kaj šele celega faksa. Kar me res zelo prizadane, ker ne verjamate vame in me niti ne motivirata ali na "zdrav" način povesta svoje mnenje in da bi skupaj našli najboljšo rešitev - kar je v mojem primeru to, da me spudbujata, mi dasta motivacijo in vsaj nekaj pametnih nasvetov.. No vsaj to si js iskreno želim. Ampak v njihovem primeru je edina rešitev to, da pustim faks, vrnem ves denar, ki sta ga "zapravila" za stanovanje in kompletno štipendijo ter grem delat. Vendar ta stil življenja ni zame. Hočem več zase. Premišljujem o tem, da bi začela s študentskim delom, si plačujem sama najemnino za stanovanje\zaprosim za študenta, vendar me skrbi kako bo to sfunkcioniralo na dolgi rok, saj se že od osnovne šole ubadam z depresijo (razlog: starši in ocene).

Občasno, kadar hittam rock bottom v letu, sem res za en 'shit', pač ne zmorem nič in tudi sama delam na tem, da se moje mentalno stanje zboljša, sam nevem kaj in kako naj ga še izboljšam, ko imam v okolici starše, ki me za vsako narejeno stvar ponižujeta in dobesedno uničita. ;( In tudi zaradi tega, si ne najdem svoje boljše polovice, ker me je strah kako bi starša delovala na zvezo in nasploh zaradi mojega mentalnega stanja. Resnično mi je žalostno, ko gledam, da v njihovih očeh nisem vredna ničesar, deležna nobene starševske ljubezni, veselja.. Popolnoma nič. Samo kritiziranje za vsako stvar, ko jo naredim, vse neprimerne besede in grožnje, kar me itak spravlja v totalen obup, depresijo in vse ostale misli... Res nevem kaj naj naredim glede tega vsega, odgovarjat nazaj si ne upam, zaupam se malo ljudem glede situacij, na sebi vidim vzorce, travme, zaradi katerih imam zdaj težave. Pač realno ne zmorem več psihično prenašati tega pritiska...

[Vladimirko]

Zdravo. Prvo leto faksa. Nič takega. Nekateri to peljejo malo bolje, nekateri pa bolj po kolenih.
Najboljši način, da zapreš usta okolici je, da zavihaš rokave in se poglobiš v študij. Na pomlad naredi kak popravec, štartaj maksimalno na vse izpite junija, preostalo pa v jesen.
Če ti to uspe, potem bo marsikaj lažje. Če ti ne uspe popolnoma, boš našla pot, da boš dokočala začeto.
Vedno, kadar daš vse od sebe, si potem nimaš kaj očitat. Tako je.
Starši. Komu niso težili, če ni šlo v šoli. (malokomu)
Ne obremenjuj se preveč starši. Kako naj dajo od sebe to, česar sami niso dobili.

Pa še to, si bom sposodil: Takoj, ko se mora človek za nekaj naprezati, nekaj razumeti, se bo v njem
prebudila kri. (Steiner)
lp 

[jaojao]

Oj,

imam podobno izkusnjo in sem ti zelela rect samo, da se mi zdi super, da sledis svojim ambicijam in da je povsem ok, da to pocnes v tempu, ki ti ustreza. Tvoje zivljenje je. Nasveti starsev so dobrodosli, ampak samo dokler so konstruktivni. In to, kar pocneta tvoja, ni prav nic konstruktivno. Se da o takih stvareh pogovorit na dosti bolj human nacin.

Neuspehi v soli/na faksu so lahko posledica izpostavljenosti toxic domacemu okolju, cetud doma poslusas, da je za to kriva tvoja “lenoba”. Lenoba pod narekovaji, ker vem, da je lahko samo plod domisljije starsev.

Drzi se!